Lep pozdrav !
naj kar preidem kar k moji zgodbi. Ko sem bila stara 21 let (sedaj sem 24) sem v baru spoznala mojega sedanjega fanta. Že na prvi pogled mi je biu ušeč, že takrat ko sem imela 21 let sem začela z njim hoditi, ampak sva hodila le 1 mesec, nato me je zapustil zaradi biuše punce. po 2 mesecih me je pričel občasno zopet klicati, in me po 1 letu in pou povabil na pijačo, od tu se prične sedanja zgodba, ko sem ponouno začela hoditi z njim ( takrat stara 22 let ). Naj povem, da sem ko sva pri mojih 22ih začela z njim hoditi – so se mi izpolnile moje srčne želje, saj je to oseba s katero sem se čutila zelo povezano, kot da bi mi 6.čut govoril, da je to pa res oseba s katero želim ostati, dobro se razumem z njegovo celotno družino, imajo me radi, moji starši sprejemajo njega zelo dobro, ga imajo radi. Ampak tu gre za drug problem- sedaj po 2 letih ko sv skupaj in me praktično še vedno zasuva z vso pozrnostjo kar jo premore, je tako ljubezniu kot ni biu še nihče do mene, skratka on mislim da je res vame, pa jaz nisem več prepričana, ampak se ne gre za to, da ga ne bi imela rada oz. da ni to oseba s katero se počutim izjemno lepo, kajti z njim se vedno počutim ljubljeno, varno in skratka oh in sloh super. problem pa je v tem, ker imam jaz fakulteto in sicer pravne smeri, on pa ni dokončal niti poklicne šole, torej je brez poklica.
ne bom rekla da me mene to osebno moti, ne bom niti rekla da ni razgledan, ker je, opazila pa sem, da se ga na trenutke sramujem, čeprau tega glonoko u sebi ne želim.
Strah me je, ker se bom sama namreč gibala v bolj “visokih”krogih in se bojim da nama mogoče ne bi zneslo, da bodo med nama tako velike razlike, da se jih ne bo dalo prebroditi-
zraven je še to ne bom rekla da smo doma ne vem kako premožni, ampak nam ne gre slabo, nikoli nisem živela v pomanjkanju, razen ko sem bila bolj majhna smo imeli manj denarja, pri mojem sedanjem fantu pa doma, nimajo veliko denarja, spet ne bom rekla da životarijo, ampak nimajo denarja, nimajo novih oblek, auto imajo na leasing ( usi -torej tudi moj fant, s tem da je prejšnji auto imel na kredit ), ne morejo si privoščit ne vem kaj, a se mi zdi da tudi zaradi tega, ker nima nihče izmed njih, torej nizi mama, niti oče, niti oba brata in ne moj fant, nobene izobrazbe, kar me v zadnjem času začelo zelo motiti.
boste rekli zakaj pa sem sploh začela z njim saj sem to vedla že prej ? odgovor je, to me ni zanimalo takrat, takrat me je zanimalo to, da sem se ob njemu počutila izjemno lepo.
sedaj pa razmiššljam za naprej in seb bojim da čče bi ksupaj zaživela bi prišlo do težau in sicer prau zaradi razpotja glede izborazbe. saj namreč sama nameravam podtsati odvetnica… itd. če pomislim na njega, on pa nima niti poklicne šole me kar zgrozi, a vendar tu ne gre samo da nima šole, ampak je s tem povezana celotna filozofija življenja, s tem so povezane želje, cilji, nenezadnje finance. včasih se mi zazdi da mu jaz moram velik ostvari narediti, in da on čaka mene, kar me jezi npr. zrihtat za morje, lani sem jaz letos zopet. itd.
mislim da me moti preusem to, ker se bojim , da ne bo mogel posrbeti zame.
hkrati vem, da ga ljubim,
a vedno se zgodi kakšna stvar, ki mi da misliti, npr. tudi to da imajo doma pri njemu usi dobre aute (bmw, alfo ) in to use na leazing, nimajo pa kaj dati u usta, in glede tega sem mu rekla, da kaj jim je vazno da imajo auto če pa nimajo kaj jest ¨¨¨!!! mislim, pri nas doma je to srekgano z usako logiko, tam pri njemu pa je to normalno oz zaželjeno pri nih velja rek : VAŽNO DA UŽIVAŠ DANES, KAR JE JUTRI NI VAŽNO — prevedeno jutri lahko tud umreš od lakote,,,

prosim za kakšen nasvet, ali bi vas motila ta prepad med “izborazbama ” , ali naj na to pozabim ? ali naj poslusam srce, ki mi pravi, da ga ljibim, ali naj poslusam razum, ki mi pravi, da use le ni u ljubezni, in da ko se bom, znašla u finančnih težavah mi to ne bo pomagalo .

