Pozdravljeni!

Poskušala bom svojo pisarijo napisati karseda na kratko in jedrnato, a vendar dovolj slikovito.

Sem drugi otrok, rojena v družini, kjer sta starša precej čustvena človeka, a se o čutenjih in čustvih (sploh negativnih) pri nas na glas nikoli ni govorilo. Vsi smo vedeli in čutili, katero čustvo je v nas ali obdaja drugega, a tega nismo nikoli izrekli ali izrazili.

Skozi celo otroštvo vem, da sem čutila pomanjkanje tiste navzven izražene, torej konkretne, bližine in topline, hrepenela sem, da bi me mama kdaj pristno objela, poljubila ali pohvalila pred drugimi mamami in šlo mi je na jok, ko je kaka druga mama (celo pretirano) hvalila svojo hčer.
Puberteta je bila s čustvenega vidika dokaj težka, bila sem sama, osamljena, sicer sem imela najboljšo prijateljico, ki sem ji kot osebi zaupala, a hkrati ji o sebi nisem veliko govorila, bila sem zaprta, nikomur nisem pustila zares blizu, čeprav sem po bližini z nekom najbolj hrepenela. Starši so vedeli, da se z mano dogaja marsikaj, videli so, da trpim, in po občutku bi rekla, da so se mi želeli približati, pa tega niso zmogli ali znali.
Odkar pomnim, me je (najbrž zato) vleklo stran od doma, srednjo šolo in študij sem preživela v drugem kraju, čeprav sem potihem dom in starša zelo pogrešala. A vedno ko sem se vrnila, nisem dobila tistega, kar sem potrebovala. In tako je še danes.

Živim v najemu na svojem, a jih vsak mesec za par dni obiščem. Vem, da sem zdaj odrasla oseba, odgovorna za svoja občutja, a se doma pogosto še vedno počutim kot malo dete, ki kriči po tistem globljem, pristnem stiku s starši, po topli besedi, po drobnih dejanjih, ki bi mi dale vedeti, da me zares slišijo, začutijo. Da jih ne le potihem zanima, kako in kdo zares sem, kaj v življenju želim, za čem stremim in kaj se pravzaprav z mano dogaja, ampak da to tudi zares vprašajo. Vem, da jih zanima! Včasih do teh “delikatnih informacij” pridejo prek vprašanj moji svakinji, s katero sva si blizu in je čustveno zelo odprta, dostopna. To me po svoje veseli, po svoje pa zares boli. V meni je žalost, pa tudi ogromno jeze, doma se zvečer v postelji pogosto zjočem. Ja, še vedno. Od razočaranja, nemoči in od hrepenenja, ki vendarle ostaja..

Vprašanje. Kaj in- ali sploh kaj- je v moji moči, da naredim, naredim zase? Naj preprosto sprejmem, da tega doma nikoli ne bom dobila? Da starši taki preprosto so, naredili so vse najboljše, kar so lahko (v to sem prepričana!), so pa v lastnih bolečinah in ne zmorejo zares vstopiti v moj svet?

Težko je. Čeprav se imamo zelo radi in vem, da so vedno tam, če jih kakorkoli potrebujem, samoinciativno od njih ne dobim tistega, po čemer najbolj hrepenim. In bolj kot moj najljubši obrok izpod rok moje ljube mame si želim, da bi si vzela trenutek, me pogledala v oči, vprašala, kako sem, kaj se kaj z mano čustvenega dogaja, me objela. Najbrž bi obe jokali kot dež. Od sreče, od stika, ki ga že dolgo nimava. A vem tudi, da tudi ona tega ne zmore. Jaz pa tudi ne, ne z njo. Tam je blokada, ki to preprečuje. Z vsemi drugimi ljudmi se mi zdi, da sem lahko bolj čustveno odprta in dostopna (tega sem se naučila), doma pa to res ne gre..
Enako je z očetom. Imava stik, čutim, da me globoko v sebi pogreša, a enostavno ne zmore..
Kako butasto se mi zdi, ko ob kakem ganljivem prizoru iz filma oba jočeta, na skrivaj brišeta solze v rokav in doživljata vsa ta čustva, ki jih navzven, med nami, nikoli ne izrazita.

Zdi se mi, da sem v zadnjih letih postala čisto drug človek in pravzaprav starša niti ne vesta, kdo v svojih globinah zares sem. Je pa res tudi, da mi do izražanja tiste pristne sebe, kakor želim in premorem z drugimi ljudmi, pred njimi ni. Ne zmorem, neka blokada o(b)staja. (Zdaj razmišljam, zakaj. In zdi se, da že kot otrok nisem bila deležna tiste spodbude in podpore, da je to, kar in kakor čutim, ok. Pa ne, da jih krivim, odkrivam le vzroke in vzorce, ki jih nosim v sebi..)

Stara sem 31, samska. 5-letna zveza mi je pred dobrim letom propadla zaradi podobnih občutij čustvenega manjka- fant me je sicer razumel, a me nikoli ni zmogel začutiti in se zares vživeti v moj svet. V tej zvezi sem se veliko naučila, se ogromno samoopazovala, se prvič zares odprla in skušala zadevo, ki me je mučila, reševati, se o vsem tem pogovarjati z njim, a sem bila z njegove stvari deležna vse večjega odpra do raziskovanja teh čustvenih globin. Čez čas sem imela občutek, da se ob njem sploh ne zmorem izražati v celoti. Kot da me zares ne vidi, kaj šele podpira. In vedno bolj sem bila prepričana, da bom v življenju težko srečna brez tega vzajemnega sodelovanja in empatije.
Hvaležna sem za to izkušnjo z njim, ki me je spremenila, odprla in poglobila. Vem, da je bilo v zvezi prisotnih ogromno projekcij s starši na partnerja, vem pa tudi, da sem naredila vse najboljše, kar sem takrat znala in zmogla. Danes bi drugače. Vem pa, da se zveze s tako čustveno zaprtim človekom ne grem več.

