Moja bolečina…
Na smrt me je strah praznikov, ki prihajajo.
Najprej sem na silvestrovo izgubila babico, ki mi je odprla svet, mi dala vpogled vanj, bila moja učiteljica.
Zaradi staršev nisem bila ob njej, ker je bil bolj pomemben en test, eno spraševanje v šoli… Jaz pa sem vedela, da je to edina možnst, da še enkrat pogledam v njene prelepe črne oči…Ni mi uspelo.
24.12., ko bodo vsi praznovali… še eno moje slovo. Od moje tete, morda za nekatere nepojmljivo, moje “prave” mame… Ko so me poklicali iz bolnišnice, je bilo že prepozno. Proslava v firmi, za katero sem bila zadolžena… In bil je konec, nepojmljivi konec. Nikoli več se ne bova videli, nikoli več… Več let je že mimo, mene pa še vedno boli. Tako zelo boli.
In kot že toliko let vama bom nabrala najljubše cvetlice in jokala. Pogrešam vaju!