aja še to naj povem, zasluži približno 700 E na mesec, in mu konec meseca ne ostane skoraj nič 100E s tem da živi pri starših, …
prišparano nima nič od 10 let dela…tako da si ne moreva dokler jaz ne zančnem delat ustvariti dobesedno 0. torej usa bremena financ padejo name in mislim da on na to računa.

lp

Spoštovana Bambina!

Iz vašega pisma je razbrati polno strahov, skrbi in dvomov o vaši oz. vajini prihodnosti, ki se začnejo prebujati potem ko začetna zaljubljenost nekoliko pojema. To je povsem normalno in vas zelo razumem, da se sedaj sprašujete tudi o stvareh, ki vas na začetku niso niti zanimale. Verjetno se tudi vaš fant sprašuje o marsičem in ga skrbi kako vama bo šlo glede razlik v izobrazbi, finančnem položaju, službi itd., ob tem pa se mu prebuja tudi sram, strah in predvsem negotovost. Vse to čutite tudi vi in o tem se bo potrebno začeti pogovarjati- z njim. Vse skrbi in dvome, ki ste jih izrazili v pismu lahko poveste njemu, seveda na način, da tega ne bo razumel kot obtožbo ali prisilo, pač pa mu iskreno povejte, da govorite o svojih občutkih, da tako čutite, doživljate, da vas skrbi in vas je strah, da bi to lahko prineslo tudi razdor med vaju, česar pa si verjetno ne želite. Vprašajte ga kaj on misli in čuti o tem, koliko skrbi njega in kako se on ob vas počuti. Koliko je nelagodno njemu, koliko stvari iz preteklosti (pa tudi iz njegove izvorne družine) se prebuja pri njem ob tako občutljivih vprašanjih kot so izobrazba in finance? Koliko možnosti je sploh v resnici imel, koliko jih je morda neodgovorno zapravil in se jih sramuje, koliko krivic se mu je okrog ne/dokončane poklicne izobrazbe zgodilo in če je sploh imel v življenju glede tega kakšno podporo, zaupanje vanj, da mu bo uspelo. Če ni imel te sreče, da bi nekdo res verjel vanj, da on to zmore, je lahko tudi obupal in se naučil biti nemočen. Ne vemo, te stvari ve najbolje on.(Kar pa še ne pomeni, da so stvari zanj kar zaključene, še vedno se lahko kadarkoli odloči in vpiše na izobraževanje ob delu. Morda potrebuje tudi vašo vzpodbudo in zaupanje. Je pa to vsekakor njegova odločitev in njegova odgovornost.)

In na drugi strani kako je bilo s spodbudami in zaupanjem v vas pri vas? Kako ta vprašanja glede pomembnosti izobrazbe, pogledov na življenje, vrednot, vpliva in ugleda v družbi (kaj za vas sploh pomeni “visoka družba”?),tudi gmotnega položaja, odzvanjajo pri vas? Katere stvari iz vaše izvorne družine se tu prebujajo? Kako je bilo s temi vprašanji pri vaših starših, starih starših? Ne vemo koliko bolečih čutenj, morda celo nasprotovanj, sramu in strahu se lahko prebuja vam (in se je verjetno prebujalo že vašim prednikom) okrog vprašanj zaslužka, preživetja, financ, pa tudi glede pridobitve ali ohranitve nekega položaja, ugleda v družbi (kaj si bodo drugi mislili o vas?)…?

