Pozdravljeni,

zanima me mnenje vseh, ki boste tole prebrali. Stara sem 26, od 18. ga leta pa do 25. ga leta sva z očetom živela sama, ker sva tragično in mnogo mnogo prezgodaj izgubila mamo (ženo). Približno 5 let po mamini smrti si je oče našel drugo žensko, s katero se je več kot očitno dobro razumel. Začel se je spreminajti in to na bolje, postal je bolj odprt, dovzeten, prijaznejši. Skratka, tudi zanj je po mamini smrti posijalo sonce. Vse lepo in prav. Njegova ženska je vzela mene v službo v podjetje, kjer je ona direktorica in je torej direktno moja nadrejena. Služba sicer ni moja sanjska, je pa zanimiva, dinamična in predvsem zelo dobro plačana. Tudi občasno zelo stresna. Dodaten stres mi seveda predstavlja dejstvo, da je ravno ONA moja nadrejena (ko so me sprejeli v službo, je bilo rečeno, da gre čez nekaj mesecev v penzijo, zdaj pa gre šele januarja 2007!!!!!). Torej, v dobri veri, da se mi ne bo več treba dolgo gibati v njeni družbi, sem službo sprejela z odprtimi rokami. Zdaj pa sem, kjer sem! Med nama z očetom se odnos slabša zlasti zaradi njegove neodločnosti in nezanimanja zame. Kliče me v večini primerov, ko kaj potrebuje. Zdaj pa k bistvu problema. Že lansko poletje sva bila dogovorjena, da bo čuval mojega psa dve tedna (to je bil seveda tudi njegov pes, dokler sva stanovala skupaj). On je bil za, celo veselil se je sprehajanja in ostalih pasjih radosti. Že takrat pa je nastopil problem s to njegovo žensko, ki živali ne prenese in mu je postavila ultimat za v prihodnje – ali pes ali ona. Letos sem očeta zopet vprašala ali bi bil pripravljen paziti na psa – spet dva tedna (vsak v drugem mesecu). Oče je bil takoj za. V zadnjem trenutku, ko sem že imela potrjene rezervacije, je prišel in rekel, da je doma “huda ura” in, da se ONA ne bo prilagajala psu in torej NE bo pazil psa. ???????? Moj oče, ki me je vedno svaril pred ljudmi, ki nimajo hrbtenice, ne znajo reči ne, postaviti mej in ne izpolnjujejo svojih ovir…Razočarana sem nad njim. Zelo. Dal je obljubo in jo gladko prelomil. ONA je zelo posesivna ženska. Ko sem enkrat hotela peljati očeta na kosilo in je to slišala iz sosednje pisarne, ga je poklicala po tel. in mu z najbolj sladkim glasom na svetu stokala, kako je lačna in, da bi rada kaj dobrega pripravila skupaj z njim. Čez pet minut me kliče oče in reče, da ne greva na kosilo. Haloooo???? Zakaj je oče taka copata? In zakaj postavlja mene na zadnje mesto?
Morda še pomemben podatek, oče je vse moje otroštvo pil in to toliko, da so mu začela odpovedovati jetra. Potem se je nekako spravil k sebi in abstiniral približno 13, 14 let. Odkar je z njo pa kdaj tudi kaj spije. Naj še omenim, da sva od naše nekoč 4 članske družine ostala samo še midva (in pes :-)), saj je tudi brat tragično preminil 4 leta za mamo.
Očetu sem kljub pijančevanju in vsemu hudemu kar nam je storil, vedno stala ob strani in ga spoštovala. Starejša in samostojnejša kot sem, bolj ga spoznavam v pravi luči. Je nezrel, nesposoben pogovarjati se (vedno pobegne, ko mu kaj rečem, kar mu ni všeč), poln nekih groženj, popolnoma nič mi ne zaupa, pa čeprav mu NIKDAR nisem dala razloga, da mi ne bi mogel. Vedno vsi vse vejo bolje od mene, čeprav se na koncu izkaže, da imam v večini primerov prav jaz. Včasih imam občutek, da me na nek način sovraži ali pa se me boji, ne vem. To je samo občutek, morda se motim. Izredno dvoličen je, premisli si v sekundi in se vedno odloči, tako da je bolje zanj, ne glede na ostale. Poskušala sem marsikaj in različne načine, vendar pri njem ne pridem nikamor. Odkar pa je z NJO pa sploh ne. Ko sva slučajno skupaj in mu kaj pripovedujem, se zdi da me posluša, potem pa kar naenkrat blekne nekaj čisto tretjega. Ne vem. Vem, da je zelo zmedeno napisano, ker sem tudi sama trenutno ZELO, ZELO zmedena. Ima kdo podobno izkušnjo? Kako rešujete te zapletene družinske odnose? Jaz očitno ne znam.

