moja mami se poslavlja
Ne sodi v to rubriko, ker moja mami še živi, a njeno zdravje iz dneva v dan peša in le vprašanje dni je, kdaj se bo poslovila, pravi zdravnik.
Ima toliko volje in močno srce, da vztraja, čeprav jo je bolezen že povsem uničila. Bojim se vsakega telefonskega klica, ko najprej pomislim, da se je zgodilo…
Ko grem k njej na obisk v bolnico, komaj zadržujem solze. Vsakič, ko odhajam, se vprašam, če je zadnjič… Vedno mi pomaha – vem, da z zadnjimi močmi dvigne roko v pozdrav. In vem, da pomisli na isto kot jaz – se jutri še vidiva?
Želela bi ji reči, naj se ne muči zaradi nas. Če je utrujena od vsega skupaj, naj odneha… Pa nimam moči.
Vem, da mami ne more dobiti boja z boleznijo in to tako boli… Vem, da bo potem, ko bo prišel tisti dan, bolelo še bolj. A takrat me bo tolažilo, da vsaj ne trpi več…
Na srečo nimam tako groznih izkušenj, zato mogoče ne bom znala napisati pravih besed. V takih situacijah je vsak sam, nihče ne more čutiti namesto drugega in v resnici pomagati, lahko pa si stojimo ob strani, se potožimo drugim in se bodrimo.
Nekdo se zmore posloviti tako, da pusti oditi, nekdo ne, nekdo je vsak prost trenutek s svojim staršem, mu zmore povedati, kako ga ima rad, nekdo ne. Zberi vse moči, da boš olajšala svoji mami te dneve s svojo prisotnostjo, to te bo kasneje tolažilo. Kar koli boš naredila in ji rekla, bo prav, ker delaš iz ljubezni kar pač zmoreš.
Mislila bom nate.
Draga Tinkka,
Tvoje “pismo” se me je zelo dotaknilo, zato sem se tudi odločila, da ti odpišem. Nisem prepričana ali sploh želiš kakršen koli odgovor ali pa je tvoje pismo zgolj oljašanje tvoje duše.
Mogoče je tukaj tudi zelo težko karkoli napisati. Vem da v današnjih časih forum nekako nadomeščka list papirja, vendar sem sama mnenja, da je razumevajoči človeški glas, še vedno nekakšen terapevt za naše bolečine.
Ali imaš mogoče kašno bližnjo osebo na katero bi se lahko v teh trenutkih obrnila in kateri bi lahko zaupala tvojo stisko?
Zelo bi ti bila hvaležna za odgovor, če želiš seveda.
Drži se,
Piya
Draga Tinkka….
joj kako mi je hudo pri srcu, ko berem tvoje vrstice. Vem, kako grozno je to, kar doživljaš. Ni besed, ki bi opisale to bolečino. Obema je hudo, tudi njej, ko ve, da bo vas bližnje morala zapustii, ko ji telo ne bo več dalo…
Moja mami se je poslovila marca 2007… Zato si lahko približno predstavljam kako ti je pri srcu in v duši, kakšno jezo in nemoč čutiš v sebi. Rekla bi ti le, da bodi ob njej, kolikor si lahko, jo božaj, naj čuti kako jo imaš rada, povej ji to. Nikoli ti ne bo žal zato. Ko se je poslavljala moja mami sem zadnji teden res komaj zadrževala solze, ko sem videla kako hitro se slabša stanje, in takrat seveda nisem jokala pred njo. Ko sem bila ob njej, sem ji povedala, kaj se počela in kako je blo v službi, čeprav nisem niti približno bila sposobna misliti na druge stvari, kot na njeno stanje in na to kaj bo. Vendar bi si res očitala, če ne bi bila ob njej. S sestro sva jo negovali, ko je prišla iz bolnice, nekaj tednov je trajalo, nato pa se je hitro poslabšalo. Z rakom se je bojevala 2 leti, vendar prej je vseskozi kazalo v redu, potem pa je šlo kar v treh mesecih navzdol…
Ja, res boli, ko veš, da ne moreš pomagati, da je v tej bolečini tvoja mami sama, kako hudo je njej, ko čuti in ve, da se bliža čas, ko bo morala oditi. Želim ti le poguma, da boš nekako prestala vse te muke in bolečine, ki jih doživljaš ti in tvoja mami. Lahko pa čutim s tabo…
Drži se, objemček
(Tinka je bil vzdevek moje mami….)