Odgovoriti in razčistiti bo potrebno marsikatera vprašanja: npr. Katere stvari v življenju so pomembnejše (dober avto ali dati kaj na krožnik… družina ali kariera, zaslužek ali prosti čas…iti na dopust ali varčevati za stanovanje, če omenim le nekatere dileme…?).Kaj je vam (in kaj vašemu fantu) prioriteta? In kaj vrednota? Na katerem mestu so materialne,preživetvene, finančne, gastronomske, nakupovalne, potovalne, estetske in ne vem katere še potrebe in na katerem mestu so družinske, etične, moralne in duhovne potrebe, pripadnost, ljubezen, skrb, zaupanje, iskrenost,varnost… Sestaviti bo potrebno neko lestvico prioritet- katere stvari so vama vsakemu posebej pomembne in katere si bosta skupno (za vaju) postavila na prva mesta? Tu lahko pride do velikih razhajanj, zelo različnih prepričanj in potrebno bo najprej predelati neka družinska prepričanja, ki sta jih dobila vsak iz svojega družinskega sistema. Kaj pa velja zame? Ali jaz v to res verjamem, je to res moje ali samo preprosto prevzemam privzgojene vzorce? Tu gre pravzaprav za neko dokončno odraščanje, za preverjanje in vzpostavljanje svojih pogledov na življenje, za prevetritev družinskih, osebnih in tudi svetovnonazorskih prepričanj in izluščenja bistva – kdo sem tu jaz? Kaj velja zame? Kaj jaz res verjamem? Kaj je moje in kaj ni (in kar bo potrebno zavreči,nekako prerasti)? Vse to resnično odraščanje (v zelo pozitivnem pomenu besede) je pravzaprav osebnostna rast vsakega posameznika in verjetno ni toliko povezano z izobrazbo in razgledanostjo in (ne)končanimi fakultetami kot pa z resnično pripravljenostjo in odločitvijo za odnos, za pogovor in za pripravljenost spreminjati samega sebe (ne drugih).

Prihajata iz dveh zelo različnih sistemov, verjetno z nekim namenom (vsak odnos je namenjen ozdravljenju nekih globokih ran, ki se jih niti ne zavedamo). Zaljubljenost je kemično-hormonska privlačnost, ki dva pripelje skupaj. To še ni odnos. Odnos, prava ljubezen se začne s pripravljenostjo za preraščanje vzorcev, za to pa je najprej potrebno odkriti samega sebe, nato pa z zavestno odločitvijo obeh vztrajati na nekoliko težji, vendar izpolnjujoči poti. Odločila se bosta sama, najprej vsak zase, potem pa kaj je vama obema kot paru pomembno v življenju. Vsak od vaju prevzema odgovornost zase, ob tem pa seveda tudi tveganje, strah, negotovost in zaupanje.

Pri tem vam ni potrebno prevzemati večjega dela bremena in odgovornosti, da delate stvari in prevzemate delo še namesto njega (planiranje dopustov, skupnih aktivnosti, financiranje…). Naj tudi on daje kake pobude, naj po svojih močeh (morda z delom za vaju,s skrbnostjo, z odrekanjem, nekaj pa tudi finančno) prispeva v vajin odnos in naj (na svoj način) dokaže koliko vas ima rad, kaj vse je za vas pripravljen storiti in na kakšen način bo sam poskrbel tudi za (svoje in delno tudi vajino) finančno preživetje in s tem za svoje dostojanstvo. Koliko pa mu ob tem vi res daste prostora – da pa morda kar ne zmorete počakati in ga prehitite pri načrtovanju morja; da mu kar ne zaupate, da bo on dal pobude in jih dajete vi; da si mislite, da ima težave z denarjem in morda vi plačujete (pre)več?…

Nakazala sem vam nekaj smeri v katerih bosta začela razmišljati in se pogovarjati. Verjamem, da to niso lahka vprašanja in ste morda pričakovali drugačen odgovor, prepričana pa sem, da boste v taki smeri lahko ugotovili koliko prostora dati srcu in koliko razumu. Oboje je potrebno. Vi pa imate odgovor, vi čutite kaj vam odnos s fantom prinaša in kaj vse bosta v tem odnosu še lahko predelala, če se bosta tako odločila. Pravi odnos je poleg lepih trenutkov vedno tudi delo, napor, garanje,je pa tudi nagrada za vse to. Predvsem pa se mi zdi pomembno odgovoriti na vprašanje kaj ste vi in kaj je fant pripravljen storiti za vajin odnos in ali je to tisto, kar bo za vas zadovoljujoče. Želim vam veliko poguma in ljubeče in vztrajne odločenosti, da sledite svojim oz. vajinim skupnim željam.
Vse dobro.

najlepša hvala vam za tako izčrpen odgovor.

sedaj sem pred izpiti, ko pa bo šlo to mimo čez 14 dni, bom o tem premislila, sedaj pa čutim to, da želim ostati z njim, saj se z njim počutim izjemno osebo, on se trudi, da bi v vezi bilo use super, je skrben in razumevajoč, in tudi pripravljen iti na izobraževanje.

