moje hčere ni več
draga brjepo
ne vem, zakaj sem odprla to stran,
ampak sem jo in takoj, ko sem prebrala tvoj post, sem spet začela jokat.
spomnila sem se, ko mi je tašča rekla, da je umrla deklica, istih let in istega imena, kot moja hči, v nesreči. Ne vem, ali si to ti ali ne, ampak je grozno, grozno…
nisem vedela, da je ravno tistega dne bil pogreb tiste deklice, ko sem šla z mojo hčerkico mimo, na sprehod. Samo stisnila sem jo za roko in pustila solze, da tečejo…
nekaj dni kasneje smo se ustavili na grobu mojega tasta, da prižgemo svečko, potem pa smo šli mimo grobeka deklice… mamica je ravo urejala grobek, meni pa spet solze v oči… nisem je poznala, punčke, niti mamice ne, ampak vseeno… nihče ti ne more vzeti bolečine, ne upam si tolažiti, ker nimam te moči, rada bi pa samo, da veš, da si želim, da ti moje solze odvzamejo vsaj košček bolečine…
in sama pri sebi upam, da se bom nekoč spet videla z vsemi ljubimi, ki so že umrli…
tako mi je vsaj malo lažje…
draga brjepo
tudi jaz si želim, da bi ti moje moje solze in žalost odzvele košček bolečine, pa čeprav te ne poznam. Odkar sem prebrala tvoj članek, žalujem s tabo in se vsak dan sprašujem, kako je s tabo. Še sožalja ti ne morem izrečt, se mi zdi preveč kruta beseda za mamo, ki izgubi otroka. Vedi, da smo s tabo in da mislimo nate.
draga brjepo
Sama sem izgubila pred 7 leti sina v prom. nesreči. Vem kaj prestajaš in še boš. Pravijo. da čas celi rane, pa jih ne.Star je bil 17 let. 22,7. jih bo imel 24.Na grob mu bom nesla 24 belih vrtnic.Boli, boli boli…..
Živi naprej za sina in moža držite skupaj, se smejte jokajte—-
Sama sem prebolevala težke trenutke s knjigami o smrti, posmrtnem življenju in podobnih stvareh,Nisem verna a so mi te knjige zelo pomagale in še danes vem, da je z nami, ker se mi dogajajo včasih nerazumljive stvari. Skratka drži se ženske smo moćnejše kot si mislimo.Pojdi čim več ven med ljudi in tudi smejati se ni prepovedano.
Se oglasim še kaj
lp Šica
djerbo,
Vemo da je težko izgubiti nekoga najbližnjega, vendar se moramo zavedati, da se vse zgodi z nekim namenom,za katerega pa ne vemo, oziroma lahko spoznamo čez čas. Lahko so to njihove usode, katere ne moremo kar tako spremeniti.
Življenje po smrti obstaja in pokojni so vedno z nami , zato ne jokajmo , čeprav je bolečina , ampak prosimo vesolje, boga, energijo za srečno življenje in uživanje tam kjer so.
lp
Prebiram vaše odgovore in morda je že čas, da se malo oglasim.
Še posebej blizu mi je odgovor uporabnice “kmeta”. Res je vse kar pravi, da se ne upam nasmejat, da imam slabo vest, da se počutim poraženo, povoženo,…
Še najbolje je. če sem na takem kraju, ker moje hčere ni bilo ali ko so okoli mene ljudje, ki ne vedo kaj se mi je zgodilo. Doma v stanovanju, pa jo vidim povsod.
Upam, da nam bo kmalu uspelo, da se bomo kmalu preselili v drug kraj v svojo hišo.
Drugače pa ne vem kaj naj verjamem. V Boga, v življenje po smrti,…? Sem človek, ki želi nekaj videti ali to res obstaja in do sedaj nisem videla še nič od tega. Kako naj bi sedaj spoštovala kakega stvarnika, ki mi je odvzel otroka??
Kmeta ali ostali, ki mi želite pisati, mi lahko pošljete mail na [email protected]
Bjepo,
bodi močna.