Tinkka,
prav dobro vem kaj doživljaš, še predobro ……….. pred šestimi meseci se je poslovil od nas moj najstarejši brat – star 45 let. Ni bil dolgo bolan oziroma, nihče ni vedel, da nosi v sebi to grozno bolezen ……….. ko pa je izbruhnila in se pokazala, je bilo že prepozno …….. Njegova največja želja je bila, da umre doma, v krogu svoje družine, stran od bolnice, stran od zdravnikov, medicinskih sester, želel je bili le doma, v svoji sobi in ob svojih domačih. In tudi tako je bilo. Vsak od nas se je maksimalno potrudil, da je bil čimveč ob njem, ga držal za roko, se pogovarjal z njim, mu bral – pač, kar si je zaželel. Ko sem sedela ob njem sem sprva mislila, da ne bom zmogla – sedeti ob njem, ga držati za roko in ne jokati. Pa sem. Še danes ne vem od kje mi ta moč. SEdela sem ob njem, ga držala za roko, mu brala ali pa sva sedela v tišini.. Ko sem stopila iz njegove sobe, ko sem se poslovila od njega, pa so mi privrele solze in so tekle in tekle ………. In še danes, ko ga začutim zraven sebe, tečejo ………. in jih pustim, da stečejo do konca.
Draga Tinkka. Grejejo naj te lepi spomini na mamo, tako kot verjetno grejejo tudi njo. Kako je človeku, ki ve da se poslavlja od nas, ne vem, si pa to vprašanje zastavljam od dneva, ko smo izvedeli za diagnozo brata, …… Kako sem se pa jaz počutila, ko sem vedela, da se poslavlja, pa zelo dobro vem in strah me je, ko bo zopet prišel čas, ko se bom morala poslavljati od nekoga od svojih bližnjih ………
Mamo drži za roko, povej ji, da jo imaš rada, jo pobožaj po laseh – da te čuti ob sebi, da čuti tvojo ljubezen ………….
Objemček
Urška t
Draga Tinkka.
Zelo te razumem in sočustvujem s tabo. Moja mami je odšla… danes je tri tedme, kar se je poslovila. Zelo mi je hudo. Ni trpela tako dolgo, vendar pa so bili njeni zadnji dnevi zelo žalostni. Sedaj mi je v tolažbo to, da sem imela vsaj to priložnost, da sem lahko bila ob njej, ko je odšla. Da sem jo držala za roko…
Verjemi, vem, kako hudo ti je, ko greš proti bolnišničnim vratom in se bojiš, kakšna je danes, bo še zmogla ta dan… Pa kako hudo ti je, ko odhajaš iz bolnišnice… težko pišem, ker je moja rana še sveža…
Tudi meni vsi govorijo, vsaj ne trpi več. Pa nočem tega slišati! Jaz si še vedno želim svoje mame ob sebi, pa naj bo to še kako sebično slišati. Ne želim poslušati tega, niti tega, da se moram sprijazniti, da življenje teče dalje…
Oprosti Tinkka, če sem malo groba. Še vedno me zelo boli.
Rekla bi ti samo še to, da drži svojo mamo za roko, v objemu in ji povej, kako zelo jo imaš rada.
Pošiljam ti svoj objem in ti želim, da ostaneš trdna, kolikor moreš.
Urška
Draga Tinkka.
Vem, kako se počutiš. Vse to sem doživljlal lansko pomlad ko je moj oče izgubljal boj z rakom. Možakar kot hrast je postal nebogljen, ranlljiv, vsak dan ga je bilo manj.
