Pozdrav!
Poročena sva 12 let, imava tri otroke. Navzven delujemo srečni.
Zdaj pa kaj jaz čutim. Čutim se prevarano, kajti moj mož je postal čisti materialist. Precej zasluži, vlaga v delnice, širi svoje podjetje… Zdi se mi, da bi se pogovarjal samo še o tem. Svoj prosti čas preživi z računalnikom ali prijatelji. V stanovanje pride le jest in zvečer – običajno ko so otroci že v postelji. Najbolj mi gre na jetra ker se toži (že veliko let) zaradi nekega dedovanja. V zadnjem tednu je za to stvar porabil dva večera (cca. 8 uR).Jaz pa bi tako rada videla, da bi s tem nehal, saj nam nič ne manjka. In tiste zemlje ne potrebujemo. Navsezadnje bi si jo (če bi jo potreboval ali želel) lahko kupil sam kje drugje. To sem mu že večkrat povedala. In kaj sem dosegla. Da vse v zvezi s tem skriva pred mano. Pa še z brati so se skregali zaradi tega.
Ve, da tega ne maram. Sem izrazit nematerialist. On pa mi večkrat reče, da ne more razumeti kako mi te stvari nič ne pomenijo. Ker sem večino časa jaz sama z otroki mi že očita, da ne znajo ceniti vsega kar on naredi, kupi…..
In vse moje besede njemu so NIČ. In zdaj sem se naveličala upati, da bo kdaj bolje.
Naj povem, da sem se poročila s preprostim kmečkim fantom. Veliko sva se pogovarjala o najini prihodnosti. Nikoli ni omenjal velikega podjetja. Zdaj ga je pa popolnoma zaneslo. Vedno me sprašuje kaj naj mi kupi, kaj si želim. Vendar pa se tega kar želim jaz ne da kupiti. Jaz sem ostala preprosta. V krogu njegovih prijateljev in partnerjev se ne počutim dobro, zato z velikim veseljem ostajam doma.

Občutek imam, da sva ostala vsak na svojem bregu. Jaz ne morem postati takšna kot si želi in on ne tak kot si želim jaz.
Da bo problem še večji – zaposlena sem v njegovem podjetju. Ko sem bila drugič noseča sem ostala brez službe. Zaposlila sem se pri njem. Takrat je bilo to majhno podjetje s tremi zaposlenimi. Gradila sva hišo.Niti dopusta si nismo mogli privoščit. Saj tudi zdaj ne gremo za več kot teden dni – ker on ne zdrži. Tudi on kdaj prizna, da nam je bilo takrat lepše.

Je še rešitev za nas????????

Znana novela slovenskega materializma… Ja, za ljubezen sta potreba dva, ne denar…

Težko bi ti kaj racionalnega svetoval, očitno se je tvoj preporodil v nek svoj svet, svoje sanje. Zatrdno pa vem le eno – če se ne bo spremenil, te bo izgubil. Za vedno. Oziroma do tedaj, ko boš tudi sama to dopustila.