Da ti bo malo lažje ti lahko zapišem par stvari zaradi katerih jaz ne dvomim v življenje po tem življenju tukaj ki ga sedaj živimo.
Imela sem priložnost biti ob osebi, ki je umirala in zadnjo noč se je že pogovarjala s svojimi svojci zelo realistične stvari o odhodu iz tega sveta in par ur pred smrtjo je imela prav angelski izraz na obrazu – čeprav je bila to trda in močna ženska sicer v življenju, takrat ko pa sem jo nazadnje videla pa mi je dejala, da jo že kličejo domači in se je nasmejala tako pomirjeno in blaženo, kot da sem imela pred seboj razneženega otroka.
Po njeni smrti je eden od sorodnikov tudi drug dan komuniciral z njo – kar na lepem se je odprlo med sprehodom in povedala mu je koga vse je že srečala.
Od znanca sorodnica pa je doživela tudi klinično smrt in dogajanje v operacijski sobi opisovala v dejajlih – s tem, da je lebdela nad posteljo in bila popolnoma mirna – zdelo se ji je nenavadno, da so tako nemirni, ko pa je z njo vse vredu… dogajanje v operacijski sobi, kot ga je ona opisala se je skladalo s tem, kar se je res dogajalo, v času njene smrti – gospa je preživela in zdravniki so ji vse skupaj potrdili.
Še veliko zgodb bi vam lahko zapisala, ki sem jim bila priča tako ali drugače… skratka zagotovo se z vašo deklico še srečata, v to jaz niti malo ne dvomim – sedaj je v mnogo lepšem okolju in ji ji hudega.
Pustite ji da dokončno odite tja, kjer je sedaj srečnejša in kamor greste nekega dne tudi vi – iz lastnih izkušenj vam pa lahko povem, da tudi ni popolno in ne bo popolno odšla – ena lepa vez bo ostala med vama, ki jo boste lahko čutili šele, ko se žalost poleže – deklica je zelo prisotna, a biva v drugem svetu kot vi – poskusite to sprejeti – ji dovoliti, da je lahko tam in hkrati lepo povezana z vami.
Srečno
Draga MMS, se strinjam z vsem kar si napisala. Tudi mi smo po mamičini smrti doživeli marsikaj, kar je nenavadnega. Že pri očetovi smrti smo doživele tudi podobno.
Najbolj srečna sem bila 18.04.08, od takrat naprej se že nasmejim, mi je lažje…, ko sem s sestro bila na duhovnem seminarju na Bledu. Odločili sva se, da ponovno obiščeva individualno terapijo Stephena Turoffa (pripotuje par krat na leto iz Londona, zanj sva izvedeli preko RTL tv). Ta mi je povedal natanko o eni zadevi, ki si je mamica nikoli ni oprostila. Zanjo smo vedele le mami, jaz, sestra. Povedal je, da je sedaj srečna, nasmejana in da ni sama, ter da se mi zahvaljuje za cvetje. Ne za cvetje, ki ji ga prinašamo na grob ampak: ko je bil dan pogreba, sva se s sestro odločili, da mamico zaneseva do groba in jo dava k očetu, to sva tudi z ogromno ljubezni storili, potem pa je bil tam en mali venček, tistega sem jaz po nevednosti dala noter, tam ko je žara. in mami je ta šopek baje ujela, po besedah Turoffa.
Ponovno sem bila pri njemu na Bledu 27.06.08. Med ostalim sem vprašala, če je mami srečna, odgovor je bil, da je, enako sem vprašala za očeta, tudi to je potrdil, ko pa sem vprašala ali sta skupaj, je le odvrnil always.
Komaj čakam 05.09.08, da ga ponovno srečam. Med ostalim bi mami imela 03.09. 57.roj.dan, zagotovo bom ga zopet kaj vprašala.
Jaz vam vsem iskreno želim vse najnaj, najbolj sreče in zdravja, ostalo bo že, verjemite!
Zelo hvaležna sem tudi, da obstaja takšen forum kot je ta, da so tu ljudje, ki ti res v najhujšem pomagajo, delijo s tabo srečo, žalost, podobne izkušnje, bolečino, ki jo je zelo težko prebolevati… HVALA VAM!