Vsak dan ko sem prišel domov, sva se pogovarjala, na koncu bolj malo ker mu je bilo vse to velik napor. Danes ga razumem, da je bil rad včasih sam. Spomnem se njegovih zadnjih besed… umrl je doma, kot je želel.
Če bi tvoja mama rad šla domov, ustrezi ji, bodi ob njej.
Želim ti veliko poguma, in velik objem,
Hvala vsem za lepe besede. Pomagajo, pa čeprav ste mi vsi čisti neznanci oz. vas poznam le iz žalostnih zgodb tega portala.
Mogoče je komu hecno takole pogovarjati se z neznanci, ampak nekomu se je treba odpreti… Imam dve zelo dobri prijateljici, ki jima zaupam praktično vse, a jima niti nočem dan za dnem pripovedaovati le o maminem trpljenju.
Danes nisem mogla do moje mami. Žal služba in urnik obiskov na OI nista šla skupaj. Tako hudo mi je, ko pride tak dan… A drugače pač ne gre. Vem, da me je mami čakala, pa čeprav sem ji včeraj povedala, da verjetno ne bom mogla priti. Upala sem vse do zadnjega, da mi bo le uspelo, ona najbrž tudi… Ko bi jo vsaj lahko poklicala po telefonu, da jo vsaj slišim, a žal mami nima več moči za tak pogovor.
Hudo mi je, ker vse to doživlja tudi moja hči, ki je na babi zelo navezana. Zdi se mi, da je čez noč odrasla, od kar je mami zbolela. Obiskuje jo skoraj vsak dan, čeprav potem, ko je tam, ne ve, kako bi babi pokazala to, kar čuti do nje. Najstniška nerodnost… Ampak JE tam. In vem, da mami to veliko pomeni.
Oh, te solze… jih bo kdaj konec? Vem, še začele se niso tiste prave…
Draga Tinkka,
bodi močna in ne obupaj. Vem, da se sliši grozno, ampak sama sem šla skozi podobno izkušnjo pred približno 10 meseci, ko se je poslovil moj ati.
Preživela sem čim več časa z njim, ga držala za roko, se stisnila k njemu, se z njim pogovarjala.
Čeprav je danes 41 tednov odkar ga ni, še vedno nekako ne verjamem, ne ….
V tolažbo mi je le to, da je vedel da smo vsi z njim (čeprav ne ves čas fizično) in se je v miru poslovil in zaspal.
Drži se in naj ti ne zmanjka moči.
Katja
Draga moja,
še kako te razumem. Se mi je dogajalo podobno. Vedela sem, da ni upanja. Vsak dan sem jo gledala kako ugaša pred mojimi očmi. Želela sem si naj bo že konec tega njenega trpljenja, bolečin, a obenem sem si govorila “Samo ne danes”. In potem je odšla na mojih rokah in povem ti, da se od takrat ne najdem.
Topel objem, ker bolečine ti ne more vzeti nihče, to vemo vsi, ki smo to doživeli. Le napiši karkoli, če ti bo lažje. Nismo neznanci, smo sorodne duše.In povem ti, da sta meni najbolj pomagali dve osebi, ki ju prej sploh nisem poznala, Ker sta me sprejeli takšni kot sem bila v tistih trenutkih.
Draga Tinkka,
še predobro te razumem. Sem v zelo podobni situaciji, samo da je moja mami odšla pred tremi meseci. Pokopali smo jo na njen rojstni dan..-22.7…………………..Namesto svečk na torti, sveče na grobu.
Prvi mesec je še nekako šlo, zdaj pa ne mine dan, ko ne jočem. Ko se zaveš, da nikoli več ne bo tiste fizične bližine človeka, ki si ga imel iskreno rad. Bolečina trga srce in dušo…..Spet jočem…………………………..
