Moja nova knjiga… Odlomek… Ali objaviti?
Spodaj objavljam svoj odlomek iz moje prve knjige. Zgodba je resnična, pa me zanima ali jo objavim ali ne… Vaša mnenja me zanimajo.
Hvala in lep pozdrav…
——————————–
I.
Navaden, a tih in deževen dan. Zjutraj vstanem se oblečem in umijem ter spijem skodelico tople kave. Tako je vsak dan. Dan za dnem ista zgodba, le nekoliko drugačna epizoda.
Nekako se prebudim in skočim na računalnik. Ah, šment! Pozabil, sem da sem že pred tremi tedni izbrisal svoj Facebook profil. Pa kaj, si rečem! Nadaljujem na novice, pa malo vreme in tako naprej.
Sledi glasba… Skoraj dve uri ena in ista. Telefon zazvoni. Pogledam, vendar se ne oglasim. Rečem si in se prepričam, da nimam časa pa čeprav je daleč od tega da nimam časa.
Nadaljujem svoj delovni urnik, ki se glasi pet ur na računalniku, nato na krajši sprehod. Vse sam, osamljen in daleč od ljudi. Sprehod en krog in spet nazaj. V lastni štiristranski zapor!
Tak je svet, ko se ti pojavlja depresija in ko tu ali tam resnično več ne vidiš izhoda. Tu in tam te tvoj dobri prijatelj nekako spodbuja, da bi naredil prvi korak, da bi stopil do zdravnika ali nekoga s katerim bi se odkrito pogovoril.
In res storim majhen, a velik korak zase. Prvi petek v septembru stopim z rahlim, nekoliko plašnim korakom pred domačo župnijsko cerkev. Počakam in naš župnik stopi iz župnišča ter lepo pozdravi, tudi sam odzdravim nazaj. Stopim v cerkev in med rokami vlečem jagode rožnega venca pa čeprav ne molim! Še pokrižam se ne pri vhodu. Pozabim!
Končno stopim v spovednico. Tja, kjer me je vedno strah. Na hitro povem svoje napake, težave in vse stvari, ki me morijo. Če si danes iskreno priznam, nisem še nikoli opravil tako dobre in iskrene spovedi. Duhovnik mi da napotke in pokoro, ki jo seveda kot ponavadi (da ne pozabim) opravim takoj v cerkvi. Kakor hitro sem zmolil, tako hitro se je moje srce olajšalo. Kamen je padel! Na obrazu se mi je narisal majhen, a droben nasmešek. Tako veselje! Prekipeval sem tisti trenutek, zaživel s polnimi pljuči to nepopisno veselje, ki je trajalo kratek čas.
Popoldan spet nazaj. Strahovi. Stiske in muke ter depresija. Spet zaprt doma sedim in zrem v računalniški monitor. Pregledujem novice, berem in poslušam svojo glasbo. Najraje žalostno, ki me tako spontano nekoliko še bolj potegne dolj v brezno.
Pojem kosilo in se vrnem nazaj pred računalnik. Urini kazalci na uri kar bežijo, kakor po tekočem traku. Pride večer, končno čas spet za izhod iz zapora. Za trenutek vse odmislim. Skočim še v trgovino po dve pločevinki piva in se napotim naravnost na bližnji hrib, kjer sedem pred spomenik padlim borcem. Zrem to lepoto, to čudovito in prekrasno L. Odprem pločevinko piva in spijem požirek ali dva.
Veselje je popolno. Za trenutek se pojavi spet nasmešek na obrazu. Vzamem v roke telefon in prijatelju napišem SMS. Čakam odgovor, vendar ga ni. Ne zmenim se več zanj in se preprosto prepustim naravi in petju ptic. Verjemite mi, da narava dela čudeže, le začutiti jo je potrebno. Popijem do konca pivo in se malo sprehodim naokoli. Umirjen in spočit se počasi odpravim proti domu, a še prej se ustavim pri kapelici Marije, kjer se pokrižam in nadaljujem pot. Končno pridem domov. Nazaj v svoj zapor! Mama mi ponudi nekaj za pod zob, vendar jo prijazno odklonim. Spet grem nazaj k računalniku in sedem. Za trenutek se svet ustavi. Pogledam na kipec sv. Frančiška Asiškega in otrpnem. Nič več ne morem.
