moja izkušnja
Rada bi z vami delila mojo izkušnjo z dojenjem, mogoče bo kakšni mamici pomagalo.
Imam hčerko, staro pet mesecev. Že pred rojstvom sem bila trdno odločena, da bom dojila. Pa se je že v porodnišnici začelo: punčka se (zdaj to vem) ni pravilno prisesala in je BOLELO, grozljivo. Ker se očitno tudi najedla ni dovolj, je hotela kar naprej zizat. Sestre v porodnišnici pa niso znale drugega, kot da so vsakič, ko so me videle, komentirale ”a vi pa spet dojite?”. Ko sem prosila za pomoč pri bradavicah, niso imele nič. Obljubile so mi kremo, pa je niso prinesle. Skratka, če ne bi bila tako trmasta, bi lahko že kar tam začela s flaškami.
Ko sva prišli domov, so se mi bradavice že tako poškodovale, da mi je pri dojenju začela teči kri na obeh straneh. Mala je vse zbruhala, šele takrat sem opazila kri in seveda totalna panika. Mož je ohranil mirno kri, letel po nastavke za dojenje od Aventa, ki jih LLLI sicer odsvetuje, ampak nama se je pa takrat odprlo in končno sem začela uživat v dojenju. Ni me več bolelo, bradavice so se zacelile, mala pa je končno dobila dovolj mleka. Sicer sem potem nekajkrat poskušala brez nastavka, pa kar ni in ni hotela, zato sem se potolažila, da bo pa pač jedla z nastavkom, če ji tako paše.
Tako nama je lepo laufalo do tretjega meseca, ko je bila štiri dni v bolnici. Ritem spanja ji je sicer ostal, dojenje pa spet prava muka, čeprav sem bila ves čas z njo in se je ves čas dojila. Potem pa je kar naenkrat začela odklanjat dojko, drla se je, ni hotela jest, lačna,… Pa seveda spet panika ”nimam dovolj mleka”, ni mi bilo več treba uporabljat blazinic v modrcu, skratka, občutek, da je konec. Ko sem ji prvič po flaški dodala Pikomil, sem zraven jokala, tako sem bila razočarana. Tako so minili trije tedni. Ves čas sem vztrajala z dojenjem, vedno pa sem imela pripravljeno tudi flaško in jo je mala tudi vedno vsaj malo spraznila, enkrat ali dvakrat na dan pa cel obrok, 150 ml. Pa sem še vedno vztrajala tudi z dojenjem.
Potem smo šli za en teden na morje.
In od takrat naprej se spet SAMO dojiva, razen enkrat na dan dobi sadje ali zelenjavo, ker kaže res ogromen interes in tudi veliko poje. Ne samo, da se samo dojiva, mleka imam toliko, kot nikoli prej, dobesedno šprica, tako da mala včasih ne more sproti požirat. Blazinice za modrc so spet v uporabi.
POPOLNA ZMAGA!!!! Zakaj?
PO mojem mnenju sem se prej preveč obremenjevala. Ko sem enkrat skapirala, da če ni dovolj mojega, bo pač dobila flaško in ko je bila flaška vedno v rezervi, sem se nehala obremenjevat s tem, da je lačna. Teden dopusta me je tudi zrelaksiral (se le ne obremenjuješ, kako razvlečeno je stanovanje, kaj je potrebno na vrtu,…), psiha je naredila svoje,….
Morala sem skapirat, da ne bom slaba mama, če ne bom dojila.
Hvala pa tudi Karmen, pri kateri sem nekajkrat iskala nasvet in ga tudi uporabila.
Lepo dojenje želim vsem mamicam. upam, da bo tale sestavek (uf, sem se razpisala) kateri pomagal, da bo vztrajala tudi takrat, ko bodo že vsi prepričani, da je brezveze. Oz. da se ne bo videla kot slabo mater, če pa le ne bo šlo.
Lep pozdrav vsem!
Andreja.
Andreja, čestitke!!! zgodba, tako podobna moji le da pri nama ni bil potreben nastavek ampak dejstvo, da so sina nepravilno stehtali, posledica – panika, mleka ni dovolj in ga res ni bilo. no vsaj nekaj časa. pa sem kljub strašnem občutku nemoči in jeze (ko sem brala da lahko večina zdravih žensk lahko doji, zakaj torej jaz ne bi?) črpala mleko, stala pod vročim tušem, pila ogromne količine čaja za dojenje in mleko je priteklo. pa moram reči, da smo stari 12 mesecev in pol in se še vedno dojimo po 6-7krat na dan. iztiskavati sem nehala pred dvema mesecema, mleka imam pa vseeno dovolj. mirna in samozavestna mamica, ki verjame da ima dovolj mleka in dojenčka pristavlja, kadar on želi, ne bo imela problemov z dojenjem. upam da boš svojemu otroku še naprej podarjala ljubezen v obliki sladke, zdrave polnovredne in žive tekočine.
lep pozdrav,
Barbara
Hoj, Drejka!
