Izgubljeno sonce hvala za besede tolažbe, tvoje besede mi veliko pomenijo….vem da me mami razume in mi je oprostila ker je bilo tako tudi vedno v življenju. Sem pa konec lanskega leta postala tudi sama mamica in vem kaj pomeni prezpogojno ljubiti svojega otroka in se strinjam s tabo…jo pa tako zelo neizmerno pogrešam in vedno jo bom, žal je nenadomestljiva…

Hvala za objem…

Draga Tinkka!
Sem videla,da si se zadnjič oglasila 20.10.,se pravi,da sedaj še hudo žaluješ.Bodi na forumu,ljudje tukaj imamo zelo podobne izkušnje.Pomagali ti bodo,da boš še sama lahko pomagala drugim.To je pa veliko vredno.

tudi meni je odšla ena najdražjih oseb.
Poslavljala se je.
Pa sem samo jaz čutila njeno poslavljanje. In po dveh dnevih sem zmogla reči (telepatsko), da naj se ne muči zaradi nas. Da naj se odloči za sebe, če hoče ostati naj ostane, če noče pa lahko gre.
Po eni uri je umrla.
Seveda se sedaj sprašujem in krivim, če so je res moje misli poslale na drugo stran.
Pa vendar, sem se v teh dveh dneh poslavljanje v srcu poslovila, sprejela dejstvo in čisto mirno tudi te prve dni preživela.
Mogoče še kdaj pride bolečina za mano. Ne vem. Vem, da se je najbolj bala moje bolečine. …..
vem, da so se vsi čudili mojemu miru … a jaz sem se od nje poslovila.
Za vse ostale je bil šok.
So jo premalo poslušali, da bi jim prišla v srce?
Počivaj v miru. Rada te imam.

Zaspala je moja babica….jutri bo zadnje slovo…naj počiva v miru.

Zaman je bil njen boj, zaman vsi meseci trpljenja,
bolezen je bila močnejša od življenja.

Babi, bodi moj angel varuh. Hvala za vse.

Iskreno sožalje Tinnka….ko sem barala tvoje besede sem se gledala dobesedno v ogledalo…Moja mama je šla še prej ko v treh mescih…VLjubljano naj bi šla samo na pregled a se ni vrnila nikoli več….Vzela sem bolniško in ji stala zadnji mesec ob strani…Pomagala mi je teta ki brez nje nebi bilo nič..Dobesedno sem jo nosila do strnišča in jo mela kot da je moj otrok….Umrla je v goznih gtoznih bolečinah,,,to vejo samo tisti ki so nekoga takega videli umirat…Vendar sem bila na koncu mogoče celo srečna…srečna za njo da ne trpi več…Čeprav še zdaj jokam ko dež kot to pišem minilo je dve leti niti ne od smrti..ma se tolažim s tem da je njeji bolje…Na smrtni postelji sem ji govorila mami predaj se…predaj se…Vem kako je in povem ti bolečina bo vedno s tabo…tam nekje v srcu..Bila je le tvoja mati_tega SE NE POZABI!!!!!!

Ne vem kako naj začnem,tudi moja zlata mami se poslavlja.Ne znam opisati bolečine,ki me duši………Pred dvema dnevoma zdrava,zdaj pa me zdravniki pripravljajo na najhujše.Zakaj se moram pri svojih 34 letih pripravljati na to?Zakaj zakaj zakaj.Vsi mi govorijo naj bom močna,noben pa ne ve,kako zelo ranjeno in nemočno se počutim.Strah me je vsakega telefoskega klica,ne upam zaspati,gledam v telefon.Kaj bom brez moje mame???????Kako bom živela brez nje????????Vsak dan dvakrat sem pri njej v bolnici,držim jo za roko,govorim ji kaj se dogaja doma……K sreči imam partnerja,ki mi stoji ob strani in ki je sam tako kalvarijo preživljal pred letom in pol.Vem da je pismo zmedeno,ampak ne vem,kaj naj še naredim….

Nimaš kaj naredit kot stat ji ob strani…Hudo je…Poslavlja se..kadar le moreš bodi z njo bodi ob njeji…Jaz tud bla stara sam 32 let…pa dala vse to skozi..ni kaj …tolažim se edino s tem da pač starši morajo prej it ko mi in to je naravno….Nimaš kaj…samo bodi tam…bodi ob njeji kolkr lahko dokler je še….