pri njemu doma pa on ni imel podpore kar se tiče izborazbe, nihče gak temu ni spodbujal, kot so namreč mene.

hkrati pa naj povem pe to, da mislim, da sem po eni strani uzela vzorec moje mame in si ponovno izbrala partnerja podobnegaj kot si je moja mama, namreč enako kot jaz skrbim za mojega fanta- ker sem po eni strani bolj izobražena kot on, enako moja mama skrbi za mojega očeta. moj oče je namreč alkoholik.

tako da v moji družini le ni tako use lepo kot se zdi, mislim da je to posledica tudi tega, ker sem namreč s temi leti, ko sem živela doma, bila prisiljena živeti v nekakšnem sramu, in mi to ni dalo zadosti samotavesti…amapak mogoče se motim.

…draga *bambina*

Vem, da tukaj ne gledamo na slovnico, če se le da, skušamo pomagati.
Vendar je za nekoga, ki je končal fakulteto, tvoj sestavek sramota. Toliko pravopisnih napak ne delajo niti osnovnošolci nižje stopnje.

Sama sebi ne smeš dovoliti take površnosti. Ti bo to pomagalo še kje v življenju….

Pa ne zameri.

LP

za napake se opravičujem, menim pa da je usak ki je moj post prebrau razumel iz pisanja kaj sem želela povedati, vema pa in se zavedam da tudi jaz nisem brez napak, tako kot to ni moj pravopis.

vsak človek je zmotljiv, in prau usi delamo napake .

Takole na glas razmišljam jaz.
Človek,ki preveč razmišlja in ga je strah jutrišnjega dne,je nevarno,da bo vedno nekaj iskal in se nekaj spraševal,namesto,da bi živel.
Lahko dobiš zelo izobraženega človeka,pa še to ne pomeni,da ima večji iq.To je relativen pojem.Pri denarju pa je tako.Ima polno denarnico in prazno srce.Lahko je tudi obratno-prazna denarnica in veliko srce.Človek zmeraj nekaj tvega,ker ne ve,kako se bi razmerje dejansko izšlo.
Verjamem,da bi ti zelo ustrezalo,da bi se lahko pohvalila z njegovo izobrazbo ali dohodki.
včasih je tako,da vsega ne moremo imeti.Hočemo tisto,kar nimamo.Tisto,kar imamo,pa ne opazimo.
Mogoče je to vseživljenski načrt za vaju,da se tukaj najdeta in uskladita tisto,kar je med vama najboljše v izrazu.V tem primeru ljubezen,ki jo je treba premagati z minusi na materialnem nivoju.
Verjamem v karmo in karmične zveze in sigurno se moreta oba tukaj nekaj naučiti.Kako se uskladiti,razumeti eden drugega,kako pomagati partnerju,da zveza napreduje in ne propada.
Imata učno lekcijo,kot vsi mi drugi,a vsak na svoj način.

Obema želim v prvi vrsti ljubezni.Če bo ta iskrena,tudi drugo ne bo ovira v volji,da pomagaš partnerju tam,kjer oba želita napredka.Pa naj bo to šola,izobrazba,avto…

Pa srečno!

Pozdrav,
najprej…se strinjam z “ne zameri”. Dekle z visokmi cilji, visoko izobrazbo si ne sme dovoliti takih napak.
Glede problema pa me je predvsem zmotilo tole: Sama se bom gibala v visokih krogih.” Ni nujno veš. Sama sem lani diplomirala, pa ti lahko povem, pa pri iskanju službe ni vedno tako enostavno kot si predstavljaš.
Kljub temu menim, da ni važno, kolikšno izobrazbo ima nekdo, ampak kako razmišlja.
Lahko boš dobila nekoga, ki ima veliko denarja, se zna obnašat…samo pri temu se je za vprašat…zakaj je sam?
Vse lepo ti želim.

Kiara, hvala ti za iskren in življenjski post in tudi tebi martinčka ker si mi napisala resnico, saj vem da ni nujno da se bom gibala v visokih krogih, nisem milisla tega dobsedno, ampak sem želela samo poudariti, da gre pri naju za veliko izborazbeno razliko, on osnovna šola, jaz pa fakulteta in pravosodni izpit, tako da…

ne vem pa še točno u katerih krogih naj bi se sama gibala, najbrž pa bodo vseeno drugačni od njegovih.

Najbrž res.

Poznam podoben par, ki je dobro funkcioniral 15 let in bi najbrž še naprej, če ne bi vmes prišli drugi problemi.