Tvoje besede so me tako ganile, da sem zajokala, ker vem, kaj si prestajala.
Tudi jaz sem bila že v nosečnosti trdno prepričana in odločena, da bom svojega otroka dojila in samo dojila, vsaj do 1. leta.
Sprva nama je dojenje odlično steklo, čeprav sem tudi jaz imela ranjene bradavice in me je neznosno bolelo. Ker z nastavki ni hotela piti, sem pač morala potrpeti in po dobrem mesecu se mi je vse dobro zacelilo.
Nato pa je mleka bilo vse manj. Utrujenost in razmišljanje o tem, da ti ga primanjkuje, je pripomoglo k temu, da je dobila prvo flaško Aptamila. Totalno razočaranje se je razgrnilo nad menoj, ko prvič ni pila pri meni. Jokala sem, tako kot ti.
Zdaj je stara več kot 3 mesece, midve pa se z dojenjem še vedno zafrkavava. Čeprav mi napreduje več kot dovolj dobro (nikoli manj kot 1kg na mesec), se ne morem in ne morem prepričati, da lahko moje telo proizvede dovolj mleka za mojo žabico. Včasih, ampak zelo redko, se mi je zgodilo, da je mleka bilo res veliko, npr. takrat, ko je šla h krstu in sem bila vsa srečna in vznemirjena zaradi tega dogodka. Ali pa ko je še več spala, sem se veliko sproščala, zdaj za kaj takšnega enostavno nimam časa.
Ves dan sva sami. Fant odide v službo ob pol sedmih in pride domov šele po peti popoldan.
Toliko huje mi je zaradi tega, ker aptamila sploh noče piti in gre raje lačna spat (zvečer imam mleka le še za vzorec). Na splošno, nima rada ne dude, ne flaške, tudi čaja noče.
Zato imava vsakodnevne borbe. Včasih sem že tako utrujena in ne vem več, kaj bi ji dala, da se pomiri, da še samo jokam in se vsa tresem. Mislim, da bi tudi meni dobro del kakšen dopust, da odklopim vse zadeve.
Moj fant misli, da me razume. Ne, ne razume. Noben ne more razumeti, kaj prestaja mamica, ki ima težave in ji noben ne zna prisluhniti.
Če ne drugače, se bova sami za nekaj dni odpravili nekam na manjši dopust, upam, da bova zmogli.
Močno si želim, da mi uspe tako kot je uspelo tebi. Čestitam!!!
Lp, Bojana
Vztrajaj in glej z druge, optimistične plati: ne da ima deklica premalo mleka in da je zvečer lačna že po kratkem premoru, ampak da imaš mleka DOVOLJ pač za pol ali eno uro. pa zopet pristavi. in pojdi z njo v posteljo. sicer pa glede na naraščanje njene teže mislim da ima povsem dovolj. ne! prepričana sem da ima dovolj.
lp, Barbara
Bojana, Karmen mi je svetovala tudi, naj si ob dojenju vizualiziram, kako mleko teče iz dojke. predstavljaj si npr. morje, ki valovi, ali reko, ki teče,… Boš videla, da pomaga!!!! Sploh pa, če ti deklica lepo napreduje, je to najočitnejši znak, da ni lačna, ne?
Veliko zadovoljstva pri dojenju ti želim,
Andreja.
Aja, še to. pri treh mesecih je kriza z mlekom. Otrok ima naenkrat večje potrebe, tvoje telo pa se mora temu še prilagoditi, kar traja nekaj časa. Vse bo še OK!!!
Draga Bojana!
Ko čitam tvoje sporočilo se mi zdi, kot da poslušam samo sebe. Moja zgodba je identična. V svoji bližini venomer poslušam zgodbe o idealnih mamicah in idealnih dojenčkih (ja, Karmen, VEM da takih NI), jaz pa imam po štirih mesecih še vedno težave. Zdaj sicer vem, da so v glavi, pa vendar pride kakšen dan (ali več), ko enostavno ne moreš, da se ne bi sekiral – pa ni nobenega, ki bi se mu lahko potožil. Razen seveda VAS, drage mamice na forumu in Karmen, ki nam vsem daje elan. Zato vsem, HVALA, da STE!!!
Bojana, tebi pa samo to: več nas je takih in prepričana sem, da bomo tudi me zmogle. Zato pa le pogumno in samozavestno!!!
PS. Dopust pa definitivno pomaga!
1*