moje hčere ni več
V ponedeljek zvečer je umrla naša 5 letna hči v nesreči. Bila je na mestu mrtva in tudi oživljanje ni nič pomagalo. Vsi v hiši in sorodniki, ki prihajajo k nam preživljamo dolge ure v jokanju in uživanju pomirjeval. Naučiti se moramo živeti brez nje, ker imamo še 9 letnega sina.
Trenutno ne vemo kako naj živimo. Kako naj stopim pred ljudi? Jutri je pogreb. Najtežji dan mojega življenja.
Draga brjepo, moje najiskrenejše sožalje. Težko mi je, solze so mi ušle, pred seboj imam sliko našega malega fantka, ki bo novembra dopolnil pet let, mi jo je dala hčerka in ga gledam zdaj … moj bog, kaj bi človek v tej težki situacji le lahko rekel? Nič, besed za to bolečino ni, kako živeti naprej, si je težko zamisliti, ker zdaj pač živite le za vsak dan posebej, ki ga morate preživeti … ja, zaradi sebe, da boste lahko živeli s svojim in za svojega sina. Jokajte, objemite se, ko se lahko, ljudi pa se ne izogibaj. Res je, radi bi ti rekli kaj tolažilnega, morda jim bo bolj težko, ker ne bodo vedeli kaj in kako, sama govori o svoji deklici, sama govori in se izjoči. Človek, ki čuti s teboj, te bo objel in jokal s teboj, drugače ti ne zna izreči svojega sočustvovanja. Tudi jaz jokam s teboj… vem, da to ne bo zmanjšalo bolečine, da to ne pomaga, a vendar, težko mi je zate, za tvojega moža, za tvojega sina, težko mi je za vas, ki vas hudo in težko še čaka …
Brjepo … objemam te v tej tvoji stiski, močno objemam in te prosim, oglasi se še kdaj, povej tukaj ljudem svojo bolečino, tile ljudje tu gori te bodo razumeli, ker sami živijo z bolečino izgube …
hvala vsem, ki ste se oglasili.
Marija, čutim da je res bolje če ljudem povem kako se počutim in kako naj govorijo z mano. Psihiatrinja predlaga, da se po 14-ih dneh vrnem v službo, ker hoja doma med stenami, še zdaleč ne bo nič pomagala. Za nobeno vprašanje ne vem odgovora.
Uspavalna tableta mi je danes dala le 2 uri spanja. Apaurin mi ga je od 2-h zjutraj dal še 2. Ne vem kako naj ustavim tresenje telesa in kako bom lahko stala na nogah danes.
Brjepo, težko bo, ne morem te tolažiti s praznimi obljubami, povem ti lahko le, da bo še zelo težko, zato bodi pozorno na to, da se tistih stvari, ki ti blažijo in lajšajo stanje ne navadiš preveč. Navaditi se boš morala živeti z bolečino, ki bo ostala večno, le njena moč bo morda sčasoma taka, da boš lahko preživljala dneve in da ti bo življenje dalo moči za ostale tvoje drage. Res je, nikar pozabiti zdaj na sina in moža. Vsi nosite v sebi ogromno bolečino, ki se je ne da ne izmeriti, ne opisati. Ne pozabi, ljuba brjepo, da tako čutita tudi mož in tvoj sin in da si morate zdaj biti skupaj, da se morate velikokrat objeti, da morate velikokrat sesti skupaj na kavč, drug zraven drugega in se izjokati, če je treba. Ne bo šlo drugače, ker drugače ne boste mogli drug drugemu pomatati in si lajšati težave in tudi svojo bol dati ven.
Vedeti moraš, brjepo, da moška ne bosta znala tako izraziti svojih čutenj in bolečine, kot to lahko naredi materinsko srce, ženska in da bi znalo to biti dodatna težava pri vsem, kar vas je doletelo, zato boš morala biti zelo pozorna na to, da se v tej bolečini namesto da bi se združili in si pomagali, ne boste preveč oddaljili drug od drugega in živeli vsak s svojo bolečino. Ne, morate se združiti in deliti vse, kar vam prinaša vsak dan posebej, ker boste le tako lahko kolikor toliko v redu funkcionirali, čas pa bo seveda prinesel lajšanje bolečine, kajti čas je resnično najboljši zdravnik vsega.