Do sedaj se mi je samo enkrat pred dnevi sanjalo o njej. Držali sva se pod roko in bili srečni……..O, Bog………………….Kakšna sreča, milina in mir . Zakaj se človek sploh zbudi iz tako čudovitih sanj??????????? Vem da je srečna, kjerkoli že je. To mi je vsaj malo v tolažbo .
Ampak vseeno , ni je ob meni, ob mojem očetu, ki kar izgubljen tava, nima volje do življenja……..ob 2 vnukih, ki jo zelo pogrešata in iščeta tisto čudovito, lepo, najsvetlejšo zvezdo na nebu.
Tolažim očeta, tolažim sebe, pa vendar kako naj grem naprej, če se je čas ustavil, z njim vred pa jaz v tisti časovni luknji.
Tako mi je hudo………………………..
Solze……………….
Draga tinkka
iskreno sožalje ne vem kako bi te potolažila ko sem pa sama v podobni situaciji.Letos drugega junija se je poslovil moj ati,tako zelo boli da ne znam povedat,tudi sama se sprašujem ali bolečina sploh kdaj mine,tako zelo hudo mi je,ker sem bila na svojega atija tako močno navezana.Najbolj kar je žalostno da se je 23.5 poročil moj brat 2.6 je pa umrl ati,kot da bi vedel da ne sme prej zaspat.Bolan je bil res hudo samo on se je tako držal dobro da tega nismo pričakovali nibeden od nas,pa kako veselil se je poroke kot bi samo še na to čakal, hudo res hudo. Tinkka drži se in en topel objem.
barbara logar in izgubljeno sonce, moje sožalje obema.
Podobno čutimo, podobna bolečina nas obdaja, včash imam občutek, da je bolečina vse hujša, da vse prihaja za mano.
In vedno bolj me teži občutek, da se od mami nisem poslovila. Vsakič, ko sem odhajal od nje, sem se sicer vprašala, če bo zdržala do naslednjega dne, če se še vidiva… zares poslovila pa se nisem nikoli. In to še povečuje mojo bolečino…
Zaspala je ponoči, sama, a vsaj mirno je zaspala, brez bolečin. To mi je trenutno edina uteha.
Pozdravljeni velikokrat brskam po teh straneh, danes pa sem se odločila, da tudi sama nekaj napišem. Tudi meni se je to zgodilo-v kratkem bo minilo 3 leta od kar sem pri 23 letih izgubila svojo drago mamo….
Nihče ne ve kako mi je, bolečino nosim v sebi, ker nočem nikogar obremenjevati s tem. Mislila sem, da bo bolečina minila, toda včasih se mi zdi, da namesto, da bi se navadila, da mame ni več, jo vsak dan bolj pogrešam…….toliko stvari ji bi rada še povedala, se ji opravičila za vse slabo…….vse bi dala, da bi bila z mano, ker je bila moje vse…
Živio malisonček!
Jasno mi je. Tako ti je govorila tvoja mami. Lepo.
Nikar ne imej slabe vesti za vse storjeno, kajti bila si v letih, ko si pomemben samo ti in mogoče še kdo, da skupaj obrneta svet. Verjemi, mami ti je vse to oprostila.
Jaz sem mami izgubila pred 4 meseci, s tem, da imam že dva otroka stara 14 in 12 let. Tako ti vsaj približno lahko povem kaj mislimo mame. Neskončno imamo rade svoje otroke, pa če delajo še takšen oslarije. Moja mami me je vedno samo vzpodbujala. Še na koncu, ko jo je bolezen že tako izčrpala, mi je poskušala vliti vsaj malo optimizma in me poskusila pripraviti za tisto kar me čaka. Vsaka mama želi za svojega otroka vse najboljše.
Poskušaj delati najboljše po svojih močeh in tvoja mami bo srečna. Čeprav ni fizično prisotna, verjemi , da je ob tebi.
Ne daj se, bori se: mi je govorila moja mami; in to velja tudi zate.
Iskren objem malisonček.