Mislim, da tu ni problem različna izobrazba, pač pa različno družinsko in socialno okolje in dojemanje sveta – in predvsem svoje vloge v svetu.
Sam sem imel malo podoben primer in na koncu sva se razšla. Žal ni šlo, čeprav sva se trudila.

Edini način, da to prebrodita na dolgi rok je pogovor. Pogovor o tem kaj občutiš ti, kaj občuti on, česa te je strah, itd. In razumevanje stališča in misli drugega.

P.S. Pa še od mene o tvojem pisanju – imaš prav, da se nekako da razumeti poanta – vendar težko. Sem se kar precej namučil, preden sem uspel prebrati.
Če si najprej organiziraš misli, gre veliko bolje.
In zadeva je pomembna tudi zate, ker će takole reč po kakšnem naključju prebere tvoj bodoči delodajalec imaš kot pravnica takoj precej slabše možnosti za službo…

Tudi jaz se strinjam z vsem odgovori(Jernejinega sem bolj površno prebral), tisti “polna denarnica in prazno srce” se mi zdi zelo na mestu, ipd …

Dodal pa bi, da bi jaz to enostavno rešil tako: odselita se od doma in pejta v podnajemniško stanovanje, pa boš po enem letu vse videla, ali sta za skupaj ali ne. Stroški in najemnina se deli na pol, tako se dogovori, pa boš vse sama videla. V letu, najkasneje v dveh se ti bo vse izkristaliziralo. Če že zdaj sama pripraviš za na morje in ti je to že malo sitno, kako ti bo, ko bodo sredi spalnice eden teden ležale umazane gate ali nogavice, tvoje stališče do tega pa je, da jih mora do koša za umazano perilo odnesti sam? Če še zase ne misli, čigavo breme bodo otroci?

Takšnih ljudi, ki živijo v podnajemniškem stanovanju in imajo mercedes na kredit, nimajo pa za bencin, niti ni tako malo. Nekateri “takšni” pari živijo tako, da on da večino svoje plače za kredit/leasing za avto in pijačike s prijatelji, se obleče in obuje, preživlja pa sebe, njega in otroka ona. Meni se to zdi grozno, kakšni “dedi” so to. Bolj večni mladeniči, bi rekel.

u bistvu me najbolj moti to, ker se v 10 letih dela ni prihranil zares 0, usako plačo porabi sproti, ma ne bom rekla da zapravlja, ampak je vzel auto na leasing, tak oda usak meseec plačuje samo za auto 180€, potem plačuje zavarovanje, pa kar porabi bza bencin, pa usako en tolko mora dajat svojim v hišo za stroške ( pri nas doma tega ni ), pa potem usako en tolko greva mi2 ven na večirjo itd…
skratka porabi vsako plačo sproti, če bi jaz imela možnost in že delala bi si usaj 200€ na mesec prišparala, nekaj je kaj bolše kot 0.

Dejstvo je, da pri njem in njegovi družini vidiš “napake” in te, če mene kdo vpraša, preveč stvari moti. Na vsak način dosti preveč za zdravo podlago in možnost ustvarjanja dolgega in srečnega zakona, veze.
Problem pa sploh ni v njem, njegovi family, ampak v tebi in tvoji malomeščanskosti, ozkosti, nesamozavesti.
Morda bi bilo najbolje da njemu razložiš in poveš kakšni so tvoji vidiki, razmišljanja, dvomi in se o vsem pogovorita. Morda pa tudi on ne bo več želel bit skupaj z neko domišljavo žensko, ki misli da je zaradi izobrazbe kaj boljša od ljudi brez. Marsikomu takšno razmišljanje pove več o tebi in tvojem karakterju, kot o tvojem dragem, njegovi družini in avtih na leasing, kredit. Še zdaleč da si samozavestna, imaš pozitivna gledanja, stojiš na realnih tleh.
Glede tvojega pravopisa in razmišljanja sploh ne morem verjet, da boš uspela dokončati fakulteto, je pa res da večina slovenskih fakultet (razen gradbene, matematične in še par) in s tem izobražencev temelji na piflariji, na faksih ni fleksibilnosti, programi so prezaprti, preozki, ni praktičnosti ter naravna inteligenca, stopnja razvitosti, življenjska filozofija nimajo pomena.
Imam znanko, ki je dobesedno polpismena (vejice tam kjer ne spadajo, prišel je za njo večno prišo itd), tudi njen beseden zaklad je strašno omejen, pa ravno kočuje ekonomsko fakulteto in še bi lahko naštevala primere kjer so ljudje ki so komaj vozili srednje šole, ali jih končali po srednjih uspehih z dosti piflanja, prišli do izobrzabe.
Malo se zatakne pri magisteriju, pri doktoratu pa na srečo še bolj, pri raziskavah tako ali tako, obveznih objavah še dalje…ampak dokončan faks ni nič posebnega in po mojem so ljudje s srednjo šolo enaki tistim s faksom, nobenih, ampak res nobenih razlik ni!

