moja zgodba

Že od majhnega živimo pod terorjem moje matere, ki ima kar hudo obliko MOM. Prepiri se vrstijo vsakodnevno, saj vidno uživa v manipuliranju in se pri tem ne počuti prav nič krivo, vsi drugi smo pa najslabši, nemoralni in nehvaležni. Njeni dialogi so nesmiselni in kadar ne doseže tisto kar želi, začne manipulirati. Z nikomer ni zadovoljna in pri vseh išče napake, oče je največkrat na tapeti. Izpadi ljubosumja so konstantni in gre celo tako daleč, da vohuni za očetom, ki ni nič kriv, in mu drži pridigo tudi ob eni uri zjutraj. Oče je sicer tudi kolerik, vendar ima empatijo in čuti, ko gre s svojo vihravostjo predaleč. Kadar sva sama, se mi včasih izpove in potarna, čeprav bolj subtilno. Vem, da mu je žal, da sploh vztraja v tem peklu, ki traja kar 25 let in vem, da je po teh letih čisto čustveno otopel in duševno uničen, saj je tudi sam imel podobno družinsko ozadje.
Sama sem začasno in navidezno ušla temu peklu, študiram namreč v drugem kraju, daleč od bližnjih, brat pa je ostal ujet v tem breznu brez dna. In zakaj navidezno? Tudi sama sem kolerik in dolgo časa sem s tem terminom opisovala svojo trmasto in jeznorito nrav. Da nekaj ni v redu, sem spoznala na predavanju iz psihologije, kjer je bil obravnavan primer pacienta z border-line osebnostjo. “Taka sem tudi jaz!” sem se pošalila s kolegico, ki se je zgolj nasmehnila in rekla, da pretiravam. Pozabila sem na to, potem pa sem nekega dne po svojim neštetih izbruhih in kuhanjih mule zaradi partnerja uvidela, da je čas, da obiščem psihologa. A stvar se še vedno ni realizirala, saj mi del mene govori, da ni z mano nič narobe in da bom le tratila čas.
Želim se spremeniti, vendar so določeni vzorci razmišljanja in dojemanja pregloboko vkoreninjeni v moji zavesti. Npr. včasih prav uživam v manipulaciji in neuspehu mojih “nasprotnikov”, stvari so ali bele ali črne, tudi ljudje so sovražniki ali prijatelji.Sem zamerljiva, maščevalna in tekmovalna. Hočem biti v središču pozornosti, zato sem tudi ljubosumna na tesen odnos partnerja in njegove sestre.Kadar pa nje ni v bližini, sem pa popolno nasprotje- ljubeča, razumevajoča in nasmejana.Partner je razumevajoč in strpen, samo kako dolgo bo še tako?
Opažam tudi, da si že od nekdaj izbiram prijatelje s šibkim in mirnim karakterjem, ker ne prenesem karakterno močnejših in atraktivnejših od sebe v svoji bližini.Tega je zdaj manj kot v otroštvu in adolescenci. Bojim se biti zapuščena, zato imam raje tesna prijateljstva in da so prijatelji vedno na voljo.Tudi o samomoru sem že razmišljala. Po drugi strani je pa smešno to, da se včasih odzivam skoraj preveč zaščitniško do tistih, ki jih zares spoštujem in imam rada. In teh je le peščica. Trpim, ko poslušam njihove žalostne izpovedi in sovražim ljudi, ki so jih postavili v tak položaj, pa četudi gre za bližnje. Od tod tudi izvira moje neizmerno sovraštvo do matere.

Torej, kakšne so pa vaše zgodbe? No, vsaj tisti, ki si priznate, da imate MOM.

Pozdravljena quo_vadis ter dobrodošla na našem novem forumu!

Hvala, da si svojo zgodbo pripravljena deliti z nami. Včasih je v napredku do izboljšanja najbolj pomembno spoznanje problematike in kritičnost do sebe in težav, ki jih ta problematika prinaša. Tako iz prebranega sklepam, da si ti to že uvidela, tako bo spopad s težavo veliko lažji, borba pa bo pogumnejša. Veseli me, da imaš podporni sistem v očetu, partnerju in nekaj tesnih prijateljih, saj je le ta zelo pomemben. Iskreni, mirni pogovori o težavah nam v krogu ljudi, ki jih imamo najraje, zelo pomagajo. Morda dobimo tudi spodbudo za obisk strokovnjaka ali razumevanje, ki nam da občutek, da v težavah nismo sami.
Pomaga nam, če svojo težavo poznamo zelo dobro, seveda tudi strokovnjaki enormno prispevaju k temu, a vendarle je literatura vedno lahko na naši nočni omarici. Smem predlagati: Ne stopajte več po prstih (Paul T. Mason, Randi Kreger), Get me out of here (Rachel Reiland), I hate you don’t leave me in druge… Obisk pri psiholoogu, je seveda vedno prava odločitev, pa tudi če gre samo za eno dobro stvar/nasvet, ki jo odnesemo. Pogumno!
Vso srečo ti želim pri reševenju težav, verjamem da se boš s slednimi pogumno borila!

