Danes mineva leto dni odkar naju je z možem zapustil naš Tomaž. Sedaj bi bil star tri leta. Nisem šla v službo, prvič v življenju sem se zlagala, da sem bolna in ostala doma. Mislila sem, da bom morda pospravila njegove stvari v škatle, pa ne morem. Njegova sobica je še vedno taka kot takrat, ko je bil še z nami. Toda hlačke, majice in žabice ne rastejo z njim, so še vedno iste stare oblekice za dveletnega otroka. Ker njega ni več, pa tudi mene ni več, take kot sem bila nekoč.

Velikokrat me prešine, da sem pravzaprav umrla skupaj z njim. Sedaj sem druga oseba, nekdo drug, ki nosi bolečino in breme, kakršnega nekoč nisem poznala. Zdi se mi, kot bi minilo že 100 let od takrat, ko sem bila vesela, srečna in polna humorja. In kot bi takrat namesto mene živela neka čisto druga oseba, ki je sedaj sploh ne morem razumeti. Če bi se srečala na cesti, taka kot sem bila prej, bi si šla na živce, najbrž se ne bi mogla niti poslušati niti gledati se. Zdela bi se mi plehka in prazna, kot nekdo, ki nima pojma, kaj življenje je.

Zdaj sem nekdo drug. Tvoja smrt me je za vedno spremenila, Tomaž. Kot me je pred tremi leti in dvema mesecema spremenilo tvoje rojstvo. Zdaj sem zaznamovana. Kot vse na tem forumu. Pa vendar, če pogledam nazaj, sem neznansko vesela, da sem te imela. Da si se rodil in si živel, pa čeprav samo dve kratki leti. Vedno boš v mojih mislih in v mojih sanjah. Do konca mojih dni. Vsak dan. Do mojega zadnjega diha.

Draga Tonča, hudo mi je zate in za tvojega moža. Kako presneto te razumem, ko bi le vedela.Prav imaš, ko ti umre otrok postaneš drug človek in nikoli več nisi isti.Tistih spominov, tiste sreče, ki si jih imela s svojim sinom, ti ne more vzeti nihče, tisto je samo vajino.
Tudi jaz razmišljam podobno kot ti, tudi del mene je umrl z mojo punčko in nikoli več ne bo isto.
s tabo sem, v mislih, topel objem zate.

En topel objem, razumem te in vem kako je!Tudi če si ostala doma, pa kaj.Duša to rabi, srce to rabi!

škratek

Pridružujem se mislim, ki so jih izrazile moje predhodnice!
Tako zelo res je – nikoli več ne bomo take kot smo bile! Čeprav je naše naročje tako zelo prazno, pa naše srce ne bo nikoli – vedno bodo v njem naše male pikice, ki so nam nehote tako zelo spremenile življenje. Dale pa so nam ogromno,čeprav v tako kratkem času.
En objem in veliko moči za naprej!

Tudi jaz ti pošiljam močan objem,ker vem kaj preživljaš.Ni hujše bolečine kot izgubiti svojega otroka.12.2.08 je bilo 7 mesecev moji zvezdici ki jo neizmerno pogrešam.Bodi močna!

Draga Tonča, sočustvujem s tabo in podoživljam vse moje, najine, naše obletnice! Bolijo, vedno bolijo, a vedno drugače bolijo! In res je – naših sončkov ne moremo objeti, a vedno so z nami!