Včeraj je praznovala svoj dan. Vsak mesec vedno na isti dan odnesem vrtnico in ji cvet položim h glavi, naj ji bo lepše kjer koli že je. Prižgali smo ji svečko v njen spomin in odšli domov… V svoje kletke…saj to so postali naši domovi odkar je ni več. Ostala je v naših srcih, a njenih toplih objemov, njenih toplih poljubčkov in njene ljubezni ni več. Ostali so samo spomini. Spomini na njeno razdajanje njenim otrokom, njenim vnukom in pravnukom. Za njo smo bili mi njen svet. Sedaj pa je ni več in svet je postal nevzdržen.
Februarja bo dve leti odkar je za vedno zaprla svoje oči. Imeli smo možnost, da smo se vsi poslovili od nje, nakar je še zadnjič uzrla naše obraze in takrat se ji je ustavilo srce. Njena zadnja misel smo bili mi, vsi njeni.
Od našega rojstva dalje je za vnučke skrbela ona. Kuhala, prala in varovala nas je, ko so naši starši brezskrbno služili denarje v velikih tovarnah. Naš prvi šolski dan je bil poln pričakovanj in brez bojazni zaradi njene obljube, da nas bo počakala. Svojo obljubo je vselej držala. Naši dnevi daleč proč od nje so bili kot trn v peti, in zaradi katere smo prihajali domov.
Od takrat se ne poberem več. Ves čas mislim na njo. Kadar mi je res zelo hudo postojim ob njenem grobu in takrat mi spomini na njo preplavijo misli. Le še misel na njo mi napolni oči z solzami in njema ljubeten mi še polni srce. Ona je bila edina, ki me je stisnila k sebi, in zato ni imela nikakršnega razloga. Ona je bila edina, ki je na njen slab dan imela v rezervi nasmeh za mene. Moj rojstni dan ni bil rojstni dan dokler me ni poklicala in mi zaželela vse najboljše. Bila je omica na mestu in če bi se še enkrat rodila, bi si želela še enkrat isto omico. Čeprav nekje v crcu vem, da je za njo bolje tako, sem mnenja, da si malo sebičnosti le lahko privoščim in da vem, da imam sedaj nekje na nebu prav posebnega angelčka ki me čuva, vsaj dokler se spet ne snideva.
Tvoja vnukinja-v spomin svoji omici

vem kako ti je pri srcu a ne razumem zakaj vedno odhajajo ljudje ki jih imamo radi in si tega ne zaslužijo ljudje ki so bili naši vodiči naše opore naše rame da smo se lahko nanje naslonili

mami tako te pogrešam vedno bolj

Lepo si napisala…so me kar solze zalile…spet…

Žal mi je, da tvoja omica ni več tukaj, prepričana pa sem, da te gleda in čuva.

Ja, resnično me tlaži samo to, da me res čuva nekje z neba. Bližajo se prazniki, jaz pa se jih prav nič ne veselim. Vedno smo se med seboj obdarovali z darili, pa čeprav majhnimi. Tokrat pa ji ne bom mogla podariti ničesar drugega kot svečko. Rada bi ji povedala kako rada jo imam, jo stisnila k sebi in objela. Pa lahko le strmim v spomenik, na katerem je le bežna njena podoba. Tudi tokrat bom za božič postala ob njenem grobu, kjer se bo utrnila kakšna solza v njen spomin.
Spominjam se ko so mi sporočili, da je umrla. Zazvonil je telefon in na drugi strani telefona je tresoč ženski glas zašepetal: konec je, umrla je.
Tisti večer sem bila pri njej. Z močmi je bila pri koncu. Vedeli smo, da se bliža konec. Pa vseeno….mislili smo, da bo premagala tudi to. Poslovila sem se od nje in odšla z težo na srcu, da bi lahko storila več. Čez tri ure je zazvonil telefon. Strlo me je. Skoz grlo je zaječal glas, ki mu je sledil še krik. Moj fant je bil v trenutku pri meni. Noge so mi popustile in če ne bi bilo njega bi se zrušila. V tistem večeru nisem mogla zadržati joka. Isto je bilo na pogrebu. Še danes me na trenutke popade neutolažljiv jok. Pogrešam jo. Sploh sedaj v prazničnih časih. Vedno je imela nasmeh za nas, in to je bilo naše največje darilo. Še vedno bi bilo………..
Oma pogrešam te-tvoja vnukinja

Tudi moje sožalje. Dosti nas je tukaj takih, ki se prav nič ne veselimo teh praznikov.

Kako boli. Prazniki naj bi bili veseli, a moja duša ni mirna. Srček boli in glava taji. Pogrešam jo. Vsak božič je bila prva, ki je dobila moje darilo, vsako leto je bila prva, ki sem jo opolnoči na silvestrovo poklicala in ji voščila sreče in zdravja. A kljub temu je umrla od neozdravljive bolezni(rak).
Letošnje leto je drugo zapored brez nje, a še vedno tako zelo boli. Spomin na njo je še tako živ. Hudo mi je, ko pomislim, da moji otroci nikoli ne bodo spoznali tako čudovite omice. Letos opolnoči na silvestrovo so si vsi prijatelji podali roke in si izmenjali poljubčke in želje z smehom na ustih. Tudi jaz. Ampak moja duša je jokala. Nihče ni vedel, da globoko v sebi jočem, ker nisem želela pokvariti vzdušja. Tudi njen grob nimam moči obiskati. Doma prižgem čajno lučko v njen spomin in se ob njej zjočem. Res mi je lažje, a le za trenutek. Zaželim ji srečno novo leto in ji pošljem veliko poljubčkov, kjerkoli je že.
omici-njena vnukinja