Iskreno sožalje.
Po daljšem času sem se vrnila na to stran, na katero me po 3,5 letih odkar je umrla moja hči še vedno zanese.
Bili so in so še vedno težki trenutki, ki pa jih skupaj z možem in sinom nekako premagamo. Večkrat sem se spraševala, kako preživeti, hkrati pa si tudi ves čas dopovedovala, da moram držati vse pokonci, drugače bo družina razpadla. Bili so dnevi, ko sem se sesula, pa potem spet po koščkih pobirala, a nekako mi je uspelo. Še vedno pa skoraj ne mine dan, ko se ne ustavim na grubu in ji povem, kako jo pogrešam in prosim, naj varuje brata in očka.
Prav je, da si se vrnila v službo, kajti doma je najhuje. Čimveč bodi zaposlena, tudi če s stvarmi, ki niso ne vem kako koristne, samo da nekaj počneš. Vsaj meni je nekoliko pomagalo.
Drži se, Taja
Pozdravljena,
pred meseci, mislim da v avgustu sem vam že napisala sporočilo, vendar je bila bolečina še prehuda da bi poslala. Danes pa sem zbrala pogum in pogledala forum. Glede na datum, ki ga omenjate predvidevam, da se je to zgodilo 26.5. letos. Na isti večer je umrl tudi moj mož. Še vedno se bojim odpreti ta forum ter pogledati in prebrati takšne nesrečne zgodbe.
Ostala sem sama z 11 letnim sinom in 8 letno hčerko. Živim pri njegovih starših, ki so zelo zelo v redu. Mož je bil star 40 let in pol, sama jih imam 36. Res, da je bil bolan, bil je srčni bolnik, vendar nihče ni pričakoval, da se kaj takega lahko zgodi tako na hitro. Vsi smo upali na bolje, vendar naše zdravstvo … Raje ne razmišljam, ker sem slabe volje.
Skratka, tisti večer je bil najhujši v mojem življenju. Klicali so me, da moram takoj priti domov in pred njegovo delavnico je že stal rešilec. Moj mož je ležal na tleh, oživljali so ga. Jaz ne morem z besedami povedati in opisati kako je to hudo, ko vidiš ljubljeno osebo … . Ne morem vam povedati kakšni so to občutki, NIKOLI ne bom pozabila njegovih oči… Otroka tega hvalabogu nista videla. Povedala sem jima šele zjutraj. Reakcija, se ne da povedati. So bili pa pri meni vsi prijatelji, sosedje in poslovni partnerji, ki so mi ves čas stali ob strani in mi pomagali in mi pomagajo še zdaj.
Ker je imel mož s.p. sem morala vsa dela speljati do konca, urediti vse potrebno za zaposlene, skratka nisem imela časa žalovat. Vendar po treh tednih sem pristala na urgenci. Psihično in fizično uničena, izčrpana, popolnoma na tleh. Ni šlo drugače, kot da sem začela obiskovati psihoterapevta, dobila sem tudi zdravila po katerih se dosti bolje počutim. Občudujem vse, ki ste v teh situacijah bili zmožni tako hitro oditi v službo. Jaz se niti spomniti nisem smela na službo, kljub temu, da delam s krasnimi sodelavci, ki so mi zelo stali ob strani in mi še stojijo. Sem pa morala sama seveda najprej poskrbeti za firmo.
V službo sem začela hodit šele avgusta, pa še to samo po 4 ure. Sedaj delam po 8 ur in kar gre. Otroka še vedno spita pri meni in bosta lahko dokler bosta hotela, sicer pa imata vsak svojo sobo. Glede na to, da večkrat zasledim, da nekateri spijo zelo slabo, pa sama zelo dobro spim. Sem preveč utrujena in zvečer kar padem v posteljo. Vsak dan grem k njemu na grob in se z njim po tihem pogovarjam. To me pomirja. Mi je pa nekako lažje, da so tile dnevi mimo, ker je bilo zame kar hudo. Tudi njegova starša še vedno zelo trpita, čeprav tega ne pokažeta dostikrat.
