Ta vikend sem z grozo ugotovila, da je moja mama čustvena vampirka.
Je že stara … imela je težko življenje in je res veliko trpela. To vem in sem vedno skušala biti čim boljša hči. Pomagam, kolikor lahko, se pogovarjam z njo, ker vem, da je osamljena (čeprav je oče še živ, ampak se ne pogovarjata veliko, pač sobivata, mama skrbi zanj, ker je bolan).
Mama že od nekdaj veliko najeda, stalno obuja spomine na krivice, tudi na čisto banalne zadeve, na stvari, ki jo jezijo pri sosedih in podobno. Ne da se je ustavit, pa jo pustim, da pač blebeta in pustim da gre čim prej skozi drugo uho ven.
Ta teden mi pa malo prebilo …. Spet, že stotič, kako so pri sorodnikih vsi skrbeli za obnemoglega strica, koliko ljudi je imela teta na voljo, ona (moja mama) nima pa nikogar. Jaz sem ločena, živim precej daleč od doma (sto km), vendar grem vsak vikend k staršem. Otroka včasih pustim tudi sama, ker imata včasih svoje obveznosti ali pa se jima enostavno ne ljubi z menoj, ker pri mojih starših nimata kaj dosti početi. Pomagata tudi brat in svakinja, se sicer ne pretegneta, ampak sta na voljo. Mama se je sama odločila, da bo vzela čistilko, noče, da bi jaz prišla čistit čez vikend. Za očeta prihaja negovalka, ker je to res prikladna in cenovno ugodna rešitev – dopoldne pač nikogar ni, ki bi lahko prihajal vsak dan k njima, popoldne oziroma zvečer sta pa oba z očetom že preveč utrujena za recimo tuširanje in podobno. Kosilo jima vozijo.
Ne vem no, meni se zdi, da je to kar fletna ureditev, malo pa morata tudi sama delati, sicer bosta res čisto obnemogla in zakrnela. Glede denarja sva se oba z bratom ponudila, da midva poravnava te stroške (čeprav imata čisto solidne penzije in denar ni prehud problem, lahko shajata). Potem pa slišim te očitke – in mi je prebilo. Brat in svakinja oba delata, jaz delam kot norec, sem samozaposlena in časi niso rožnati, imam dva otroka v OŠ, ki še nista toliko samostojna, da bi ju lahko cele dneve puščala sama. Sama moram skrbeti za hišo, za avto, za vse treninge, obiske pri zdravniku, za vse formalnosti … tega se pač nabere in včasih ne vem, kje se me glava drži. Ker sem vsak vikend pri starših, imamo stanovanje bolj tako tako, zunaj pa katastrofo, ker enostavno nimam časa. Kakšni žuri, zmenki in podobno – odpade na celi črti.
In potem dobim očitke. Rekla sem ji, da je bilo pri teti in stricu pač tako, pri nas pa ni, ponekod je pa še huje in so ostareli ljudje čisto sami, pa še brez denarja. Da tudi meni ni enostavno, ker moram vse sama in ne morem nikogar prosit za pomoč – pa mi reče, kako sama. Ja kako nisem sama????
Mama je samo zamenjala temo. Meni pa so se odprle oči. Jaz nisem ljubljena hčerka, ki jo vsak vikend komaj čaka, da ji malo popestri življenje, ampak enostavno njen osebni suženj, katerega življenje je popolnoma nič ne zanima in noče ničesar vedeti o njem.
Navadna vampirka je.

Sicer si prisla do teh ugotovitev precej pozno, a bolje kot nikoli.

Ljudem, ki so v nasem zivljenju, je potrebno postaviti meje. Predvsem pa je potrebno, da vsak pri sebi razcisti, koliko se bo zrtvoval za druge in koliko bo poskrbel zase. Ti imas otroke, ki te se kako potrebujejo in starse, ki imajo osnovne stvari urejene. Mirno bi jih lahko pustila najmanj vsaj drugi vikend same in v tem casu poskrbela zase in svoja otroka. Na tebi je naloga, da starsem postavis meje, da si dovolis biti gospodar svojega casa. Opraviti moras s slabo vestjo in lepo odlocno povedati mami, da potrebujes kaksen vikend tudi za svoj pocitek, koneckoncev za svoje druzabno zivljenje in predvsem za svoja otroka. In se potem tudi tega drzati, pa ceprav ti bo najedala in vzbujala slabo vest. Torej, ce imata starsa osnovne stvari (hrana, cistoca) poskrbljena, bi lahko mirne duse sla k njima 1x ali najvec dva vikenda v mesecu.

Dober odgovor! Jaz pa tja sploh ne bi več hodila če bi bila v avtoričini situaciji. Poskrbljeno je zanju, avtorica naj poskrbi za svoj mir v srcu in za svoja otroka. Moje mnenje, kot bi naredila jaz.

Hvala, da sta prebrali.
Starše bom še naprej obiskovala in naredila, kolikor lahko. To je navsezadnje moja dolžnost, pa tudi rada ju imam. Ampak lepo bi bilo, če ne bi bilo to pospremljeno s prikritimi očitki, da naredim premalo in da se pričakuje več … saj ne vem, ali se je mama sploh zavedala, kaj mi s svojimi besedami sporoča.
Je pa včasih dejansko dobro svoje misli dati “na papir” in dobiti tudi kak nepristranski, neprizadet odziv. Tako da so mi vajine besede dale neko moč in bom v bodoče kdaj starše tudi “preskočila” in namesto tega raje naredila nekaj zase. Onadva bosta preživela, meni bo pa to dalo veliko elana.