Pozdravljeni

Napisali ste »Navzven delujemo srečni«. Vas bi že takoj na začetku vprašal, zakaj sodelujete v tej predstavi? Česa vas je strah, kaj bi se zgodilo, če bi se nehali pretvarjati in se pokazali tako, kot ste v resnici? Če bi začeli govoriti to, kar mislite in čutite? Ta vprašanja so pomembna, ker je v njih skrit odgovor, zakaj vztrajate v zvezi, ki za vas skoraj v ničemer več ni zadovoljujoča. Vprašanje, če se ji sploh lahko še reče zveza, saj sta skoraj ves čas sama z otroki. Zapuščena, odrinjena, odveč, na nek način celo ponižana, saj ste možu manj pomembni od njegove kariere. Ne želim napisati, da to kar počne mož ni prav. Zanj je morda v tem življenjskem obdobju prav, kar trenutno počne. Seveda pa to, kar počne, ni dobro za vajin odnos in vašo družino. Ampak on tega ne vidi. Ne, ker bi bil slab ali ker bi kaj slabega hotel vam ali družini. Enostavno res ne vidi in verjame, da je to, kar počne, dobro za vse. Odraščal je na kmetiji v skromnih razmerah, morda celo v pomanjkanju. Vprašanje, koliko ga je bilo tega sram in se je počutil manjvrednega. Zdaj je končno uspel, postavil se je ob bok drugim, pred katerimi ga je bilo prej sram, večino je celo prehitel. Zanj mora biti to noro dober občutek. Sebi, vam in otrokom bo končno omogočil vse to, česar si on oziroma njegova izvorna družina ni mogla privoščiti. Tako verjame in tako deluje. Zakaj? Zato ker je enkrat, ko mu je bilo kot otroku prehudo, pozabil, da je bilo tisto, kar je najbolj pogrešal, objem matere ter razumevanje očeta. Pozabil je, da ga ni bilo sram zato, ker so bili revni in skromni, ampak ker mu nobeden ni povedal, da s tem ni čisto nič narobe. Ker mu nobeden ni povedal, kaj so resnične vrednote, ker sta se verjetno tudi starša sramovala sama sebe. Ker ga starši verjetno niso ravno pogosto pohvalili in mu dali občutek, da je v redu. Če je vsaj malo od napisanega res, ni težko razumeti vašega moža, da se ne more upreti tej omami (poslovnega) uspeha, ki mu nenadoma daje občutek pomembnosti, vrednosti, polnosti,… Vprašanje je, kdaj bo, če sploh, zmožen videti, da je ta nova samopodoba zgrajena na zelo trhlih temeljih.

Čakanje na spremembo pri njem zna biti torej zelo dolgotrajno, spremeniti pa ga ne morete. Kaj vam torej ostane? Samo to, da začnete spreminjati stvari pri sebi. Da nehate prenašati, kar prenašati ne morete več in da se naučite vsaj malo postaviti zase. Če je šel mož iz odnosa, se nehajte pretvarjati, da ta še obstaja. Seveda imate pravico, da nehate sodelovati v nečem, česar ni več. Poskrbite zase, ne bodite tako odvisni od njega. Poščite si službo izven njegovega dosega, sprejmite odgovornost za svoje življenje. Skratka: začnite delati na sebi in nehajte možu vzdrževati iluzijo uspešne in srečne družine. Morda ga bo to spametovalo, lahko pa da boste ugotovili, da mu kariera res pomeni več, kot vi. Boste to sprejeli, se vdali? Kaj lahko izgubite? Sami ste že zdaj, ste lahko še bolj?

Mož verjame, da mu poslovni uspeh daje trdnost, samozavest in občutek uspešnosti. Vendar je to njegova iluzija. Varnost in trdnost mu dajete vi, ki sami skrbite za družino, v katero on samo prihaja na obisk. Da si »natoči goriva« in dobi vsaj malo topline in pristnosti, preden gre nazaj v hladni in brezčutni poslovni svet. Dokler mu boste to brezplačno točenje goriva omogočali, bo to veselo počel naprej. Če pa boste s to svojo uslugo prekinili, bo brez goriva kmalu obtičal. Seveda s tem tudi tvegate, ker nimate zanesljivega odgovora, kaj se bo takrat odločil, zato je vaš strah upravičen. Morda mu celo uspe najti drugo ali drugačno gorivo oziroma iluzijo. Vendar pa, vas ni nič strah, kaj bo z vami in družino čez nekaj let, če bodo stvari še naprej šle v isti smeri? Strah je treba upoštevati, ne sme vas pa ohromiti, da se ne bi odločili za tisto, kar je za vas in otroke boljše. Želim vam dovolj poguma, da boste zmogli sprejeti tako odločitev.

Iz mojih lastnih izkušenj, je tvoj mož en velik materialist, kateremu je na prvem mestu denar, potem… in šele nazadnje žena. To se je dogajalo tudi meni in se dogaja velikokaterim. Če si s tem zadovoljna in imaš vsaj kaj od tega (kar pa že opisuješ, da ne), se s tem sprijazni, sicer pa … šila in kopita v lov za novo službo in novim življenjem. Če bi želela o tem govoriti z mano, se javi. Zagotovo te razumem!