Počasi mi pričnejo polzeti solze po licu. Na misel mi pride spet stara misel: samomor. V meni kar boli in valovi se premetavajo sem ter tja. Neskončnost se prelije v žalost. Valovi žalosti pa v morje solz, ki jih hitro skrijem, da bi ne moj razočaran in žalosten obraz opazila moja mama. V tistem trenutku vstopi v stanovanje moj oče. Takrat se naredim, da je vse lepo in prav. Prijazno ga pozdravim, malo poklepetava in kolikor je mogoče hitro oddrvim ven, tja na zrak in v mojo dobro naravo, ki mi vedno prisluhne.
Hodim po cesti in ljudje me začudenjem gledajo, ker se sam seboj pogovarjam. Govorim si da bo bolje, da naj se ne vznemirjam, ali pa se pogovarjam o vsesplošnih dnevnih stvareh. Ja, totalen psihopat bi lahko rekli. Volja do življenja se prebudi. Veselje se v nekem trenutku spet vrne nazaj. Zaužijem se tega veselja in nadaljujem svojo začrtano pot. Kmalu, ko pade noč se tiho in sproščen vrnem nazaj v svoj dom. Vstopim v stanovanje, se tiho sezujem in smuknem naravnost v posteljo. V roke vzamem še rožni venec in tiho izmolim desetko ali dve. Nekaj časa še premišljujem o dnevu, kaj vse se mi je zgodilo in nato se tiho pogreznem v spanec.
—————–
II.
Končno sobota! Dan, ki sem ga že od osnovnošolskih let imel najraje in sicer predvsem zato, ker nisem moral iti v šolo. Danes je drugače. Šolo sem končal, tudi srednjo šolo pred nekaj leti. Sicer z grenkim priokusom, da nisem še do danes uspel najti zaposlitve za poklic, ki sem se ga izučil (trgovec).
Zunaj se je končno nasmehnilo sonce v vsem svojem čudovitem jesenskem sijaju. Kot ponavadi sem vstal, tokrat z spremembo, da sem se ozrl skozi okno. Spil sem skodelico tople kave ter odšel v kopalnico, kjer sem se umil ter se za trenutek pogledal v ogledalo. Kar švignilo je mimo mene vprašanje: »Kdo sem? Zakaj sem? Kam grem?« Nastala je tišina… Brez vprašanja sem se odpravil naprej na svoj ustaljeni tir k računalniku ter odprl Word in kar brez premisleka pričel z pisanjem… Z pisanjem pesmi. Žalostnih. Težko pišem o žalosti, kaj šele da bi v pesmi opeval svoje občutke. Naenkrat so se mi možgani ustavili, roke so kakor okamenele obstale na tipkovnici in utripalka v Wordu se mi je zdela vedno manjša in manjša.
Pesem je ostala nedokončana pa sem jo shranil pot »nedokončano«. Odprl sem internetni brskalnik in pričel z brskanjem o bipolarni motnji o kateri mi je pred dnevi pripovedoval moj najboljši prijatelj. Našel sem zanimivo stran, kjer sem z testom preveril svoje stanje. Rezultat je bil, da imam omenjeno motnjo. V trenutku se mi je vsulo kup vprašanj: »Kako to? Zakaj jaz? Ali je sploh vse res? Kaj če test laže?« Kakor sem hitro končal test, tako sem hitro presedlal na Google iskalnik in nadaljeval brskanje po internetu za novicami, vremenom itd…
Ura se je nagibala k poldnevu. Čas kosila in hitro sem skočil v kuhinjo, da pojem ter se kakor sem hitro mogel odpravil spet ven. Nisem zmogel. Izdajala me je bolečina, solze niso čakale, da bi zastale. Hitro sem odšel na samoten kraj, kjer sem vso žalost lahko »izpraznil« iz svoje duše. Pa ni kaj prida pomagalo. Pred časom sem prenehal z kajenjem zato me še tako bolj vleče osamljenost, žalost in obdaja me začaran krog depresije iz katere sam ne vidim izhoda ali pa ga le najti ne znam.
