moj stric se je poslovil
Še pred nekaj dnevi sem pisala o svojem stricu ki je izgubljal bitko z rakom. Včeraj zvečer se je od nas poslovil. Umrl je v bolnici. Ker so bile bolečine že tako hude je moral v soboto v bolnico. Ko je odhajal nam je ves slaboten še pomahal v pozdrav. Zadnjič…. Sedaj ga ni več. Ni bil rosno mlad, star pa tudi še ne.
Mogoče si bo kdo mislil da je na svetu še veliko ljudi ki umirajo pa so mlajši. Res je. Ampak v tem trenutku vidim pred sabo samo tega ubogega nemočnega strička ki sem ga v soboto videla poslednjič.
Kar ne morem si predstavljati da ne bo več posedal pred svojo hiško ko bomo prišli tja. Ampak to je življenje….nič ne morem
Tolaži me vsaj to da ni trpel. Zdravnik je rekel da je kar zaspal.
Odfšel je v lepši, nam še neznani svet. Počivaj v miru moj dragi stric !
Zala.
Najprej iskreno sožalje ob izgubi predragega strica.
V oči mi je padla tvoja misel: …”Mogoče si bo kdo mislil da je na svetu še veliko ljudi ki umirajo pa so mlajši…”
Odkar sem doživela smrt svoje hčerke, sem ugotovila nekaj, kar bi rada dellila s tabo.
Nihče nima pravice reči, da je še veliko mlajših, ki umirajo z namenom, da te potolaži. Tebi je stric veliko pomenil in te je njegov odhod prizadel, pa naj bo star ali mlad. Pravico imaš biti žalostna, zato se na podobne pripombe ne zmeni.
Želim ti vso srečo, stricu pa miren počitek!
Vidka