Po inteligenci niti malo ne prednjačiš pred tvojim izbrancem, torej se lahko, če ti opustiš to svoje malomeščansko razmišljanje, kar fajn ujameta in konec koncev sama praviš da je on tisto kar si želela in se lahko res lepo ujameta, razumeta. Ko boš starejša in imela več izkušenj boš vedela, da je to najpomembnejše in ne koliko denarja ima kdo, v kakšnih krogih se giblje, iz kakšne družine izhaja.
Seveda pa boš morala tudi delati na sebi, postati samozavestna, stati za seboj in svojimi odločitvami, se nikogar od tistih ki jih imaš rada in imajo radi tebe ne sramovati temveč biti ponosen na te ljudi itd.
Tvoje razmišljanje pove da si nesigurna vase, polna dvomov o sebi (projeciraš na krivdo partnerja), nesamozavestna (prednost kot jara gospoda, kaj bodo drugi rekli, sram me je sebe, ker ljubim nekoga ki je slabši od vas z izobrazbo)

Veš kako, pri sebi prvo dobro razmisli kako in kaj, ko si boš na jasnem, povej o vsem še srečnemu izbrancu in potem skupaj naredita piko na i.

Kako bi se sama počutila, če boš spoznala moškega ki ima doktorat, ne vem koliko uspehov, pa ti bi začel da prihajaš iz malomeščanske familije, si polpismena, razmišljaš nazadnjaško, zavrto… Ni to žalitev in podcenjevanje, poniževanje tebe in tvojih korenin? Kaj bi storila sama če bi nekdo tako gledal nate?

Ljudje s faksom smo tudi čisto navadni ljudje, večina je čisto povprečne inteligence, lahko in nastopajo v njihovih familijah enaki problemi kot v familijah ne- ali delno izobraženih (kot so alkohol, teror v familiji, pretepanje, droga, konstantno pomanjkanje denarja, varanje, poniževanja…), torej garancija da boš zaradi izobrazbe zadovoljen in srečen je utopija. Kakor tudi, da boš dobil samozavest, boš odrasla oseba z zrelim in pametnim razmišljanjem – dokaz za to si tudi, žal, sama.

Delaj na sebi, razmisli, pogovorita se in srečno!

hvala tudi tebi “hmmmmm” za tako izčrpen in zopet resničen odgovor.

kot vidim, ste mi vsi nakazali dobor pot v katero smer moram razmišljati.

se bom potrudila.

Hmm, težko k temu kaj konkretnega dodam. V bistvu sem isti pacient kot on, s tem, da zaslužim precej bolje(kar je seveda relativno) kot on, s to razliko, da nisem nikomur(banke, ipd…) ničesar nič dolžen. Če bi ti delala in res prišparala 200€ na mesec, težko rečem, ker ti še ne delaš in se(še) ne moreš pogovarjati o tem, ali bi ali boš res dajala toliko na stran. Jaz porabim predvsem za šport, za materialne dobrine me praktično boli kur**.

Sicer pa niti ni poanta v tem, koliko kdo dejansko prišpara in koliko kdohipotetično je sposoben prišparati … pejta v skupno gospodinjstvo živet, pa bosta vse videla … lahko dosežemo kompromise ali ne … smo za skupaj ali ne … soočita se … tukaj, na tem forumu se zagotovo ne bosta. Tako nekako sem želel povedati.

Na koncu koncev boš morala svoje odločitve še vedno sprejeti sama in na koncu sama nositi njihove posledice. Dobrodošla v svetu odraslih.

Bambina, mislim, da se bosta prej ali slej razšla. Imata povsem različne življenjske vrednote. Čas pa je tudi, da pozabiš na svoje komplekse, saj so tvoji posti kljub univerzitetni izobrazbi (?) na izjemno nizkem nivoju in zato nimaš nobene realne osnove za kakršnokoli vzvišnost.

