Dragi tati, danes mineva eno leto odkar te ni več z nami. Bolečina je nepopisna, žalost nas razjeda, žal je človek tako nemočen. Želim si, da bi te lahko samo še enkrat objela, da bi še enkrat slišala tvoj glas in se ti zahvalila za vse kar si mi dal. Beseda hvala je premalo. Ne mine dan, da se ne bi vprašala zakaj in na tak krut način se je življenje poigralo z nami. Tako si se veselil tvojega vnukca, rad si ga imel bolj kot vse naravnost občudoval si ga, ljubil si življenje, delal načrte za prihodnost vendar se je vse izjalovilo. Ne morem verjet, da danes stojimo ob grobu prav tiho in gledamo v tvojo sliko iz katere žari nepopisna energija.
Rada te imam, dragi tata in pogrešam te.

tvoja hčerka Rosana

…”Kakorkoli zaide pogled,
povsod so tvoje sledi,
eš to nas hrabri,
a vseeno boli.”

“Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
ostala je tišina, ki močno boli.
Čas posušil solze bo v očeh
a v naših srcih bo živel za vedno tvoj nasmeh.”