Pozdrav,
moram vam sporočiti vest,da je moje nerojeno deto/ 21.teden zdravo,po vseh genetskih preiskavah,strahu,črnim scenarijem….so izvidi normalen ženski 46 xx kromosom, tako da sem zelo srečna in kljub nizko ležečim otročkom,počitku…upam in verjamem da donosim zdravo dete:)
zelo mi je pa hudo za vse bolana,izgubljena in tako ljubljena deteca. Upam,da bo v bodoče teh zelo zelo malo in kljub črnim scenarijem razplet tak,kot je sedaj pri meni.

Mimi prav sta se odločila, jaz te možnosti nisem imela zato sem mojo malo Kajo imela le kratek čas pa čeprav mnogi trdijo, da ni trpela jaz v srcu vem, da je. Tudi zdravniki si niso bili enotnega mnenja. Zdaj tudi midva čakava na genetske preiskave saj nama bodo le te povedale kakšna je možnost, da se to pri naslednjem otroku ponovi. Zato sta naredila prav, da sta vajini mali zvezdici prikrajšala trpljenje. In zdi se mi, da je za to potrebno veliko več poguma kot si lahko marsikdo predstavlja. Pri moji zvezdici Kaji so napako odkrili šele pri 34 tednu, zato sem za vaju vesela, da se je odkrila pravočasno. Pogrešam jo zelo močno in včasih mislim, da ne bom zmogla skozi dan, ampak vsaj vem, da ne trpi več in to je edina tolažba. Čeprav so zdravniki napovedali , da ne bo preživela poroda, potem, da ne bo preživela noči se je Kaja borila in cartala z mano 47 dni. Bila je prava mala borka. Bolezen pa je bila premočna in jaz brez moči, da bi ji lahko kako pomagala. Vidva z partnerjem pa bodita močna saj vaju sinek potrebuje.Topel objem vama in topel objemček tudi vajinemu sinu, saj vem, da vam v življenju ni lahko.

Ker vidim, da vas je na tem forumu res veliko, ne bom rekla, da mi je zaradi tega kaj lažje, saj vsem vam iz srca želim žive in zdrave otročičke ampak mi je lažje zato ker lahko od popolnega tujca, ki preživlja iste more kot jaz, dobim razumevanje, podporo, tople objeme, ki mi veliko pomenijo in me dvignejo v tistih trenutkih, ko se znajdem na tleh saj me tisti, ki tega niso izkusili na lastni koži ne morejo razumeti. Ne da nočejo ampak preprosto ne morejo.

pozdrav ppinkpponk…
To, da otroka cartaš, kot si ti Kajo, je verjetno nekaj najhujšega. Mislim, da so pravilne odločitve, da če se že napaka odkrije, da se čim prej splavi..
Če se mojemu sinčku sedaj kaj zgodi, pa tudi nima lepe diagnoze, ob vseh spomimih nanj verjetno ne bom mogla živeti. Upam, da bomo nekako “preživeli” diagnozo in da me ima Bog toliko rad, da če mi je že to žalovanje namenjeno, da bi to opravil vsaj po porodu, če že ni med nosečnostjo….

Mimi, drži se, saj ti tako ali tako že veš, da moramo življenje sprejemati SEDAJ; biti za vsak dan, trenutek hvaležni…..
Mogoče se tudi ti sprašuješ, zakaj so cene za ta spoznanja tako visoke????

LP in topel objem vsem na forumu

Ja,je težko.Me sesuje vsake tolk cajta.Moram pa kljub vsemu povdarit,da šele sedaj ŽIVIM.Vem kaj je življenje in da je vse za nekaj dobro.Marsikdo si misli,da se s tem tolažim a ni res.Sedaj sem polna v duši,razumem druge,se veselim vsakega dne,se ne obremenjujem za brezvezne stvari…sem po svoje srečna.Žalostno je pa to,da je to povzročila šele bolezen otroka.A vseeno se imamo fajn,živimo in se smejimo.Poskušamo okusit vse v življenju in nudit našemu sinku predvsem kvaliteto.Kako dolgo pa bo odločal nekdo drug in hvaležna sem za vsak utrip srčka mojih otrok.Res mi pomenijo vse.No,morda sem zašla s teme a tako pač je.Verjamem,da ni slabih ljudi,samo najti se morajo in eni se na žalost doooolgo iščejo.Biti ob svojem otroku pa naj bo še kako hudo bolan je res hudo a vseeno dragocen čas,ki ga nihče nemore zamenjati.To so trenutki,pogledi,nasmehi,jok…ki nas učijo.Vsem mamicam in seveda očkom želim veliko lepih trenutkov.Cenim vas saj ste tu ko nikjer ni nikogar ki bi razumel.

iz srca ti želim, da bi blo vse ok. seveda bo!!!

joj, kako zelo razumem. velikokrat razmišljam kako živčna bi bila ob dveh majhnih otrokih… in žal mi je, da sem šele s tako hudo lekcijo spoznala, kako živeti. kaj sploh pomeni živeti. koliko je lepih stvari na svetu, malenkosti. žal mi je, da bi jih verjetno drugače spregledala. samo ne vem – ali se nebi naučila tega s kako manj hudo lekcijo???? lahko pa trdim, da bo moja hčerkica sedaj, zaradi te izkušnje, imela bolšo mamico, bolj potrpežljivo, ki jo bo (če je to sploh možno) imela še bolj rada. in to, da jo imam rada ji sedaj res vsak dan povem. na žalost sem prisiljena s te hude izkušnje potegniti najboljše, oz. nekaj pozitivnega.
joj, upam da veste kaj mislim.