Ne znam pa oceniti, kako se počutita otroka. Sta kar razigrana in pridna. Pogovarjat o očiju se nočeta. Ne vem kako naj na to reagiram. Bojim se, da bi to lahko na njiju vplivalo kasneje oziroma, da bi ta dogodek pustil kakšne posledice. Zato se sprašujem ali bi bilo dobro, da jih peljem h kakšnemu psihoterapevtu, da bi ocenil situacijo.
Živeti moram naprej, zaradi otrok. Je pa zelo hudo.
Lep pozdrav.
Res je “tadaja”. To se je zgodilo 26.5. Dan naše katastrofe.
So stvari na katere nimamo vpliva, pa naj si še tako želimo, da bi bilo drugače. Žal mi je za marsikatero katero stvar ali dejanje, ki bi jo lahko naredila, a je nisem. Vem, da na vsa moja vprašanja “zakaj?” ne bo odgovora in lahko le delam na tem, da grem naprej po najboljših močeh. Sinu sedaj vsaj 3x na dan povem, da ga imam rada in da se trudim, da bi mu bila dobra mami. Meni so predvsem težka jutra in si želim čimprej stran iz tiste hiše, stanovanja. Drugo leto se selimo na svoje v drug kraj in to nam je trenutno cilj. Tudi jaz sem večkrat precej utrujena in običajno prespim noč. So pa dnevi, ko zaspim s pomočjo uspavala. Občasno pa imam tudi nočne more.
Na grob ne hodim vsak dan. Ne morem.
Drugače moj sin želi govoriti o sestri. Z njim sva bila tudi pri psihiatru, ki je mi je dal napotke in oceno. Povedal je, da je to dobro, da govori o tem in da naj ga še pripeljem, če bom presodila, da z njim nekaj ni v redu.
Če te njuna tišina skrbi, bi bilo res dobro, da ju pelješ na pogovor. Če želiš, mi sporoči kak mail kamor ti lahko pišem.
Res je. Moramo naprej. Objemi otroka.
Draga brjepo!
Moja mama in oče sta izgubila sina v prometni nesreči pred 32 leti. Dve leti za tem sem se rodila jaz. In občutila veliko ljubezni, a tudi omejevanja, saj me je mama želela zaščititi pred svetom. S tem mi ni storila nič dobrega, je bila pa po njenih močeh najboljša mama, zagotovo.
Čustveno se je preveč navezala name in me ohromila ter mi onemogočila normalen čustven razvoj. Ker sem posebne trmaste sorte ji njenega vpliva nisem popolnoma dopustila in zdaj živim zdravo, normalno življenje. Spodbujati jo moram, da stopi v stik z drugimi, ker je po smrti brata ostala le v krogu družine.
Moja mama ni znala poskrbeti zase, nihče ji ni znal pravilno prisluhniti in ji svetovati, kako z jezo, žalostjo in drugimi čustvi, ki jih ni znala (verjetno) prepoznavati. Danes se trudiva za odnos (seveda škripa), končno je celo izrazila bedede: pogrešam te, rada bi videla, da prideš kaj naokoli ali jezna sem nate, ker… in potem se pogovoriva. Šele na moje prigovarjanje se je minulo leto- torej po 31 letih začela malo ukvarati sama s seboj in glej ga zlomka- zacvetela je!!!
Sem pa morala popolnoma prekiniti stike na nož, da sva lahko potem prišli spet skupaj….no pa da ne trosim…
– ne pozabite nase in na svojega moža!!!! njemu je tudi hudo!!!! (moja mama ga je zredirala z zemlje, ko se je to zgodilo in nikoli nista uspela stopiti v stik)
– zagotovite sinu možnost komunikacije (posvetujete se s strokovnjaki, – nikoli ne vemo vsega- saj veste z izkušnjami se učimo, če še nismo bili v taki al ipodobni situaciji ne vemo kakšne faze bomo preživljali- ljudje z izkušnjami to vedo)
– dobra mami ste zagotovo, a res poskrbite najprej zase, potem za vaše bližnje, ki so vam zagotovo v oporo.
