Moja hči.. na pomoč
Pozdravljeni, Moja hči je stara 9 let in je nenormalno navezana name. Nikamor noče brez mene, v šoli vsaj enkrat na mesec zaigra, da jo kaj boli in me kličejo. Sedaj so že ugotovili, da igra. Z njenim očetom sva ločena in k njemu sploh noče, pravi, da si želi biti z mamico, da me pogreša, da stalno misli samo name, da je vedno tako kjer koli že je. Nikoli ne želi biti pri nikomur v varstvu. Problem je, da je poleti med počitnicami ne morem nikamor dat v varstvo, ker to je jok, dretje, trese se.. grozno je jaz pa moram v službo. Ne dovoli, da me kdo drug objame, na cesti me vedno drži za roko. Kjer koli smo, ona vedno sedi zraven mene. Ponoči stalno hodi k meni. Ne odrivam je stran, ker vem, da rabi varnost, vedno jo objamem nazaj, ji povem, da jo imam rada. Ampak to je naporno, ona trpi, jaz pa tudi. V šoli vse spise piše o meni, za materinski dan me zasuje z darili, prav tako za dan žena, valentinovo ali pa kar tako. Če ji samo omenim, da bom kam šla brez nje se kar trese od groze. Ne vem kako naj ji dopovem, da je sedaj že tako velika, da mora biti malo bolj samostojna. Ne vem kaj naj sploh naredim? V šoli ji gre zelo slabo. Ima odločbo zaradi disleksije in diskalkulije, tretji razred bo ponavljala. Zadnje dni je tudi nehala spat ponoci. Joka, nas zbuja, ce ona ne spi nihče ne sme.Meni se meša, na koncu sem z živci. Samo dve osebi na tem svetu sva ji pomembni, jaz in njen brat. Za ostale ji je vseeno, kar je tudi na glas povedala. Če gre sin kam v šolo v naravi že tri dni prej joka, ko ga ni voha njegove obleke, sprašuje po njemu, gleda njegove slike. Res ji je hudo, vidim njeno stisko pa ji ne znam pomagat. Je to sploh še lahko normalno pri njenih letih? Danes sem spala tri ure, ne morem več, ne vem kam naj se obrnem.