Po drugi strani pa te razumem – tudi sam bi se sramoval polpismene partnerice!

Draga Bambina,

najprej naj ti povem, da je tudi mene zelo zmotil tvoj pravopis (tudi crka l obstaja, ceprav besedo izgovarjamo z dvousticnim u).
No, tudi pri naju je v izobrazbi obstajala razlika, vendar sem svojega partnerja vedno dojemala kot celovito osebnost in me njegova nizja izobrazba ni motila. Predvidevam, da izhaja iz okolja, v katerem ni bilo spodbud in ce si mu jo ti sposobna dati, lahko tudi v izobrazbenem smislu veliko doseze, ce si to sam zeli, seveda. Preizkuseno!!! Predvsem pa – izjemno izobrazeni ljudje so lahko zelo preprosti ali pa naduti, vzviseni, oholi…
Potrebna je strpnost in predvsem se sprasujem, ali svojega partnerja spostujes. Izobrazbo se da nadgraditi, odnos do denarja se lahko spremeni, zelo tezko pa je spremeniti osebnostne lastnosti posameznika.
Pa se to, midva sicer relativno dobro zasluziva, vendar nama se ni uspelo nic prihraniti (imava sicer res 2 otroka, gremo vsako leto na morje, enkrat na mesec na izlet, odplacujeva kredit za stanovanje in vedno imamo kaj za na kroznik…).
Vso sreco pri izpitih, po izpitnem obdobju pa si vzemi nekaj casa zase in razmisli, kaj je zate pomembno. Zavedaj se, da ce te bo toliko stvari pri partnerju in njegovi druzini motilo, ne bosta mogla ustvariti kvalitetnega odnosa. ‘Potem bos morala poiskati ‘bolj izobrazenega’.

ok, se ponovno opravičujem za moj pravopis, ker je moja napaka, se namreč nisem dovolj močno potrudila, da ne bi delala pravopisnih napak, ampak ok sedaj pa dovolj s tem pravopisom :).

glede mojega partnerja še to : ne samo da porabi use na mesec, tudi u minus gre usak mesec, ampak da se ne bi razumeli slabo, ne gre u minus zaradi tega, ker bi denar trošil, ga zapravljal, ampak gre za to, ker ga daje tudi domačim oz. daje denar v hišo, čeprav ne misli ostati doma. npr. doma rabijo nov mulčer, on prispeva, doma je treba plačati elektriko on prispeva, kar rabijo v večini primerov on prispeva ali u največjem primeru tudi on kupi. Pač mislim, da je tu zopet malo zgrešena logika, saj ima starše, ima babico ki živi z njimi, ima 2 brata, zakaj mora on največ dati ? in mislim ,da so starši tisti, ki bi morali oni na prvem mestu poskrbeti za “otroke” ( ima sicer že 26 let, ok ampak vseeno je njihov otrok), usaj pri nas doma je tako, starši do vedno najprej poskrbeli za nas, ok tudi sami zase, ampak nikoli res nikoli nas niso pustili, da bi si sami morali plačevati določene skupne, hišne stvari, ampak so oni posrkbeli za to. glede na način živeljanja, ki ga živi moj partner si na takšne način dokler bo pod isto streho z njimi ne bo mogel nikoli 0 prišparati.to me jezi, ker namreč dela je pridn, ampak denar kar spuhti iz meseca v mesec. le kam ?

sedaj je u miniusu 300 in nekaj eurov, koliko pač lahko, plus da me skozi vabi naj greva ven. potem sem mu rekla, da naj prvo ima plus na računu potem naj me vabi ven, tudi za morje sem mu predlagala, da res ni potrebno da letos greva ne vem kam, mi je dovolj če greva u kamp za par dni, važno da sem z njim, ampak on noče, on hoče vseeno da greva, jaz pa sem rekla, da na takšen način, ko je on u minusu na računu nočem iti.

glede izborazbe : tudi to sva že govorila, in sm mu rekla, da mu nidim jaz uso podporo če se upiše in dokonča šolo, usaj poklic. je rekel, da je že 10 let od tega, kar je on s šolo končau, in da tudi če šolo naredi mu ne bo 0 koristila. zopet razmišljanje, ki je moram priznati oprostite, ampak primitvno. seveda, izobrazba ni use, in mogoče bom tudi jaz en lep čas brez dela ali na zavodu, ampak se usaj trudim da ne bo tako ,in vlagam v izborazbo.
na koncu je le rekel, da je vseeno “če ne bo druge” pripravljen tudi dokončati šolo. ampak to jemljem z velik orezervo, saj namreč nima niti denarja da bi si plačal izredno šolanje.

