Moja mami še živi, a njeno zdravje iz dneva v dan peša in le vprašanje dni je, kdaj se bo poslovila, pravi zdravnik.
Ima toliko volje in močno srce, da vztraja, čeprav jo je bolezen že povsem uničila. Bojim se vsakega telefonskega klica, ko najprej pomislim, da se je zgodilo…
Ko grem k njej na obisk v bolnico, komaj zadržujem solze. Vsakič, ko odhajam, se vprašam, če je zadnjič… Vedno mi pomaha – vem, da z zadnjimi močmi dvigne roko v pozdrav. In vem, da pomisli na isto kot jaz – se jutri še vidiva?
Želela bi ji reči, naj se ne muči zaradi nas. Če je utrujena od vsega skupaj, naj odneha… Pa nimam moči.
Vem, da mami ne more dobiti boja z boleznijo in to tako boli… Vem, da bo potem, ko bo prišel tisti dan, bolelo še bolj. A takrat me bo tolažilo, da vsaj ne trpi več…
Stara je komaj 53 let…Moja 7-letna hci hodi vsak dan z menoj v bolnico,17 mesečni sin pa jo doma kliče…
Presneti rak…
Kako naj se soočim?Vem,kako je prav…vsak dan uživati,se normalno pogovarjati,preživljati vsako sekundo v domačem krogu…Najrajši bi jo prijela in držala za roko…bojim se,da bi mi ušla….
Tanja

pozdravljena!!

moj moz je umrl 15.2.2011,izgubil je bitko z rakom po 6.letih pri 36.letih!stara sem 33.let imava tri otroke,ostali smo sami..zadnje dneve se je moz mucil,ko sem ga odpeljala v bolnico 15.2. so mi rekli da umira!brat mi je takoj pripeljal otroke,da so se lahko poslovili,namenil jim je zelo lepe besede,ni vedel da umira,bil je omoticen od morfija..dali so mu inekcijo za spanje,ko se je prvic zbudil sem jokala in vpila naj vstane da gremo domov,da ga imamo radi…med.sestra ga je spet uspavala zaradi bolecin,po 20 minutah se je ponovno zbudil,jaz sem ga objela in mu sepetala na uho da lahko odide,da vem da se je zelo namatral in da zasluzi pocitek,obljubila sem mu da bom za otroke poskrbela,ko sem izgovarjala zadnje besede,mi je izdihnil na rokah..odsel je na pot brez povratka..
bodi cimvec pri mami,tudi ko spi se pogovarjaj z njo,povej ji vse kar ji tudi se nisi povedala,verjami mi da vse cutijo..tudi da jo samo drzis za roko!!lahko se tudi tam zmenis da si pri njej 24 ur,ponavadi lahko dobita svojo sobo,da sta sami!
za otroke probaj organizirat varstvo!
naredi vse kar lahko,ker ko bos v fazi zalovanja ti bo vsega zal kar nisi naredila!!vem kako je zgubiti mamo in oceta!vse sem ze izkusila!imas dva angelcka za katera moras naprej ziveti!pa prosim ne zapri se vase,cim vec pogovarjanja!mislim nate in molim se za tvojo mamo!objemcek od mene!

Hvala, edal…

Moje sožalje ob izgubi tvojega dragega moža…res je svet zapustil prezgodaj,,tebe in vajine otroke..On vas zdaj gleda dol in vas spremlja na vsakem koraku.Vem,da se ne smem zapreti vase…Mami bo še 10 dni v bolnišnici,potem gre domov,kjer jo bomo negovali dokler…ne zaspi za večno.Vsak dan pridem z otroci , sama ali z bratom k njej bv bolnico,jo dam na voziček in gremo v park,kjer se pogovarjamo,pijemo kavo…Zdravniki so našo družino sklicali na sestanek,kjer so nam povedali,da ne morejo več nič narediti,da se rak širi…v mižganih in v možganski ovojnici,zatekati ji bodo začeli tudi možgani…zato moramo te trenutke,ko je v bolnici in nato če čas,ko bo doma,preživeti kakovostno…Toliko ji nameravam še povedati…
Upam,da bo zaspala brez bolečin ….
Tudi jaz mislim nate in na tvoje otročke…objemček nazaj…
P.s. Prvič sem sploh na katerem forumu,nujno sem potrebovala nekaj napisati,pa čeprav ljudem,ki me ne poznate…Hvala

pozdravljena!

vsak trenutek prezivite kakovostno in cim vec se pogovarjaj z mamo!!tud otrokom dopusti da so s svojo babico in da se lahko poslovijo z njo!!ne boj se glede bolecin,moz ko je odhajal na pot brez povratka je odsel tiho v spanju brez bolecin..in verjamem da tudi tvoja mama nebo cutila bolecin!!!ne morem ti napisati bodi mocna,ker so to besede ki si jih ne zelimo slisati!vem kaj prestajas,da je bolecina neznosna,tudi moja mama in oce sta odsla..lahko ti samo napisem da mislim na tebe,otroke,mamo!!molim se da ji bo prikrajsana bolecina!!

lep pozdrav in velik objem!!