Mojemu sinu
6.11. točno pred 18 leti si prvič zagledal ta svet, nikoli ne bom pozabila koliko sreče in radosti si nam prinesel, najlepše pa je bilo ko si me prvič pogledal z svojimi nebesno modrimi očmi….
Sedaj pa ko bi se morali veseliti in proslavljati tvojo prelomnico v življenju, tvojo polnoletnost, stojimo ob tvojem grobu z globoko žalostjo, solzami in cmokom v grlu…
Na tvoj prerani grob smo položili 18 belih vrtnic, z tvojim ljubljenim malim bratecom sva ti čisto potiho zapela Vse najboljše za te, vse najboljše za te, med angelčki….
Kako je to življenje kruto, nikoli res nikoli ne bom doumela, da si se tako hitro poslovil od nas, ta kruta, kruta usoda te je iztrgala od nas – premlad si še bil, samo tri mesece in dočakal bi 18. rojstni dan – kako težko si ga čakal, koliko načrtov si pripravljaj za praznovanje, jaz tvoja mama sem se veselila s tabo.
VSE NAJBOLJŠE MED ANGELČKI DRAGI MOJ SINE
Vse najboljše tvojemu sinu!
Moja mami pa mu je spekla jagodno tortico, tako kot je meni za moj 18 rojstni dan.
Imata malo manj kot mesec dni narazen rojstni dan in trideset let.
Ona bi morala živeti vsaj še toliko kot je razlike med njima in on vsaj 2x toliko, pa sem povedala malo, a za naju bi bilo dovolj, kajne nenči…
Pogrešam te mamica moja in rada te imam za vedno….
Nenči, poznam te iz enega drugega foruma. Ne javljaš se, pa veš, da se vsaki dan spomnim na tebe, vsak dan pomislim, kako krvavi tvoje srce. Ko vidim kako srečni so moji otroci in se z njimi veselim, moje misli vsakič odjadrajo k tebi, od takrat, ko si nam povedala, v meni se je nekaj zgodilo. Za vsak dan z mojimi dragimi sem hvaležna, in ti, kot da si nekje v moji bližini, vidim te kako trpiš, želim si, da bi te lahko potolažila, a vem, da ti nihče ne more odvzeti tega bremena, ki ga nosiš, pa čeprav te ne poznam, bi ti ga pomagala nositi.
Vesela sem, da sem te tule našla. Nenči bodi močna, saj te potrebuje še en biserček.
Draga Nenči,
iskreno sožalje tebi in tvoji družini. Močno čutim kako ti je pri srcu. Koliko bolečine in trpljenja mora prestati krvaveče mamino srce. Veš tudi jaz sem letos svojemu sinku podarila za rojstni dan 19 belih vrtnic. Sedaj se ob tvojem pismu sprašujem ali bova svojima sinovoma za rojstni dan lahko podarile vedno samo še vrtnice?
Bodi močna, kajti težke čase preživljaš in jih vedno boš. Danes je točno 18 mesecev odkar je odšel moj sin, boli pa tako močno ali še bolj kot takrat. Edino kar me greje v teh hladnih urah, dneh in mesecih je sinova ljubezen.
Moj zlati sinek vedno boš moj sončni žarek!
Ženske občudujem vas, občudujem vas, da živite s tako veliko bolečino. Pa saj nimate druge izbire, vem, ne morem si niti zamisliti. Težko mi je, težko ker je usoda tako kruta, da morajo nekatere matere in očetje tako trpeti. Le kdo razumel bi pota usode……………
Doletelo vas je tisto najhuje, najhuje kar te sploh lahko doleti….držite se, saj sem prepričana, da vas vaši otroci nekje občudujejo, nekje v neskončnosti in upam, da čutite njihovo prisotnost…
Draga DPEN, prav imaš, vsi na tem forumu preživljamo težke čase, verjamem, da me razumeš, tudi sama si, ko si napisala preživela to težko preizkušnjo.
Tudi jaz srčno verjamem, da me moj sin sliši in da je vedno z menoj, posebaj tedaj ko mi je pri srcu hudo ga prosim naj mi da moči, da vse skupaj preživim.
Tudi mene greje in me bo vedno grela ljubezen, ki jo je moj sin občutil že za časa bivanja z nami in jo občuti tudi sedaj.
Če hočeš mi lahko pustiš svoj elektronski naslov
Z mislimi sem z vsemi vami na tem forumu
Nenči
Nevem kako naj začnem.
v naši družini se je pravtako zgodil nesrečen dogodek vkaterem je umrl moj brat. Sama sem imela takrat komaj eno leto, zato se stvari iz tistega obdobja ne spominjam … Ampak problem je ta, da zdaj vse nekako podoživljam se spominjam in povezujem nekatere dogodke iz preteklosti s podatki o bratovem življenju. Skratka … povedati želim, da bodite močni in skušajte svojemu drugemu fantku omogočiti srečno mladost. paziti, kaj mu govorite, da ne bo na njem prevelika obremenitev. Sama se velikokrat počutim krivo in odgovorno za razpoloženje staršev. vem, da so že pred osemnajstimi leti in še naslednje desetletje močno trpeli in jim ne želim povzročati dodatnih skrbi, ampak se zaradi tega počutim nekoliko ujeto v ta splet dogodkov. Zdi se mi , da zaradi tega velikokrat potlačim svoje želje kar pa tudi ni zdravo.
Bodi močni in pokažite svojemu sinu, da življenje kljub vsem težkim dogokom, ki se dogajajo na tem planetu , teče dalje . In prav je tako . Pokažite mu , da obstajata veselje in žalost in pazite, da se vam kdaj ne zareče, da njegov brat ni bil tako poreden kot je on …
Pogumno.