O marička… Tudi V poznamo v slovenščini Bambina, tako da mi je žal ampak ti moram povedat, da pravosodnega izpita pred izpitom iz slovenskega jezika najbrž ne boš naredila.

Ti pa povem iz svojih izkušenj, sem včasih tudi gledala na to, ko sem bila precej mlajša. In če sedaj pomislim na to, se zgrozim. To je tako malo, inteligenca nima nič opraviti s fakulteto…

Nimam volje brat tega zmazka, mapka samo tole navajam:

Strah me je, ker se bom sama namreč gibala v bolj “visokih”krogih in se bojim da nama mogoče ne bi zneslo, da bodo med nama tako velike razlike, da se jih ne bo dalo prebroditi-
zraven je še to ne bom rekla da smo doma ne vem kako premožni, ampak nam ne gre slabo, nikoli nisem živela v pomanjkanju, razen ko sem bila bolj majhna smo imeli manj denarja, pri mojem sedanjem fantu pa doma, nimajo veliko denarja, spet ne bom rekla da životarijo, ampak nimajo denarja, nimajo novih oblek, auto imajo na leasing ( usi -torej tudi moj fant, s tem da je…

Punca, počisti podstrešje, kajti s takim razmišljanjem ne boš prišla daleč.

Morda pa se motim – svet je poln Čepinov, ki čakajo take “izobraženke” kot si ti.

No, jaz pa dekle razumem. In, razumem njene strahove…

Bambina, torej, če misliš, da si nista dorasla, se ne zapleta preveč. Odidi iz veze.

Vsem, ki pravijo, da fakulteta nima nič z inteligenco…ja, to je tista tolažba, ki si jo izrekajo vsi tisti, ki faklutete nimajo. Jaz bom rekla samo takole, če nimaš inteligence, nikakor ne moreš narediti fakultete, obstaja pa še vedno možnost, da imaš inteligenco, ampak te fakulteta ne zanima (ker si morda avanturist in raje potuješ, ker si upornik in bi rad celemu svetu pokazal, kako nepomembna je inteligenca :-), ipd).

Jaz sem v času študija dosti delala preko študentskega servisa in na tej svoji poti srečevala oh in sploh ljudi. In, če samo omenim delo v proizvodnji, sem tam spoznala ljudi, ki niso imeli nisi končane ss, pa so znali marsikaj (bili razgledani vsaj v eni smeri) in so bili tisti, ki niso imeli končane ss z razlogom (ker jim pač šola ni šla). Zato se mi zdi posploševanje v kontekstu “fakulteta ni pogoj za inteligenco” zgrešeno in bi morda raje obrnili v “inteligenca je predpogoj za fakulteto”.

Bambina, ti sama veš, kakšen je tvoj partner. Če se ti zdi, da ni ambiciozen (napram tebi) in če se ti zdi, da se niti noče premaknit iz svojega položaja, potem odidi in si najdi takšnega, ki to bo.

Jaz zase vem, da nekoga, ki bi bil razgledan samo v eni smeri in popolnoma neambiciozen, ne bi mogla imeti ob sebi. Pa ne govorim o materializmu in ne o dr. pred priimkom, ampak govorim o tem, da se človek znajde tudi v tistih temah, ki niso vsakdanje (kje so trgovine, kaj je potrebno kupiti, kako močno sije sonce). Izziv je tisto, kar mora človeka pritegnit in ne ovirat. Žal pa so prenekateri popolnoma otopeli in jim je vsaka novica ovira, ki se je izognejo. In takšnih je več med tistimi, ki nimajo končane niti ss.

Jaz imam ob sebi moškega, ki je končal eno fakulteto, drugo še dela. Z njim je vsak pogovor zanimiv, zelo malo je stvari, ki bi mi jih ne znal argumentirat, razložit, kontrirat mojemu mnenju. To je zame največ, kar bi si lahko želela. Nekdo, ki ve zakaj in zato.

Se pa strinjam, da to še ni pogoj za gibanje v določeni skupini ljudi. Je pa res, da se po naravi srečujejo enaki ljudje, ker pač lahko sami izbiramo svojo družbo.

Bambina, upam, da sem ti kaj pomagala, ne počuti se slabo zaradi teh besnih izpadov nekaterih tukaj. Naredi tako kot čutiš.

Lep dan želim vsem.