ZsaZsa

Enostavno – oče ima svoje življenje, ti imaš pa svojega. Živita oba in pustita živeti. Če hočeš biti v dobrih odnosih z njim – osredotoči se na pozitivne stvari, vse ostalo pa naj se te ne dotika. Sploh pa ker je večina stvari banalnih. Jedro tvoje težave je odnos med tabo in novo očetovo ženo, ne pa tvoj odnos z očetom. Obe si ga lastita in ste se vkopali vsaka na svojo stran fronte, namesto da si ga veselo delita in uživate vsi trije…

še kaj se bi dalo pokomentirat…

lp
Sreč

Januar 2007 bo zelo kmalu. Ocetu moras pustiti, da zivi svoje zivljenje. Moras pricakovati, da bo v njegovem zivljenju zdaj prva njegova partnerka in ne ti. Ce ti je vsec ali ne, to je edino prav. NE strinjam se z vsemi njenimi potezami, lahko da je posesivna, vendar moras ti sama v sebi odrasti in zaziveti svoje zivljenje. Ustvari si novo, svojo druzino, tako kot si jo je oce. Saj ves kaj pravijo – ce hoces resevati druge, to pogosto pomeni, da moras v bistvu resevati sebe. Najprej poskrbi zase in za svojo sreco.
Kot si rekla, je imel oce prej veliko tezav, tudi z alkoholom itd. Lahko da potrebuje nekoga, ki ga usmerja, prej si ga ti, zdaj pa je to seveda njegova partnerka. Zdi se mi, da si uzaljena, ker si imela prej nad njim komando ti, zdaj pa jo ima ona.
Namesto da se sekiras, ali ga bos komandirala ti ali ona, si ustvari svoj partnerski odnos, kjer bosta oba s partnerjem enakovredna in ti ne bo treba nikogar komandirati. Ocetu pa pusti, da zivi svoje zivljenje. Kakrsen je, je, in ne bo se vec kaj dosti spremenil. Hvala bogu, da se je pobral in je s partnerko srecen (na svoj nacin pac), saj je v njegovih letih vsak dan dragocen. Ti pa si najdi svojo sreco. To je tvoja glavna naloga v zivljenju.

Nič ni zmedenaga napisanega,le v tvojih očeh je zmedeno zdaj tvoje življenje,ker si je oče našel novo žensko,ki pa izgleda,je zelo dominantna in posesivna v onnosu z njim.
To že na nek način odraža del njenega vodilnaga mesta v službi.
Kar se tiče tvoje službe,tudi januar 2007 ni daleč!
Bolj bi bilo pomembno,da se ti osredotočiš na svoje lastno življenje in si sama ustvariš partnerstvo in ne gledaš skoz,kaj se dogaja tam za ovinkom pri očetu.Če njemu paše (ali pa tudi ne),takšno življenje,ga naj živi in pusti,da ga živi v kolikor sam hoče.Še dobro,da se je izvil iz krempljev alkohola in da ni z njim vred potonil.
Očeta spreminjati ne moreš,lahko pa ti svoj odnos do njega,ampak samo tako daleč,da ne bosta gojila prepirov in ostalih negativnih vibracij.

