Pozdravljeni!

Imam prijateljico,ki je mali knjižni molj in mi neprestano govori začni pisati roman…toliko tega si preživela…lažje ti bo ko se enkrat res pošteno izpoveš i n daš vse na papir…

Namreč,rojena sem v Srebrenici,tri leta pred vojno.Tik pred vojno sta starša odšla v SLO,mami je bila bolana in so ji lahko samo v SLO pomagali.Meje so se zaprle,jaz sem pa ostala z babico.Preživeli sva,vendar sem kot otrok videla veliko grozot..še danes me to spremlja.
Ko se je vojna končala,je oče prišel pome in me na črno (samo s potnim listo,takrat je bila potrebna viza) odpeljal v SLO.Na meji je policaj videl,da nimam vize,ampak se je samo nasmejal in nas pustil.V Sloveniji sem se šolala,bila sem odlična.Vedno sem imela željo biti medicinska sestra in se to tudi postala.Vendar sem vedno trpela,ker je moj oče človek običajev,ki sem jih morala spoštovati.Jaz to nisem prenesla,on pa je sovražil vse ki niso bili muslimani.In zgodi se ravno to,da se noro zaljubim v Slovenca…tako sem ga imela rada…bil je moj sošolec v srednji šoli in sva se cela 4 leta skrivala,da moj oče ne izve za naju.
Nisem še bila končala srednjo šolo,ko mi je že našel bodočega moža.Hotela ali ne morala sem se poročiti.Grozil mi je,veliko sva se prepirala,ampak na koncu je vedel kaj dela.Navezana sem bila na mamo,on mi je pa vedno govoril,da se ji bo zdravje poslabšalo,če se bova midva kregala.
Pa tudi,fant,ni bil napačen,bil je leto starejši od mene in nekako sem se navadila,bila sem zadovoljno,ko sem mamo videla srečno ,ko prideva na obisk.
Postem pa so se začeli prepiri med nama,vedno mi je govoril,da ga nimam rada in vedno so bili neki problemi s strani mojega očeta in njegove mame.Ko me je prvič udaril,je celo oče bil za to ,da se ločiva in po treh letih sva se.Ko sem prišla domov,sem vse dobila,avto,denar…čeprav sem službo imela,vendar je oči spet hodel da je po njegovem.Prosila sem ga da se preselim,da živim sama,da bo večji mir zaradi mami ampak mi ni pustil.Niti zavedala se nisem,da sem padla v njegovo zamko…
Večkrat je z njim domov prišel njegov prijatelj,..imel je neko firmo pa je nekako vedno naneslo,da sva skupaj neke papirje podpisevala in urejela in skupaj hodila na kosila…in potovala in lepo je bilo.Nekako sem se z njim počutila varno,bil pa je 10 let starejši in tudi imel zakon za seboj,
Želela sem biti z njim,ampak spet se je moj oče umešal in ni pustil.Pretrgal vse odnose z njim,ker je on živel v tujini sem potrebovala potni list da grem do njega,oči mi ga je vzel…tako sva se slišala eno leto in na koncu sem nekako dobila potni list in pustila službo in zbežala k njemu.Moji so bili takrat na morju,oče je drugi dan izvedel,da sem odšla k njemu.In tisti dan je skoči v morje ampak udaril od dno in umrl.
Jaz živim s človekom,s katerim se počutim varno,ljubljeno imava otroka,ampak v srcu mi je moja srednješolska ljubezen.Ko sem rodila mi je poslal šopek in čestitko več pa ne vem o njem.
Mama je danes veliko bolj zdrava,ima človeka,ki jo razume in spoštuje njene odločitve.

kaj menite,kakšen roman bi to bil?

LP