Oglasi se še, draga prijateljica, tukaj bomo lahko podebatirali o stanju, v katerem se človek v taki bolečini znajde, včasih ven ne vidi poti, so trenutki, ko bi človek tudi sam najraje zaprl oči in za vedno zaspal. Takrat bomo tu mi in se bomo skupaj prebijali skozi te trenutke!
Drži se, brjepo, objemi sina, objemi moža …prisili se nekaj početi, prisili se kuhati, prisili se k opravljanju vsakdanjih opravil, nato pa se za minuto ali dve zapri v kopalnico in se izjokaj … glasno, vpij v blazino, izvpij svojo bolečino v nekaj, kar jo bo malo udušilo …
En topel topel objem, brjepo !!! TEbi in tvojim.
brjepo, upam, da si dobro prestala pogreb svoje hčerke.
AMpak vedeti moraš, da na pogrebu še ni najhuje – tisto najhuje pride potem za teboj.
Bolečine ti ne more nihče odvzeti, skoz to boš morala sama, hudo bo.
A ne pozabi, da imaš še enega otroka, torej živi zanj, sicer se bo še
on začel preveč obremenjevati s tem.
Pomirjevala pa tudi jaz močno odsvetujem. Mogoče so krasna kratkoročna rešitev – dolgoročno pa pomenijo odvisnost.
Se pridružujem razmišlanju valenske, brjepo! Ko boš lahko, ko boš zmogla malo moči in volje, pa se javi, bomo skupaj poklepetali … V mislih pa smo s teboj, verjemi.
Se je zgodila v našem kraju iz četrtka na petek huda prometna nesreča, dva mlada človeka, tja do 25 let sta izgubila življenje … poznam mater in očeta in sestro … človek ne more verjeti… in takrat sem se spomnila tudi nate, brjepo in na tvojo deklico.
Drži se, drži se dneva, oklepaj se tiste moči, ki jo boš potrebovala za sina in moža. Zdi se mi, da se je lažje okleniti bolečine, ki jo človek pestuje v sebi, da se k njej zateka, vendar je to bolečina, ki nas lahko kaj hitro preveč zasvoji, zato se okleni moža in otroka. Samo močna bodi, le močna in za vsak dan posebej se potrudi zbrati toliko moči, da boš preživela dan …
Brjepo,iskreno sožalje ob izgubi hčerkice.
Dec,sploh ni pomembno,kaj se je zgodilo.Pred dvema mesecema sem izgubila mamo,še zdaj se ne morem s tem sprijaznit,dojeti,da je to res.Tako zelo je pogrešam!Sploh si ne znam predstavljati,da bi pa izgubila sina(iste starosti kot tvoja hčerka,brjepo),zato približno vem,kako se počutiš.Bodi močna,veliko se pogovarjaj,povej kaj čutiš,česa te je strah,skratka govori o svojih čustvih.Pravijo,da pogovor zelo pomaga,da lažje premagujemo žalovanje za svojimi bližnjimi.In iz lastnih izkušenj ti povem,da je res tako.
Marija,očitno prihajava iz istega kraja….četrtkova nesreča….ja,hudo,zelo hudo.Tudi jaz poznam vse tri fante,in njihove družine.Šele ob takih dogodkih se zavemo,kako je svet krivičen,nepravičen…….
Objemček za vse vas in lep večer!
Jana2, sem iz bližine tega kraja (30 km), deklici sta bili sošolki (moja in njena). Hudo, hudo in še enkrat hudo !! Da morajo starši preživeti otroke, ne, tega si človek enostavno ne more zamisliti…
Ne veš, brjepo, kolikokrat pokukam semle, da vidim, kako preživljaš te dni in če se ti uspeva pobirati in živeti za vsak dan posebej! In če si šla v službo? Bodi dobro, kolikor si dobro lahko.
Ja, hodim v službo že cel teden. Bolje se počutim v službi kot doma. Na poti domov se ustavim pri grobu moje hčere, jo pozdravim, ji povem da jo pogrešamo in se odpeljem k sinu.
Slišala sem že opazke, da dobro prenašam izgubo in je na pogled ne kažem. Res se ne oblačim v črnino in tudi ne jokam kar po cesti, a v notranjosti telesa je polno bolečine.
Poiskali smo strokovno pomoč, ki jo bomo občasno še obiskali. Dneve preživljam brez pomirjeval, občasno pa vzamem uspavalo.