Lep dan ti želim, F.Tadeja

Pozdravljena quo_vadis!

Dobrodošla na našem forumu, veseli me, da si pripravljena svoja občutja deliti z nami! Iz tvoje pripovedi se da razbrati, da veliko razmišljaš o sebi in ljudeh okoli tebe, ki ti veliko pomenijo. Iz tega izhaja tudi tvoje zavedanje o okoliščinah in kritičnost do sebe in drugih. Kot je že poudarila Tadeja je uvid prvi korak na poti do reševanja težav, čeprav je po mojem mnenju najtežje narediti naslednji korak. To je premakniti se naprej od obtoževanja in samopomilovanja k konstruktivnemu reševanju težav, saj nas prav vdajanje tem občutkom velikokrat pri tem močno zavira. Všeč mi je prispodoba o življenju kot igri s kartami. Vsakemu od nas so na začetku razdeljene karte, ki so lahko boljše ali slabše, na to žal ne moremo vplivati. In s temi kartami moramo igrati, od nas je odvisno, kako. Ne moremo si izbirati svojih staršev, tudi nekaterih osebnostnih lastnosti ne moremo preprosto izbrisati. Lahko pa se jih zavedamo, jih poskušamo sprejeti takšne, kot so ter se naučimo z njimi preživeti na najboljši možen način. Pri tem ti lahko pomaga literatura, na primer ta, ki jo navaja Tadeja, saj se prav iz zgodb o tem, kako se s podobnimi težavami soočajo drugi, lahko naučimo, da so negativna čustva del vseh nas in da obstajajo konkretni načini, kako z njimi preživeti. Velikokrat je že dovolj, da premagamo predsodke in o njih na glas spregovorimo. Ljudje, ki nas imajo radi po navadi lahko sprejmejo veliko več, kot od njih pričakujemo, če nam uspe najti premišljen in umirjen način, kako jim stvari, ki morda niso najprijetnejše, predstaviti. Za vse to je potrebno ogromno energije in vztrajnosti, stvari se ne zgodijo kar čez noč. Vendar nas za vložen trud nemalokrat že majhni premiki nagradijo z velikim zadovoljstvom, ki nam da moč za naprej in okrepi naše prepričanje v to, da se vedno znova in znova splača poskusiti. Tudi jaz ti želim veliko poguma! In nenazadnje veliko sreče in vztrajnosti pri iskanju tebi lastnih načinov, kako negovati ljubezen najprej sebe in nato ljudi, ki te obkrožajo! Ostani z nami!

Lep dan,

VidaLina

Pozdravljeni,
hvala za tako lep odziv na mojo zgodbo. Tokrat bi vas zaprosila za kakšne informacije o kvalitetnih izvajalcih ( psiholog, psihiater) kognitivno-vedenjske terapije, ki so seveda seznanjeni s to motnjo in so dejavni predvsem na štajerskem koncu.

Za informacije se vam najlepše zahvaljujem.

Pozdravljeni,
seznam psihiatrov in kliničnih psihologov prilagam v linku. Gre za seznam po regijah, kjer lahko poiščete tisto, ki vam najbolj ustreza. Lahko pokličete na izbrano številko ter vprašate, če vam lahko nudijo kognitivno-vedenjsko terapijo. Trenutno veljaven seznam vseh zasebnih psihiatrov in psihologov s koncesijo je usklajen s podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (zasebni psihiatri, ki delajo izključno samoplačniško, niso vključeni): LINK
Upam, da vam kaj pomaga.

Lep dan, F.Tadeja

Pozdravljeni še z moje stran! Dr. Dernovšek odgovarja, da je na Štajerskem s terapevti vedenjsko-kognitivne terapije bolj suša 🙁 . Poskušajte vseeno povprašati, kot pravi F.Tadeja. Sicer pa prilagam link na forum MOM-svojci, na temo iskanja terapevta v Ljubljani, če vam slučajno kaj koristi. http://med.over.net/forum5/read.php?465,7678388

Lep dan!

VidaLina