Moje nakupovalne navade
Ker težko berem, kako želite debatirati o nakupovalnih navadah, a s tem le oživljate temo o lyoness kartici, ki je moderator iz neznanega razloga, kljub številnim pozivom, ne zaklene, vam odpiram novo prav s tem namenom.
Postavljam začetna vprašanja, ki pa jih po potrebi lahko razširite.
– Kje kupujete in kakšne kriterije imate pri izbiri blaga?
– Plačujete z gotovino in izkoriščate popuste takega plačevanja ali uporabljate plačilne kartice?
– Vam predstavlja nakupovanje nujno zlo ali obliko medsebojnega druženja oz. preživljanja prostega časa?
– Se sploh splača varčevati in kje je največji efekt?
Po vrsti:
– Če je le možno, kupujem v Slovenskih trgovinah. S tem tok denarja ostaja v Sloveniji. Če je le možno, kupujem slovenske proizvode. Tukaj ne gre samo za tok denarja, ampak tudi za večje zaupanje v našega proizvajalca. Poleg tega Sloveniaj zaradi konfiguraciej terena, vremenskih razmer in razdrobljenosti parcel nikoli ne bo dosegla nivoja “tovarniških” farm za proizvodnjo enormnih količin hrane, ker te prinesejo v končni produkt ogromno nezaželjenih lastnosti.
– Vedno kupujem večino artiklov namensko in s predhodno odločitvijo. Na nepredvidene “priboljške” odpade zanemarljiv del denarja. Imajo pa svoje posebno mesto, za “pocrkljanje”. Kupujem na način, ki je v danem trenutku najcenejši. Uporabljamo tudi akcijske kupone za posebne popuste, če nam pridejo prav pri predvideni nabavi. Nikoli ne seštevam tovrstnih prihrankov, vem pa , da definitivno obstajajo. Za primer, potrebovali smo mini hladilnik, ki je bil v vseh trgovinah preko 100€. Torej smo počakali na redni Šparov kupon za 22% in z njim hladilnik kupili za slabih 80€.
– nakupovanje mi je načeloma tečno. Vidim pa veliko raje, da gre po nakupih še kdo od domačih z mano. Saj bomo v končni fazi vsi jedli in pili nakupljeno. Zakaj torej ne bi imeli možnosti odločati, kaj bi nekomu trenutno bolj odgovarjalo? Zakaj kupovati vedno isto salamo, isto vino, zakaj bi o tem moral za vse odločati le eden? Tudi tovrstna komunikacija je definitivno boljše druženje, kot pa da čepi vsak v svojem kotu, za računalnikom ali mobitelom. Ravno vsak dan, ki je primeren za nakupe pa ni nujno tudi najboljši dan za obisk gora, gledališča, tekme, česarkoli že. Vsaka stvar ima svoj čas in svoj namen. Nabiranje in priprava hrane je pri človeški rasi že od prazgodovine eden pomembnejših socialnih dogodkov, pa čeprav si novodobni “antiglobalisti” to želijo na vse pretege zanikati.
– varčevanje je do neke mere smiselno. Ampak res le do neke mere. Zame varčevanje pomeni, da ne kupim 3 kile čokolade naenkrat, ki bi jo otroci sicer z največjim veseljem kupili in se cel dan basali z njo. Kupim pa eno, ki si jo lepo razdelijo. Varčevanej v smislu vzgoje in navajanje na zdrav način življenja. Sicer pa je potrošnja gonilo vsakega gospodarstva in dolgotrajno vztrajanje pri ostrem varčevanju dolgoročno pomeni minus tudi za nas same. Posredno, a zagotovo.