Moje ljube mamice ni več
Sedim in strmim. Rodil se je nov dan. Sonce je vzšlo. Ptički so začeli prepevati. Pa tako lep dan je bil….
Pohiteti sem morala, da sem postorila vsakodnevne jutranje obveznosti, ker potem me je še čakal obisk v bolnišnici. Vsak dan, če sem le mogla sem šla k njej. Tri mesece je trajala ta pot. Čakala me , da ji povem, kaj bom počela ta dan, kaj sem počela, če sem prišla zvečer. Živela je skozi mene. Skupaj sva gojili majhno upanje, da pa se bo mogoče izšlo, da pa bova le prišli nekoč na najin cilj, da bova lahko spet skupaj ozrli sonce in rože, in svet okoli naju, da ne bo najin svet omejen na posteljo v intenzivni… Nič drugega si nisva želeli, kot, da bi se osvobodili vseh aparatur, da bi lahko vsaj enkrat šli na balkon in zadihali svež zarak.
Moja mamica je bila tetraplebik,pri hudem padcu si je zlomila vratna vretenca. Hroma je bila od vratu dol. Nato so prišle preležnine, depresija, za njimi pa sepsa. Borile sva se, vendar je omagala…
Vem, da je težko sprejela, da ne bo nikoli pokretna, da imaš zdravo glavo in mrtvo telo, pri dobrih 61-tih letih. in vendar sva upali, da bova prišle vsaj na invalidski vožiček, da bova lahko šle med ljudi….
Tako pa se mi je vse podrlo…. Ni je več. Včeraj je umrla. Dotrpela je. Jaz pa bom še morala to sprejeti, da je nimam več.
Komu bom povedal, kako sem preživela dan, koga bom vprašala za recept, komu bom potožila?
MaMI, MAMI, KAKO NAJ BREZ TEBE ŽIVIM?
NA VSE SI ME PRIPRAVILA, SAMO KAKO NAJ BOLEČINO PREBOLIM, TO PA NE.
Bila sem tvoja punčka, ti si bila moj učitelj. Naučila si me pisati pesmi, uživati v malih stvareh.
Mami, HVALA TI, za življenje, za čudovita leta, ki sva jih preživela skupaj.
In MAMI, OPROSTI, za vse grde stvari, ki sem ti jih storila. Če bi mogla, bi čas zavrtela nazaj, in vse popravila.
Mami, rada te imam, in kjer koli bom, boš ti zmenoj.
Mami,
ko si me rodila,
si me nežno objela, poljubila.
Ko sem prvič v šolo šla,
si mi rekla:”Le glej, da boš pridna bila.”
Ko sem našla si moža, si mi srečo zažela z njim,
ko sem otroka rodila, si mi rekla:
“Uživaj z njim!”
In zdaj mami,
ko stojim pred tvojim grobom,
sprašujem sonce in nebo,
kako brez tebe naj živim?
Kdaj bom dojela, da te več ni,
da ostal mi je le objem slovesa, ki šepeče:
“ZBOGOM, MOJA MAMI !!!”
Berni
Draga Berni,
topel objem in veš, nikogar ne boš mogla vprašat za recept in vse…Kako se spoprijeti z izgubo te mami ni mogla naučiti, to se naučiš sam, pa hočeš ali ne. Mama je samo ena in edina. Časa se ne da zavteti naza in bolečina ostaja. Pusti si čas za solze, spomine in življenje. Bo trajalo, bolelo do skrajnosti in želim ti, da imaš ob sebi osebo, ki te bo brez besed in veleumnih idej objela in dihala s teboj.
objem
Spoštovana,
sožalje, vaša mamica je sedaj že v lepšem in nepokvarjenem svetu..
ostanite povezani z njeno dušo v svoji glavi, spominjajte se vsega in
pripovedujte otrokom čim več , naučite jih tako kot je vas vaša mami, tako
ko bo prišel vaš čas , bodo vaši otroci v spominih govorili z vami tako kot vi
sedaj to počnete z vašo mamico…. ona je šla k svoji mamici in bodite
močni sedaj vas vaši domači potrebujejo močno in predvsem to , da se
bodo znali od vas posloviti tako kot ste se vi od vaše mame.
Draga gospa bolečina je velika, vendar bo minila, ostali vam bodo
vedno samo mamini nasmehi in prijazne besede, tako bo tudi vašim otrokom
ko boste vi odšli, poskusite čim več govoriti z domačimi o smrti, verjemite lažje
bo , vam govorim iz izkušenj.
Objem in vaša mama je še vedno z vami, njena duša.
suzaan
Draga Bernika,
iskreno sožalje ob smrti tvoje drage mame. Nisi sama, pa čeprav je vsak v žalovanju sam. V mislih te objamem in vedi da boš zmogla izgubo preobraziti v notranje bogastvo.Žalovanje potrebuje svoj čas, kot vse v naših življenjih. Čutim s teboj … nekoč ne bo več tako zelo bolelo…in le dobro seme vzemi s seboj.
Prgišče besed, vem, a v njih je skrita vsa človeška bližina in ljubezen. Nisi sama.
Draga Berni!
Razumem te kako ti je saj sem tudi jaz brez atija že 2 meseca in pol. Tudi meni je tako kot tebi. Pusti svoji žalosti pot saj enkrat se bomo naučili s tem živeti. Nikoli si nisem mislila, da tako boli in moram ti priznati da boli vsak dan bolj in ne manj. Bodi ponosna na dejanja in vse kar te je mami naučila.
Pravijo, da je bogi tisti človek, ki umre in ljudje pozabijo nanj, na tiste, ki pa vedno nekdo misli pa jim je tam nekje lepo. Rešeni so vseh bolečin žal pa mi na tej strani ostajamo v žalosti.
Drži se.
Lidija
Draga Bernika in ostale,
maja je preteklo leto, kar je moja mama umrla. Kar tako iznenada, huda možganska kap in po mesecu dni upanja v izboljšanje, se je poslovila. Tisti trenutek se mi je podrl svet, mislila sem, da ne bom preživela, da ne bom zmogla življenja brez nje, dnevi so bili polni žalosti in solza. Kar huda sem bila na ljudi, ki so mi govorili, da čas ozdravi vse rane.
Zdaj po dobrem letu dni, lahko rečem, da ni več tako hudo. Pridejo trenutki žalosti, ko se zavem, da je pa nikoli več ne bo nazaj, pridejo trenutki, ko bi jo tako rada vsaj za trenutek objela, ko bi ji rada kaj povedala, se ji potožila, ko mi kaj ne gre od rok.
Drugače pa se raje spomnim na tiste lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, ko ji je bilo lepo, ko sva klepetali po telefonu, ko je bila vesela, ko sem prihajala k njej na obisk – raje se spomnim lepih stvari, povezanih z njo, vidim jo kot angela, ki skrbi zame in za moje otroke.
Zato le pusti žalosti, da naredi svoje – toda verjemi, prišli bodo boljši časi, ko ne bo več tako bolelo in se boš z veseljem spomnila na mamo. Ah, te naše dobre mame. Za večno bi morale biti z nami.
Lilijana