Počutim se kakor, da ne obstajam, da padam v brezno iz katerega nikoli več ne bom mogel ven. Nič na meni ni lepega, sam sebe se sramujem. Ko hodim po cesti se bojim ljudi, da mi bo nekdo nekaj naredil ali pa imel o meni določene negativne opazke. Skratka nisem človek, ampak bi se lahko kar preprosto poimenoval psihopat.
Notranji govori se širijo v usta in jezik jih pretvarja v besede s katerimi sam sebe vzpodbujam, da je še nekaj. Da bo nekoč bolje…
Sovražim se. Žal, mi je da sem se rodil. Take težke misli me skozi cel dan spremljajo. Bolečina v srcu, kljub vsej utehi, ki jo iščem v naravi ne pojenja.
Končno pride tih, blag in nežen večer. Luna se tiho, a sramežljivo skriva izza oblakov. Odpravljam se spati, da bi vsaj v spancu za trenutek pozabil na vse bolezni, težave in probleme, ki se mi vrtijo po glavi. V roke spet vzamem rožni venec, da bi molil. Vendar brez uspeha. Ni želje. Žalost me vse bolje stiska okoli srca.
Velik problem depresije in bipolarne motnje je dejstvo, da se na to obdobje nikakor ne moreš pripraviti. Pride v trenutku in traja en čas. Mogoče uro, dve ali tri… Včasih se zgodi da traja več dni, mogoče tudi mesec ali pa še dlje. Vsakič pa te vedno bolj preseneti. Ostane trenutek, mogoče dva, lahko pa vodi v prepad, brez povratka. Takega človeka danes marsikdo ne razume, zato se vse več ljudi na koncu odloči za samomor, kot edino možno rešitev. Zato je pomembno, da takemu človeku, kolikor je mogoče stojimo ob strani ter ga usmerjamo v pravilno pot in k iskanju rešitve.
… Noč … Tiha in vsa nežna. Zaspati nikakor ne morem. Misli mi letijo po glavi ter švigajo sem ter tja, kakor nekoliko zmešani nevroni, ki napadajo moje majhne in nerazvite možgane. Ležim na postelji. Sanjam, kolikor mi pač tišina dopušča. Zrem v bel strop. Nikogar, le sama tišina. Slišim tiho tiktakanje stenske ure, ki se nagiba proti pol tretji uri zjutraj.
Sanjam o lepši prihodnosti in občasno me preliva pozitivna misel. Spet postajam srečen. Nasmešek vrnem nazaj na svoje mesto (na obraz). Iz oči se mi zasijejo iskrice oči. Nasmeh traja in traja, sanje me spreletavajo in srčni utrip se umiri. Pozitivno, negativno misel pa zatrem v kali.
Ljudje na papir (ali ekran) ‘vržemo’ svoja razmišljanja. Ki nam pomenijo svojevrstno olajšanje, nenazadnje tudi dialog, ki ga s sočlovekom ne moremo ali ne znamo vzpostaviti. Ko se odločamo, ali bi napisano zbrali v knjigo, se postavlja vprašanje, koliko se bo potreben vložek za izdajo pokril s prihodki od prodaje. Kar je v neposredni povezanosti s tem, ali bo knjiga uspela pritegniti zadosten krog bralstva.
Skozi moje razumevanje napisanega vidim srž tvoje zbeganosti in nezadovoljstva v tem, da ne izkoristiš dneva tako, da bi se na večer čutil izpolnjenega. Očitno nimaš ustrezne zaposlitve, a mlad, kot si, lahko najdeš delo na kateri od kmetij. V tem primeru bi se morda v domače okolje vračal le za vikende, a to bi bil prvi korak na poti k samostojnosti, ki bi ti dala drugačen smisel v življenju. Že danes iščeš stik z naravo, ki te pomirja, izpolnjuje, saj v tistem okolju ne razmišljaš in ne razglabljaš o vseh oblikah ‘motenj’, med katere bi hotel uvrstiti svoje trenutno stanje. Če bi obenem lahko videl tudi rezultat dela svojih rok, bi se ti pred spanjem kljub utrujenosti zarisal srečen nasmešek. In verjel bi, da obstajajo številne poti, ki te čakajo, da se podaš nanje.
Ti so krojač svoje usode.