– pojdite z vso ožjo družino v terapevtsko skupino, kjer boste videli česa se lahko vsega veselite in v tisto skupino, kjer boste lahko izživeli žalost, jezo in druga čustva- pomembni so namreč zdaj odnosi z (mogoče se sliši kruto) z živmi (pa ne, da ne bi cenila vašega odnosa s preminulo hčerko, le da sem jaz kot otrok bila deležna ljubezni, a ne ljubečih odnosov v družini).
– če boste vi stabilni bo stabilen tudi vaš sin (bo zrasel v močnega moškega), skozi pogovor in komunikacijo pa mu morate povedati kaj čutite (brez obtoževanja) – prosite strokovnjake za pomoč (jaz nisem pravi naslov) – poizkusite jih več, da boste videli, kateri prijem vam ustreza.
– in še enkrat ne pozabite nase!!!!!! le vi lahko kaj storite zase, bodite jasni v svojih željah in zahtevah (ker ljudje morda ne vidijo ali razumejo vaše stiske) in vedite, da vedno posije sonce in da boste le z izražanjem čustev in pogovorom lahko prišli do faze žalovanja in jo tudi spoštljivo do sebe in drugih prešli.
Veliko sreče
Draga jinx, z vsem spoštovanjem, brjepo še ni dobila tako izčrpnega in z življenjskimi izkušnjami podkrepljenega mnenja in nasveta in to ji mora pomagati, mora, če ji vaš post ne bo prinesel lučke v njeno razmišljnaje, potem ne vem, kaj bi ji še lahko pomagalo. Resnično, dvakrat sem prebirala vašo zgodbo in … ne znam izaziti občudovanja, kako lepo ste predočili življenje, v katerem žalujoči delajo napake in se “izgubijo” za okolico in kako to prenašanjo na druge svojece. Hvala, jinx, v imenu vseh hvala za delitev izkušenj.
Brjepo pozdrav,
sem pisala na e-mail zgora ([email protected]). Ne vem, če je pravi, ker se ne oglasite.
Lp.
Spoštovana Brjepo,
naše iskreno sožalje…
v ponedeljek, bo tri mesece odkar je v prometni nesreči umrl moj dragi sin, star 19 let.
V meni je prostor, kjer živim čisto sama in kjer obnavljam svoje misli, prošnje, ki nikoli ne usahnejo.
Bo sploh kdaj boljše?
Tudi jaz sem šla po 14 dneh v službo. Doma je prazno in polno spominov, ki tako bolijo in širijo rano. Sem brez pomirjeval in uspaval, pa čeprav nisem spala še niti ene noči, sem maksimalno izčrpana in shujašana. Zato smo se odločili, da gremo vsi (mož, starejši sin in jaz)po strokovno pomoč.
Veliko sem prebrala knjig, James von Praahg in druge, obiskali smo tudi medija, skratka nazadanje ugotoviš, da je vse v tem, da izgubo sprejmeš in životariš nadaljne življenje…
Res je draga “ddt”. Sprejeti izgubo in vzeti kar ti življenje ponuja. Jaz sem dolgo časa nosila s seboj v torbici in brala zgodbo ene od mam, ki je pisala na nekem drugem forumu.
Napisala je, da je rodila 3 zrave otroke in eden je hudo zbolel. Vse moči je usmerila v tega otroka. Spat je šla in zbujala se je z obupom, žalostjo,.. Nič ji ni povrnilo ali pozdravilo njenega otroka. Pri njenih 45-ih je spoznala, da se je uničila in ni izkoristila tistega kar ji je življenje ponudilo.
Na koncu njenega sporočila sporočila je napisala, da pred njo ni prav veliko dni noči, ker je tudi sama zbolela.
Jaz sem vzela kar nekaj uspaval. Po 2 do 3 na teden, ker drugače ne moreš delat. Nabolj groza me je bilo, da bi ostala brez službe in potem res nebi mogla ven iz stanovanja.
Prebrala sem tvoj mail “Tadaja” in ti odgovorila nanj.