Pozdravljeni.

Imam eno vprašanje: kaj je normalno gledati 5 ali več ur na dan televizor?

Problem je sledeč, imam mamo, ki ima redno službo, hišo, zdravega otroka in partnera … no v glavnem je lahko brez skrbi. Ampak ne razumem tega, da ko pride iz službe zrihta posodo ter perilo in se nato takoj pokne za TVjem. In ga gleda tako dolgo dokler ne gre spat. Z mano se sploh ne pogovarja, ko pridem v dnevno pa jo nekaj sprašujem se morem prav zadret da odmakne pogled od TVja. Ko jo potrebujem kaj glede šole jo pokličem, da mi naj pride pomagat, pride s tako grenkobo in mi takoj reče da sem tečna in da jo gnjavim.

Nevem več kaj naj naredim. Pogovarila sem se z njo in ji povedala, da me moti da je toliko za televizorjem. Da včasih ni bila takšna ampak se samo strinja in gre naprej gledat Tv. Drugi dan pa je ista zgodba. Služba, posoda, perilo in tv. Dobenih hobbijev nima, niti prijateljic, sploh ne hodi na obiske, niti nasmeji se nena več. Še ko pomije posodo ali obesi perilo naredi vse naspol (vse na hitro, samo da je da lahko gre gledat tv).

Jaz sem že tako obupana in depresivna, da nevem več kaj naj naredim. Se z njo pogovorim in imam občutek, da gre vse mimo, kot da ji je tak vseeno za vse. Jaz bi rada, da je srečna, da se nasmeji in da ni toliko za Tvjem. Sama menim, da ji TV kvari zdravje in poneumlja.

Imate kakšne nasvete kako naj ji dopovem, da je družina bolj pomembna od televizorja.. Da jo postavim na realna tla, da se najin odnos slabša, da to več ni življenje ampak pekel, ki se ga nemorem rešit.

Spoštovana! Najprej se opravičujem za nekoliko pozen odgovor.
Pravite, da je vaša mama, ko pride iz službe, skoraj ves čas pred televizorjem; iz prebranega je čutiti, da ji skoraj ni mar za odnose, da ji je to odveč; ko jo kaj vprašate, vam le s težavo odgovori, saj je njen pogled stalno na TV-ju in podobno.
Verjamem, da vam je težko, saj čutite, da se vajin odnos, kot pravite, slabša. Poskušali ste se že pogovoriti in obljubila vam je, da bo ravnala drugače, a se žal ni nič spremenilo.
Napisali ste tudi, da ima partnerja. Seveda sem se ob vašem vprašanju vprašala, kakšen je njen, mamim odnos s partnerjem. Če sem prav razumela, oziroma si iz prebranega »tolmačila«, je njen partner bolj televizor kot kdorkoli drug? Zdi se mi, da mamin odnos, ne le do vas, tudi do partnerja, ni ravno tak, kot naj bi bil dober partnerski odnos. Zdrav partnerski odnos namreč zahteva svoj čas za pogovor, napor, trud, spoštovanje, vzajemnost. Sprašujem se, kaj na njeno početje pravi partner, kako ob njenem stalnem gledanju televizije reagira on, mu je vseeno? Je prisoten ali odsoten? Mnogokrat se namreč dogaja, da osebe, ki veliko časa preždijo pred TV-jem, med njimi je verjetno več žensk kot moških, v tem iščejo nek užitek, uteho. Velikokrat gre to za osebe, ki zaradi nezadovoljnega partnerskega življenja iščejo v idiličnih ljubezenskih prizorih občutke ugodja in navidezne sreče, ki jim popestri njihovo pusto ljubezensko in sploh vsakdanje življenje. Ti občutki so lahko nadomestek za lajšanje čustvene stiske. Vsekakor je umikanje od lastnih težav, od samega sebe ter iskanje ugodja v različnih ponavljajočih dejanjih (kot je npr. tudi zasvojenost s televizijskimi nadaljevankami) mnogo lažje kot ukvarjanje s samim seboj, z lastno situacijo, saj le-to zahteva veliko več napora.

Radi bi pomagali vaši mami in ne veste več, kako bi to storili. Težko je dati odgovor, s katerim bi rešili vaše težave. Na vašem mestu bi se še enkrat poskusila pogovoriti z njo. Vendar ne v dnevni sobi, ko mamin pogled, med tem, ko ji vi govorite, stalno uhaja na televizor . Morda bi jo lahko povabili na sprehod, jo prosili, če si lahko vzame pol ure časa za vas, da se v miru nekam usedete in ji poskušate izraziti vašo doživljanje, vaše občutke ob njenem početju. Morda bo tako vendarle začutila vašo stisko in željo, da se ukvarja tudi z vami. Zdi pa se mi, da tudi ona sama, kot sem napisala zgoraj, doživlja razne stiske, ki jo silijo, da jih rešuje v raznih tele novelah in podobnem. Morda bi jo lahko povabili nekam, kamor vi veste, da je včasih rada hodila, npr. na kak izlet, ogled razstave, na aerobiko, na kak obisk k stari znanki, prijateljici ali na kašno drugo prireditev. S tem bi ji lahko odprli pogled še na kaj drugega, na nekaj več, da bi se odmaknila od svoje navezanosti oziroma zasvojenosti. Lahko bi ji predlagali, da bi gledala televizijo krajši čas, npr. le en film in nič več. Skupaj lahko pregledata tv spored in podčrtata, kaj bi bilo zanimivo in koristno videti. In se držati načrta. Vem, da vam predlagam morda za vas v tem trenutku neizvedljive reči, a poskusite lahko. Zagotovo bi ji koristil tudi kak dober terapevtski pogovor.

Upam, da sem vam uspela malce pomagati oziroma osvetlili vaš problem. Želim vam veliko uspeha, predvsem pa vztrajnosti. Še nekaj. Želim si, da bi uspelo vaši mami narediti korak naprej. V primeru pa, da bo zavračala vašo pomoč – napisali ste, da ste obupani in depresivni – želim vam povedati to, da le vsaka oseba sama zase lahko odloča, kaj bo naredila. Seveda ji vi lahko pomagate, a dejanje naredi oseba sama. Poskušajte vi vseeno živeti kvalitetno, čim bolj polno življenje, četudi se vam zdi, da ga vaša mama ne. Poskušajte se ne obremenjevati preveč, če ji v tem trenutku ne boste mogli pomagati. Lahko pa ji boste vzgled. In morda bo zaradi tega enkrat lahko naredila korak naprej.
Lepo pozdravljeni!

Andreja Lindič

Zavod Pelikan Karitas
051-339-725