Pozdravljeni,

Zelo mi je težko ko vidim, kako starša uničujeta drug drugega. Ne poznata lepih besed, non stop se samo prepirata, oz. oče moji mami ne kaže nobenega spoštovanja. in to je že vseh 30 let.
Moja mama je zelo čustvena in jo vsaka očetova beseda prizadene. Ob očetovemu zmerjanju se raje zapre vase, mu nič ne reče nazaj, potem jo pa vidim kako se joka. Omenila sem ji že ločitev, pa nima toliko moči.
Kako jima naj pomagam? Mene imata oba zelo rada in nebi rada koga prizadela. Sem odrasla in živim zase, ampak vidim kako oba trpita. Ali ima kdo kakšnen nasvet? Rada bi ju videla skupaj nasmejana, da bi se spoštovala, imela rada. Ali je prepozno za to?

Težko vam je, ko gledate žalostno in ponižano mamo, ko jo oče prizadane in očeta, ki težko obvladuje svojo jezo. Čutite, da bi morala nekaj ukrenit. Po vseh teh letih ste verjetno že marsikaj poizkusila, vendar vaši predlogi in nasveti žal niso obrodili sadov, ki bi si ji vi želeli. Ker ste njun otrok, boste težko dosegli, kar si želite. Usmerite ju lahko na osebna srečanja s terapevtom ZDT ali v kakšno skupino za zakonce.

Lep pozdrav!

poglej..naša dva sta bila ista… potem je mami umrl oče in je šla za dve leti živet k babici( svoji mami), med tem časom je domov prišla zelo malo…oče je moran naredit vse sem, tako da po 2 letih je videl kaj je ženska roka..sedaj je mama doma in se imata prav rada…sem full vesela..upam, da bo tudi nekoč pri tvojim dvema tako

Odvisno je, ali se mama sploh upa ločiti, ali bi se oče strinjal, ali bi si mirno razdelila premoženje. Če bi se oče strinjal, če si ti upaš njemu to predlagati, potem bi bila sporazumna ločitev najboljša.

Najpomembnejše je pa tvoje strinjanje in zavest, da te ne bosta prizadela. Celo prej osrečila. Torej vse je na tvoji diplomaciji. Oče bo vedno starejši in tečnejši, mamo bo ugonobil…

Ločita naj se. Bolje (pre)pozno kot nikoli.

Lazje reci, kot narediti. Locila se ne bosta. Po tolikih letih tako navajenega zivljenja se bojita, kako bo po tem. Lazje je vztrajati v necem, kar poznas, kot narediti korak sebi v prid in oditi v neznano. mama je navajena ponizanja, verjetno je isto dozivljala s svojimi starsi, zato si je tud nasla talega moza, ce tega ne bi sprejemala, bi ze zdavnaj odsla. Oce pa je tud potreboval eno zrtev, na katero bo lahko stresel svojo nezadovljstvo, verjetno s samim seboj in razocaranjem nad zivljenjem??kaj pa vem…po moje, da je nekaj v tej smeri. v bistvu mama ocetu daje s svojo poniznostjo moc in on za to mocjo skriva svojo sibkost, ki ne sme biti spregledana. V resnici pa je sam ubogi piscanec, ki mu zivljenje ni prizaneslo in morda tudi ljubezni ni dobival od starsev…mozne variante…moja dva sta enaka…ampak se nikoli ne bosta locila. ceprav se oce dela mocnega, bi brez mame propadel..mama pa se je ze zdavnaj sprijaznila s situacijo in nima poguma oditi, se tolazi, da ni tak slabo :))) samo da ne bomo sli mi po njihovih stopinjah…