pozdravljeni…zaskrbljena sem…..pred leti sva s partnerjem imela “krizo” v zakonu,med vsemi prepiri in grdimi besedami se je znašlo “lažje” fizično obračunavanje…vse to pa je videl in slišal najin sin!!
Zdaj,po treh letih,se je stanje umirilo,s partnerjem se razumeva,kolikor je to mogoče,ne razpravljava stvari pred otroci,itd..
Zdaj je sin star 9let in pri njegovem spanju so se pričele težave.Ko gre spat,ga je strah,sredi noči se zbuja,ker ga je (po pogovoru sodeč) strah,da se bo zbudil,mene pa ne bo……Kaj naj naredim,pogovarjava se veliko,razložila senm mu,da ga ne rabi bit strah,da se name vedno lahko zanese,da sem vedno tu,kadar me potrebuje……on pa še vedno ne spi…pri devetih letih se še zgodi,da zmoči posteljo.Kaj naj naredim?? hvala za nasvet

Spoštovana johy!

Mora vam biti grozno, ko z družino trpite takšno stisko in se ob tem počutite še nemočna. To so trde preizkušnje. Fizično nasilje med vama se je moralo prenehati, ker je vselej otrok posredi, ki ostaja nezaščiten in žrtev (tudi če ni neposredno priča nasilju!). Do nasilja ne smemo imeti tolerance.

Sicer pa, v kolikor ne gre za medicinski, fizični problem, je močenje postelje navadno posledica nepredelanega strahu oz. groze v družinskih odnosih. Iz vašega opisa je razbrati, da je psihična stiska (ne samo) otroka tu najbrž glavni dejavnik močenja. Lepo je, da se z možem dandanes že bolje razumeta, najbrž se tudi otrok že počuti bolje, a žal to še zdaleč ni dovolj, da se bi ob vaju počutil toliko varnega, da lahko v miru spi in še kaj drugega počne. Za otroka je vajin odrasli svet še neobvladljiv, in tak je lahko tudi pri njegovih devetih, pa čeprav ni več fizičnega nasilja. Treba je celotno stisko z motnjo predelati za nazaj, sicer ni moč upati na dolgotrajno razrešitev.

Otrok približno do 3 leta starosti še nima pravih mehanizmov za obrambo pred stresom oz. grožnjo, ne more je predelati ne da bi ob tem telo trepetalo, zamrzovalo, »obnemelo« itn. saj je njegovo bitje v celoti odvisno od skrbnika – razpoloženja starša (posebno matere), vzdušja odnosa med materjo in očetom ter zmožnosti, da se lahko po vznemirjenju starš tudi uspešno sooči s stresom, se umiri in to ne samo sebe, ampak tudi otroka. Le tako otrok verjame, da je svet kljub vsemu obvladljiv. Če temu ni tako, če se stres nenehno obnavlja (konflikti), pomeni, da vsakokratna nekontrola, negotovost, nenadne spremembe v razpoloženju itn. otrok lakho doživlja tudi kot travmo – neizrekljivo grožnjo, strah za lastni obstoj, ko ne zmore (še) dojeti neobvladljive situacije ter tega, da ni on vir problema, temveč sta to mati, oče in njun odnos. Vse, kar se ne-varnega odvija v tem odnosu, otrok doživlja kot svojo lastno stisko, pri čemer mu ta ne-varnost sporoča, da je to absolutno zaradi njega, ker je z njim nekaj narobe. Močenje (idr. razvojne težave) se razvijejo, ko se to grozno vzdušje stopnjuje in ponavlja, npr. pri fizičnih, spolnih zlorabah, hudih stresih ob naravnih katastrofah, vojnah, nesrečah. Pomislite samo kako hitro nas prične tiščati, ko nas nekje postane strah in nam je tesnobno (npr. pred izpiti, zdr.pregledi, v nevarnih odnosih, nasilnih situacijah…).

Vsekakor resno prevzemita odgovornost za (neobvladljivo) vedenje, čustvovanje skupaj z možem. Najprej je potrebno umiriti vajin odnos, vajini telesi in čustva. Sestavita in podpišita pogodbo, če ne gre drugače. To je učinkovita metoda tudi v zakonskih terapijah. In šele nato gre graditi varnost in zaupanje. Načinov je precej, vendar vse temelji na obojestranski ranljivosti: obtožbe in iskanje krivca za svojo situacijo so kontraprodkutivne, treba je sprejemati odgovornost za posledice svojih dejanj, nihče tega ne more namesto vas, sprejeti sebe in drugega takega, kot je. Vsi smo bili nekoč otroci, spominjajte se vašega otroštva, govorite kako ste ga doživljali, sebe, starše. Hitro boste lahko začutili vašega sina. Saj pod kožo smo vsi enaki in ni ga takega, ki nima zapletov v odnosih, pri tem nista nikoli sma. Seveda to ni recept, zelo dobro vesta, da to ni preprosto. Tvegajta le toliko, kolikor je za vas varno, kajti le vidva z vajinim ODGOVORNIM odnosom lahko ustvarita in VZDRŽUJETA toliko varnosti in ljubezni za otroka, dokler ne bo ta spontano prenehal z močenjem: ko ga ne bo več strah, da vas ne bo več. Pomnimo za vselej: otroci so ogledalo staršev – vselej so pokazatelj kako sta onadva in kako cela družina.

Tako verjamem, da imata zmožnosti, da to rešita tako kot je potrebno da zaščitite vašo intimo, predvsem pa najlepšega sina na svetu. Če pa vidite, da je stiska še vedno neobvladljiva, ne izgubljajte časa, odločite se za terapijo.

Želim vam družinskega miru!