Po besedah hčeri in žene imam grozno težavo in sicer baje ne premorem empatije. Z oceno, da sem na tem področju nekako zarjavel se sicer strinjam, vendar po drugi strani ugotavljam, da imam občutek, da vsi ostali okoli mene v izkazovanju svojih čustev nekoliko pretiravajo. Da bi ustregel temu, kar se očitno pričakuje od mene, bi se moral očitno pretvarjati. Sem preskusil in mi gre pravzaprav, kar dobro od rok, vendar se ob tem samemu sebi gnusim in tega ne morem početi…vsaj ne pri ljudeh, ki so mi blizu. Druga pesem je v službi, kjer mi drugega niti ne preostane.
Ženi sem poskušal razložiti, da čustva sicer imam in so povsem pristna, vendar mi jih je malo težje izkazati oziroma jih izkazujem…ja no rekel bi zmerneje kot ostali. Mogoče je temu botrovalo tudi (ne bom rekel težko) komplicirano otroštvo, fazo najstništva pa sem nekako preskočil, ker mi ni ostalo drugega.
Kljub vsemu sem npr. ponosen na uspehe svoje hčere in sina, sem zaskrbljen za tastovo zdravstveno stanje, vesel ker je mlajši brat končno dobil službo…, vendar se mi ne zdi da bi moral v izkazovanju tega vedno reagirati pretirano, tako kot npr. moja tašča, ki ima za vsako malenkost pripravljen polurni slavospev 🙂

Mnenja? Opazke? Izkušnje? Je z mano kaj narobe?

Ker meni se namreč ne zdi, da bi nosil kaj bistveno več prtljage, kot drugi.

relativnomlad, kot vidim, da sami veste, je izkazovanje čustev posledica vzgoje oz. “prtljage”. Če se tega zavedate in se o tem lahko pogovarjate z “domačimi”, ste že veliko “naredili”. Naslednji korak bi bil, da “stopite čez sebe” in čustva pokažete. Na začetku se sami sebi “gnusite”, ampak če bodo vaši “najdražji” znali pravilno sprejeti “drugega vas”, boste v kazanju čustev (po svoji novi meri!) našli razsežnosti, ki so vam do sedaj manjkale. Zato le naprej! Kar se pa taščinih “slavospevov” tiče: prvič, so slavospevi verjetno predvsem v vaših očeh (tudi zato, ker je pač tašča…) in drugič, poznate izražanje, ki je zgleda nasprotno vašemu. Zato tudi nikoli ne boste “tako daleč” (od sebe) in si tega ne “jemljite preveč k srcu” (pač pa jo sprejmite takšno, kot je – tudi ona ima svojo “prtljago”…)