Tako je tudi prav, brjepo, na pravi poti si. Črnina? Komu na čast? LJudem, ki bodo pač našli nekaj drugega, če bi jim v tem “ustregla”? Ne, nikar, živeti je treba naprej, tudi z videzom in na način, ki je drugim nedoumljiv.
Veš, ljudje so čudna bitja. Če bi jokala, se ob “tla metala”, bi razmišljali o eni stvari, ker “dobro prenašaš izgubo”, je to tako, kot bi jim pa to ne bilo po volji, ker bi kar raje imel nekaj za “grencanje”. Ne oziraj se nanje, bodi to, kar si, občuti tako, kot občutiš, ko boš nekje v svoji samoti s svojo bolečino, pa daj sebi prosto pot … me veseli, da ti to uspeva brez pomirjeval, me zelo veseli.
Bodi dobro brjepo, javi se, ko boš koga potrebovala, tu smo … velikokrat … Vse dobro še naprej!
Brjepo, drži se in nikar se ne oziraj na ljudi, ki radi pometajo pred tujim pragom, čeprav imajo svojega najbolj usranega.
Črnina ni več “in”.
Jaz že pred skoraj dvemi desetletji nisem hodila v črnini, ko mi je umrl oče in je bilo to nekaj nezaslišanega. Ampak zdaj vidim, da se črnina obleče samo še za na pogrebe.
In žalovanje je v duši in srcu, vedno je nevidno.
In tebi bi bilo še težje, če bi okrog tebe ležale same črne cunje – od gat do plašča…..pa še poletje prihaja, ko so črne cunje še bolj moraste.
Konec koncev imaš še enega otroka, za katerega je treba – kot si že sama ugotovila – naprej živeti.
Pozdravljena Brjepo!
Toćno vem kako se počutiš, 4 leta nazaj sem izgubila 16 letnega sina v prometni nesreči. Zaradi takrat 12 letne hčerke sem vztrajala naprej.
Danes ima moja hči 16 let, bolečina ob izgubi sina nikakor ni minila, je pa izgubila na svoji ostrini. Čas, ki ga sedaj preživljaš je žal najhujši, a verjamem da ga boš preživela. Imaš namreč še sina za katerega moraš živeti naprej. Oba sta bila tvoja otroka in obema si dolžna dati vse od sebe. Tvoja hčerkica je sedaj na varnem in te čaka. Sin pa je tukaj.
Joči, pogovarjaj se in vsekakor se ne pusti, da ti drugi govorijo kako se moraš obnašati in čutiti. Tudi meni so večkrat rekli:” Dobra si, jaz tega sigurno ne bi preživela.” Da niti ne omenjam, da imam še sedaj slabo vest, če se v javnosti posmejem preveč na glas, kajti ljudje res pričakujejo, da boš v “črnini”celo življenje. Meni pa se to zdi tako nepravično do življenja mojega sina. 16 let sem ga imela in ne želim, da bi bilo vse kar je ostalo po njemu samo žalost.
Zdrži! Bo bolje, verjemi!! Pa nikar zdravil! Res da je veliko huje brez njih a to hudo obdobje moraš preživeti sama, zdravila ti bodo samo podaljšala ta čas. Bo bolje, res, verjemi mi. Tudi meni se je takrat zdelo, da bom umrla od hudega. Vsak dan ko sem vstala sem porabila vso energijo, da se preživela dan. A bo bolje, boš videla.
Če želiš, me lahko kontaktiraš po mailu. Včasih pomaga, vsaj meni je, če se pogovarjaš s tistimi, ki so to doživeli.
Srečno!
draga Brjepo.Kako ti gre? Šele danes sem prvič prebrala tvoje sporočilo….Želim ti reči samo to, da sem s tabo… v tej grozni situaciji, ko čllovek nikakor ne najde odgovora. Moja mami je odšla v nesreči pred tremi leti….Bila je oseba, ki mi je pomenila največ v življenju… in gotovo, draga Brjepo, je pri tvoji hčerkici in jo čuva….da se ne bo počutila samo…Gotovo ji nudi topel objem.
Zdrži, draga Brjepo… poskusi…. Kadarkoli ti bo težko se spomni, da tukaj misli in živi nekdo zate… morda ti bo vsaj v tistem nepopisno težkem trenutku malo malo lažje.