Nekako je čutiti,da tudi tebi nekaj manjka,za dosego tvoje osebne sreče.
Ozri se vase in našla jo boš,ko se boš manj obremenjevala za ta novo in očeta,ki ima vso pravico,da živi svoje življenje.

Imaš prijatelje?Če imaš vsaj enega,na katerega se lahko zaneseš,da poskrbi za tvojega psa (da bo skrbel za čas,ko boš ti odsotna),je problem rešen!Poleti je tako najbolj važno,da ima pes na razpolago dovolj pitne vode,poleg hrane.

Ne delaj si problemov,ampak sprejmi življenje,kot naloge,ki jih je treba rešiti po najboljši možni varianti!

Hvala za odgovore vsem trem!

Vsi trije imate prav zlasti glede ene stvari in to je, da se daleč preveč obremenjujem z njim in ga res želim na nek način komandirati. Dokler je bila mama živa, je ona opravila večino razmišljanja in “akcij”, ko je umrla, pa jaz. Vsi so me opozarjali, da moram paziti nanj, da ja ne bo spet zabredel v alkohol, da moram biti odgovorna in ga “rihtati”. Ker sem se strašno bala, da bo umrl tudi on, sem se spremenila v nekakšno “mamo”, namesto, da bi ostala še naprej preprosto samo hči. Zdaj, ko ima on svojo ženo (mamo, ki ga komandira), pa hočem, da kaj svojega časa posveti tudi on meni, kadar to res nujno potrebujem in to bi te počitnice bile. Največji problem se mi je zdel, da je ta, da je nekaj OBLJUBIL in nato pod njeno “prisilo” obljubo prelomil. Pa vse življenje me je maltretiral s tem, da se obljube nikdar ne sme prelomiti. Ni bilo pošteno z njegove strani v zadnjem trenutku odpovedati varstvo. In ni se niti opravičil niti kakorkoli pokazal, da mu je žal. preprosto, odrezal me je.
Tale forum je res super zadeva – kot bi se pogledala v ogledalo…
Imate prav, čas je, da zaživim svoje življenje, kajti oče…ga je že.

Pozdrav,
ZsaZsa

jaz se strinjam s predhodnicami, kljub vsemu pa mislim da moraš tudi očetu povedat kaj in kako čutiš – sploh če te je on učil tega, da se obljube ne prelomi itd. pa naj se tudi on malo zamisli!

Z vsem povedanim se strinjam!

V času po mamini smrti, ste res, tako kot ugotavljate poskrbela za vašega očeta, ob tem pa ste pozabila nase in na marikatero svojo potrebo. Sedaj, ko vaš oče nudi več pozornosti svoji partnerki se čutite izdano in osamljeno, saj vam primanjkuje prostora ob očetu, ki ste ga bila vajena.

Vaš oče se ne boji vas, temveč občutij, ki mu jih prebujajo ženske. Le ta so zanj precej neobvladljiva, zato seže po alkoholu, s čimer iluzorno meni, da jih bo lažje obvladoval. Alkohol ga seveda oddalji od samega sebe, dokler ponovno ne pride v stik z bolečimi občutji, ki segajo v njegovo otroštvo, kjer je spoznal, da se je pred ranljivimi čutenji potrebno umakniti in ne soočiti z njimi.

Res je, kot omenjajo zgornji avtorji, da vašega očeta vi ne morete spremeniti in je krivično, da bi vi zanj čustveno skrbela. Čas je, da poskrbite zase in za zadovoljstvo s svojim življenjem.

Vaš oče si je sam izbral partnerko, ob kateri ga težko gledate, ko se ji tako prilagaja, saj ob tem začutite precej ponižanja. Prav ona mu s svojim odnosom nudi priložnost in prostor, da naredi stopničko naprej.

Lep pozdrav!