Pozdravleni!
Moj sonček, moja mami, najboljša babica na svetu je za vedno odšla 06. novembra 2008. Sploh ne morem verjeti, da me čedalje bolj boli in, da trpim, trpim, trpim… Moja mami se je skoraj sedem let borila z rakom na pljučih, kasneje pa tudi na kosteh. Vedela sem,da bo prišel čas slovesa in pripravljala sem se nanj, vendar na koncu ugotoviš, da na tako hudo stvar nisi nikoli pripravljen.Tolažim se s tem, da sem mamici povedala ob času slovesa vse kar sem mislila in da nimam slabe vesti, ker sem za njo res zelo zelo lepo skrbela. Zadnjih pet mesecev je bila namreč nepokretna. Pri sebi opažam, da malo tonem v depresijo kljub temu, da si govorim, da moram biti močna in, da moram skrbeti da njene dve vnukinji za kateri bi ona dala življenje. Na mamico mislim vsako minuto.
LP

Moje sožalje, Laura! Kot si rekla, čeprav veš, lahko zelo dolgo veš, a se ne moreš pripraviti. Na to se ne da pripraviti, saj tega niti sprejeti ne moreš, še dolgo dogo po smrti ne. Pazi na zdravje, skoncentriraj se na svoja otroka in bodi hvaležna, da sta deklici zdravi. V pomoč ti bo, če boš pomagala ostalim in če si boš vzela tudi čas za jok.
Po vsem tem obdobju si utrujena, a ne vdaj se, organiziraj si neko pomoč in si privošči miren trenutek, mogoče masažo, plavanje ali kaj podobnega, da si opomoreš. Zaradi delic in zaradi sebe, ki si odlična oseba. Največ gorja je za tabo.

Pozdravljena nastjaa!
Zelo lepo si mi odgovorila. Tvojo zgodbo spremljam sedaj že mesec dni.
Problem pri meni je, da sem vseh sedem let veljala za močno, zbrano, skoncentrirano in uspešno žensko, katera je vlivala moč vsem ostalim, ki so jo bili potrebni. Mami mi je velikokrat rekla, da ve da bo to enkrat prišlo vse za mano. In je res. Mislila sem da, če bom delala in odvračala misli ( v službi, pa renovirala stanovanje, pa se ukvarjala z otroki…), da mi bo lažje pa mi ni. Ugotovila sem sama pri sebi, da moram nekaj narediti tudi sama zase in si vzeti čas za žalovanje. Res sem hvaležna, da imam dve čudoviti deklici, ki mi velikokrat stojita ob strani pa čeprav sta stari samo 7 let in 4 leta. Pri vsem mi stoji ob strani tudi partner s katerim sem 14 let. Pomirja me dejstvo, da sva bili z mamico res najbolši prijateljici in, da sem zanjo v bolezni res storila vse kar se je dalo in se od nje poslovila. Skrbi me tudi za očeta. Mamo je imel res zelo zelo rad. Boli me ko ga gledam, kako je zvečer sam v hiši polni spominov.
Hvala ti še enkrat.

Velika uteha je, da si pomagala svoji mamici kot je bilo mogoče. Velika uteha so tvoji otroci. Bila si močna, dokler si morala biti, a zdaj si utrujena in si oddahni. Verjamem, da je prišlo za tabo, in ko že misliš, da lahko malo lažje živiš, pride spet vsa žalost za tabo in spet in spet. A verjetno bomo morali slej ko prej sprejeti dejstvo, da jih ni in se nekako sprijazniti, da živimo zdaj brez njih.

Če boš še malo dalje močna in imela cilj, da čim bolj pomagaš očetu, da skrbiš, da ni preveč sam, boš zmogla še več, a potem bo seveda spet vse prišo za tabo. V vsakem primeru pride. A vse te bo utrdilo.
Kolikor sem si prebrala literature o žalovanju, je moškim težje sprejet vdovstvo kot ženskam. Pogosteje zapadejo v depresijo in ne znajo živet sami. Pa že meni je težko. Ubogi tvoj oče!

Moj oči ima to srečo, da zna vse postorit sam. Kuha, pospravlja, lika, pere perilo skratka vsa gospodinjska dela opraavlja sam in nič mu ni težko. Res pa je tudi, da imamo gospodinjsko pomočnico katera pospravlja hišo. Upam na boljše dni. Res je, da sem dejansko v krizi tudi zaradi bližajočih se praznikov in rojstnega dne moje tamale hčerke. Sedaj se dogovorjamo kako bomo za novo leto, ker je bila pri nas navada,da smo praznovali in se veselili skupaj vseh mojih 31 let. Upam, da bo po novem letu kaj lažje. Hvala Nastjaa za vse.
Lep pozdrav Laura

Draga Laura,
drži se, tudi jaz sem v podobni situaciji starejša od tebe le dobrih 5 let s to razliko, da se je moja mami borila samo 1 leto (umrla je oktobra letos). Prišlo je tako hitro. Še sedaj ne dojemam, da je ni. Poleg moje družine, dveh sinovov in moža mi je pomenila vse na svetu. Jaz se na žalost spopadam še z neresničnimi “čvekami” s strani sorodnikov (njenih). Takrat, ko bi morali držati skupaj se obrnejo proti tebi. Hudo je – skušam se ne ozirati na to pa vendar, če slišiš, da nisi skrebel zanjo, da si jo pokopal kot mačka,itd. te boli, boli. Skušam ostati močna, vendar…. Upam, da bo čas, novo leto prineslo kaj boljšega.
LP

Draga Nastjaa in Tamž

Končno se javljam in se vama zahvaljujem za odgovore in spodbudne besede. V petek smo imele dolgoletne prijateljice silvestrovanje.V upanju, da se bom mogoče malo sprostila in poklepetala s prijateljicami sem se odločila, da se ga udeležim. Vendar moja bolečina je bila prehuda. Prijateljico sem prosila, da me odpelje domov, ker se nisem mogla smejati, pretvarjati… Sprašujem vas, kdaj se bom lahko nasmejala brez nekega slabega občutka??? Danes, ko sem bila na pokopališču pri mamici sem imela nek nenavaden občutek, kot da moje drage mamice ni tam, da je tam samo nek napis. Občutek imam, da je mami nekje blizu mene in da me spremlja na moji življenski poti. Res pa nevem zakaj je čedalje hujše???
Tudi jaz upam, da bo novo leto prineslo kaj boljšega. Vam Tamž pa svetujem, da se ne obremenjujete z govoricami, ker vi najbolje veste kaj je v vašem srcu. Imam to srečo, da sem tip človeka, ki se ne obremenjuje z govoricami drugih ljudi, pa tudi jaz se ne v druge. So pa določeni ljudje pokvarjeni, nesramni. O ja to pa vem. V življenju je vsako dobro delo dvakrat poplačano. Vsem želim srečo in notranji mir v prihajajočem letu. Oprostite za dolgovezenje.