moja teta
pismo moji teti,ki je ni več.
spovnem se trenutkov,ko sem bila skoraj vsak trenutek pri tebi in imela si že takrat probleme,ki sva jih skupaj reševale,a dostikrat brez uspehov.
pred petimi urami si mi ugasnila govoriti,ko sem te še zadnjič danes videla ob 17 uri in rekla sem ti “te pridem pogledat jutri”a tega jutri ne bo nikoli več.ugasnila si mi pri 53 letih,ko bi mogla še vsaj enkrat toliko živeti.
jočem,ne morem spati,stisnila bi se možu,a že spi in ga ne bi rada zbujala,ker gre jutri zjutraj delat.
sprašujem se koliko je vredno to življenje?
bolečina je velika,predstavljam si mojo sestrično,kako trpi,ker nima več mame,predstavljam si mojo mamo,ki nima več sestre,katero je imela od vseh res najrajši,predtavljam si sebe kako bi bilo,če bi kdaj izgubila jaz mojo mamo,da niti ne pomislim,ker bi mi duša umrla,del mene bi umrl.
moja draga TETA ,veliko si trpela,celo življenje,upam,da tam kjer si sedaj te spremljajo tvoji ANGELČKI,kateri morajo poskrbet,da ti bo tam lepše,prehitro si sama hotela it k njim,a upam da veš zakaj,ker zadnja tvoja želja je bila izpolnjena,čeprav vem,da na koncu si se bala te tvoje usode.
trpela si,vsi smo šteli minute,da nas pokličejo in to se je zgodilo 17.8.2007,ampak vedi,da si se rešila velike muke,jaz te nisem mogla gledat,da mi umiraš vsak dan bolj na bolniški postelji.
hudo je,prekleto hudo mi je,ker ob vsem tem trpimo vsi,ampak vsaj si se rešila tega trpljenja.
mislim nate MOJA DRAGA TETA,TO SEM TI REKLA TUDI DANES (ŽE VČERAJ),KO SEM ODHAJALA IZ SOBE IN VEDI,DA BOM VEDNO MISLILA NATE.
VEDNO BOŠ IMELA SVEČKO PRIŽGANO OB TVOJEM GROBU,KER SEM TE IMELA RADA.
ne morem več pisat.
hudo mi je,prekleto hudo.