Naj se sprijaznim, da bom to zadevo reševala v naslednjem partnerstvu ali, ko in če, bom imela lastnega otroka in se bom najbolj osrečila (in to razrešila) ravno takrat, ko bom otroku dajala to, kar sem sama pri svojih starših najbolj pogrešala? Moram res čakati na to oz. kaj lahko naredim do takrat, sama zase?

Iskrena hvala, da ste me prebrali!

Spoštovana Katrin123,

kar zadeva reševanje te zadeve v naslednjem partnerstvu in ob otroku, ja, seveda se bo proces tam nadaljeval, bolelo vas bo, srečni boste, pa spet bolelo, pa spet sreča in vsa paleta čutenj vmes … kot je pač v življenju. Ampak to bi bilo pa zares tako, kot bi vpregali voz pred konja. In to voz znanja pred konja izkušenj! Želim vam, da kljub poglobljenim spoznanjem, ki ste si jih pridobili, in obširnemu znanju dovolite, da vam življenje »zapoje svojo pesem«. Da boste za naslednjega partnerja izbrali moškega, ki bo bolj čustveno odprt, o tem sem prepričana, ampak življenje prinese še toliko neobvladljivih spremenljivk, da zares upam, da ga ne boste izbrali samo kot zdravilo za boleče rane.

Kljub temu namreč, da je na prvi pogled videti, kot da veste »vse«, pa lahko sami zase naredite še marsikaj. In ne, v nasprotju s svojo običajno prakso ne bom omenjala dela na sebi v tej ali oni obliki. Zanima me le, kako bi bilo, če bi mamo, ko vam streže z vašo najljubšo jedjo, samo nežno prijeli za roko in rekli: »Mama, hvala … a se lahko samo malo ustaviš, usedeš, a mi lahko poveš, a me imaš tako rada, kot je dober tale tvoj štrudel? Meni se močno zdi, da me imaš, to čutim z vsakim grižljajem, ko se mi kar topi v ustih, ampak besede mi pa tako manjkajo, mama. Mami moja, mene to boli …« Draga Katrin, jaz tole zdaj »štrikam« po svoje, a vi si lahko prevedete v besede, ki so bližje vam. Jaz zase vem, da bi rekla: »Mami, kar reci mi, saj ni tako težko, vem, da ti je nerodno in naporno in meni je tudi, ampak ti si mama, dajmo, mami, ne bo naju konec. Tri besede. Lej, kako sem že velika, pa ja ne bova čakali, da bom stara petdeset let.« Jaz bi najbrž obrnila na šalo (ki se lahko konča tudi v dežju solz, ni problema), vi lahko obrnete, kakor želite. Povedala sem samo primer. To so samo besede. Blokada, ki jo čutite, vam lahko vlada do konca maminega in tudi vašega življenja, lahko pa se pogledate v ogledalo in rečete: »Stara sem 31 let in sem velika punca, krasna, čustveno razvita ženska, zmožna preskočiti blokado iz otroštva.«

Ta blokada se namreč ne bo raztajala sama od sebe. Kot kup snega: lahko pustimo, da ga raztali sonce, lahko pa ga malo obdelamo z lopato, brcnemo vanjo, raztresemo zaledenele kose po cesti … naredimo snežaka ali snežne kepe. Samo kup snega je. Res.

Česa se namreč bojite, če bi mami rekli nekaj podobnega, kot sem napisala? Molka? Zavrnitve? Grobosti? Drže žrtve? Novega bremena neizraženih čutenj? Česar koli se bojite, ste že doživeli. V vaš odnos s starši je treba dati besede, več besed, jasnih in čisto enostavnih besed, saj zato jih imamo – da nam pomagajo!

Morda pa se je grenkoba molka že tako zajedla v vas, da ste opustili vsako upanje. Škoda. Dokler je življenje, je upanje. Povem vam resnično zgodbo. Pred mnogimi leti, ko sva bili vaših let, mi je prijateljica pripovedovala o svoji mami, ki je bila res »peklensko žleht«. Pred nekaj leti sva se srečali in sem jo povprašala o njej. »A veš, da postaja bolj blaga; prava mama,« je odgovorila. Njena mama je bila takrat stara 87 let.

Vaši starši so stari verjetno okoli 60 let in upam, da jim je namenjeno še veliko zdravih let. Kakor koli že – imate ju. Tu sta. Kot Trnuljčica čakata, da ju nekdo zbudi in jima pove: »Zmožna sta izraziti ljubezen, jo pokazati. V redu človeka sta in vajina ljubezen je temu svetu potrebna, predvsem pa je potrebna meni.« Ne da ste ju vi dolžni prebujati zaradi njiju, dolžni pa ste zaradi sebe preveriti, ali ju lahko čustveno uporabite. Kajti poleg tega, da telesno in materialno poskrbimo za otroke, dokler so nesamostojni, imamo starši nalogo, da smo zanje čustveno uporabni. Do konca življenja. Ker to ne osrečuje samo otrok, ampak tudi nas, preprosto zato.

Če pa morate prej še potrenirati te preproste besede, si privoščite terapijo – z nekom, ki vam bo potrdil, da greste lahko naprej in da vam ni treba biti Trnuljčica.

Tolikšno pot ste že prehodili in veselim se za vas tega dela, ki je pravkar pred vami. Srečno, draga Katrin.