Samo da povem,moja mami se je poslovila nekaj ur po tistem,ko sem napisala prejšnji post.Sredi noči sem šla v bolnico še zadnjič poljubit mojo mami,ji povedat,da je bila najboljša mama na tem svetu.Včeraj smo jo pokopali.V moji duši je vihar.

Draga Mateja.

prejmi moje iskreno sožalje in vedi, da nisi osamljena. Mir in vse dobro

Draga Mateja !
Iskreno sožalje ob tej nenadomestljivi izgubi!
Še predobro vam kako ti je….moje mami ni že skor 4.mesce pa bolečina še kar “ubija” vsak poskus , da bi se zavestno sprijaznila s tem.
Preverjeno pa pomaga dat čustvom prosto pot in žalovat tako kot ti veleva srce in ne razum!!
Topel objem!
nataša

Mateja, iskreno sožalje.
Čutim s tabo, saj se še predobro spomnim dne, ko sem to temo odprla in meseca kasneje, ko je mami za vedno odšla.
Čas mineva, bolečina pa ni nič manjša. Le malo redkeje se pojavlja, a še vedno v vsej svoji moči.

Treba je naprej, čeprav mami še vedno grozno pogrešam. Pogreša jo tudi moja hči – bliža se njen rojstni dan in hudo ji je, ker bo to njen prvi rojstni dan brez babi…

V torek je minili leto dni, kar je odšla moja mami.

Pred sabo ne vidim več njen podobe v času, ko je bila bolna in je trpela, zdaj jo pred sabo vidim tako, kot je bila pred boleznijo. Nasmejano, veselo, vedno pripravljeno pomagati drugim. Vsemu se je odpovedala, da je le drugim lahko pomagala.

Ko pogledam skozi okno, jo kar vidim, kako prihaja s tržnice, z šopkom rož v roki. Vedno mi je prinesla prva spomladanske rožice, pa prve jagode, marelice… Vedno nas je razvajala…

Mami moja, tako zelo te pogrešam… :(( In hvala za vse, kar si mi lepega dala!

Imela si jo ob sebi. To je neprecenljivo. Jaz svoje nisem nikoli spoznala. 🙁

moja mami je konc novembra izvedela da ima raka na plučih.. biu je hiter, razširil se je na bezgavke, na možgane, ledvice in na koncu na kosti… zadnji mesec je bila na vozičku.. shujšala je za 40kg,
pred tremi dnevi mi je mami umrla v rokah, pluča ji je zakrila kri, iz nje so šli strdki pluč.. umrla je doma, ležala je na meni in nisem mogla nič (zrak ki bi ga morala dobiti z inhalatorjem je šeu iz nje, ker je bila prepolna krvi)..
čutila sem da je zajemala zrak, dejansko hlastala za zrakom, čez 5minut je umrlaa..
ko so prišli reševalci se nisem premaknila iz njene sobe, ves čas sem opazovala kako so jo oživljali, videla kako ji je bilo srce, in je za kratek čas pogledla, pa je spet nehalo…in spet.. in spet… najhuje je bilo ko je do mene stopil zdravnik in mi izrekel sožalje… mislila sem da bom z njo umrla.. sama mam težave z zdravjem in zato je očeta strah za mene.. k nam so prišli vsi sorodniki da se ob svečah poslovimo.. ko je mama ostala sama, sem jim zbežala, in se vlegla k njej v posteljo… slišala sem da so me klicali, ampak se nisem mogla in niti želela oglasit.. hotla sem bit sama z mamo, da jo mam v svoji bližini in da jo čutim… držala sem jo za roke, nisem se nehala jokat.. ko so me našli, so se začeli vsi jokat… nisem hotla vstran od nje… nisem prenesla njenega odhoda.. skrušla sem see

z mamo nikoli nisma bla mama-hčerka, zaupala sem ji vse, o meni je vedela vsee… poznala me je najbol.. moja zaupnicaa…

Pogrešam jo, in že misel na to da ne bom nikol več v njenem objemu me boli…
ko razmišljam kaj se nam je vse lepega zgodilo, pa ne morem drugegega kot pa da se zjokam…

najraiši na svetu sem mela svojo mami, in lahko ponujajo pomoč vsi, mamice pa mi nihče ne bo vrnu…