Oprosti, ampak tako razmisljanje me kar malo razjezi. Potozila si se, trpis, ves da si izkoriscana, ves da te ne potrebujeta vsak vikend, na prvo mesto postavljas svoja starsa namesto otroke in sebe, naredila pa ne bos nic. Ampak se naprej cankarjansko trpela. Ne pricakuj, da se bo mama kdaj spremenila. Ne pricakuj, da te bo spostovala, ker se, oprosti, tudi ti sama sebe ne. Ce zelis, da bo drugace, moras zaceti pri sebi, ne pa sanjati, da bo ostarela mati spregledala in postala kar naenkrat hvalezna za tvoje odrekanje. V bistvu ti to delas zaradi sebe, ne zaradi njih. Ti v resnici hodis tja upajoc na materino potrditev, da te ima rada, da je ponosna nate, da je hvalezna za tvojo pomoc. Nekaj, kar isces ze celo zivljenje in podzavestno isces se zdaj. Mati ti bo hvalezna sele potem, ko ji ne bos vec samoumevna, ko ne bo vec upala manipulirati s tabo kot z dvoletnim otrokom. Tebi manjka samozavest, manjka ti obcutek lastne vrednosti in manjka ti znanje postavljanja mej. To bi ti morala biti prioriteta za tvojo osebno rast. Vsi gremo cez podobne stvari. Rane, ki so nam jih zadali starsi, njihove napake, moramo znati preseci, moramo se iz njih nauciti biti boljsi, morami jih predelati, ozavestiti.

Resnicno ti svetujem, da nekaj naredis na sebi.

Tudi sama imam sorodni problem, vendar se jim še izognit ne morem ker živimo v isti hiši. Ko sva se s partnerjem sedaj možem pred 12 leti preselila skupaj k mojim, je vse zgledalo OK. Pred 5 leti sva si renovirala svoje nadstropje, sva že poročena. Najino pa ni nič razen pohištvo, čeprav sva okne, del strehe, vse inštalacije krila sama. Oče pravi da dokler bo on živ ne bo nikomur zapisal nič. Če in kadar hoče hodi čez najino stanovanje in naroča delavce kadar njemu paše. Starša imata firmo, no sta zahtevala da jo prevzamem, da lahko gresta v penzijo. Tako da sem direktor svoje firme, ki zaposluje lastne starše, delam pa v drugi firmi kjer si služim kruh. Z možem nimava nizkih plač, smo samozadostni, imava eno hčerko 20mesecov, eno pričakujema. Moja starša naju pri tem ne podpirata in pravita zakaj v teh težkih časih delava otroke-sirote. Okrog bajte narediva vse kar lahko, da njima ni treba. Nikoli nisva dovolj dobra. Tudi jaz že iz osnovne šole ne dosegam njihovih pričakovanj, čeprav sem redno zaključila strojni faks in se zaposlila takoj po diplomi oče, poklicna šola prav tako mama, sta od mene pričakovala doktorat in brezhibnost, 9 na faksu jima ni bilo dovlj, zlati maturant v srednji šoli jima ni dovolj, delo v uspešnem podjetju v razvoju in plača dobrih 1000€ … za njiju še vedno nisem dosegla dovolj. Kuham, perem pospravlja sama. Zdaj ker mene vsaj na zunaj ne moreta zlomit pritiskata na mojega otroka. Zaradi njiju imam ogromno zakoreninjenih presodkov o manjvrednosti in z možem se kregava zaradi mojih staršev. Kako naj se rešiva tega? Glede na to da sva denar vložila v to hišo in s trebuhom trenutno ne moreva na vrat na nos na svoje.

praviš, da si inteligentna, pa si si tako zakomplicirala življenje.
če kljub zaposlitvi ne moreš na svoje, potem trpi doma. razumem, da so ljudje brez dohodkov, bolni in res ne morejo veliko narediti.
Da se pa dvema zaposlenima, zdravima človekoma za malo zdi, če bi šla nekam v najem za začetek, je pa višek arogance.

Sicer malo pozno, ampak upam, da bo odgovor se padel na plodna tla:
– postavi meje med starsi in tvojo druzino – jasno naj se doloci kje je vajino stanovanje in nihce ne sme vstopati vanj brez vajinega dovoljenja, tudi ce lastnisko ni vajino je v vajini posesti in kar pocne tvoj oce je najverjetneje motenje posesti. Ker zivite skupaj, pac tozbe ne pridejo v postev, ker bi tako skupno zivljenje postalo popolnoma neznosno.
– obveznosti in stroski naj se razdelijo po nekem kljucu, s katerim se boste strinjali vsi
– za to, da si direktor njunega podjetja moras na koncu koncev dobiti vsaj normalen odnos, ce ze ne denarnega nadomestila, saj jima delas veliko uslugo

Ce se teh stvari ne morete dogovoriti pa je cas, da s partnerjem pripravita scenarij kako na svoje.
Pa veliko srece vama zelim

Oceta pa lepo vprasaj, ce ob taksnem odnosu smatra, da bo kdo v starosti skrbel zanj in mu pomagal???
Predlagam, da se tudi v zemljisko knjigo vpise vsaj sluznost na omenjeni nepremicnini in nekje omeni kaj je bil tvoj in mozev vlozek.
Vi si morate naliti cistega vina, drugace ne gre!

zakaj se z možem kregaš, če sta oba istega mnenja
tega ne zastopim
če ti mož reče, kuga je spet tvoja mat naredila..zakaj laješ vanj
če veš, da ga boli
povej mu raj da ga razumeš in ne veš kako mu pomagat…
s starci pa tko
enako bo skoz, ker se ti preveč angažiraš in delaš in misliš da to kdo opazi
ti lahko vse pospraviš, coto pa pozabiš, pa bo mat norela
ti boš mela v glavi, kok si pospravla ona pa se dere
ona bo mela v glavi tisto coto…
ko jih jebe