moj Malik
16.4.09 ob 16ih sem splavila mojega sončka.Bil je hudo bolan in odločila sva se,da mu to trpljenje prihraniva.Noseča sem bila 16 tenov a boli me nenormalno.Ko doma pogledam svoja dva otroka si predstavljam kako bi bilo če…..Bil je tako lep,popoln moj.Držala sem svoje sonce v dlani.Prvič in zadnjič sem ga poljubila v slovo.Nekateri so mi rekli,da če sem normalna,da kaj čem pa gledat,da bom imela sam more….NORO kako bedno razmišljajo.Kako naj imam more ob pogledu svojega otroka,ki je zame vsekakor najlepši in popoln.Kako naj se ga ne dotaknem,če sva si pa delila isto telo?Kako,če pa je bil tako zelo zaželen?Kako,če vem,da mi ostane le spomin nanj?O,kako je bil lep in še vedno čutim na ustnicah njegovo hladno in nežno kožo,ko sem ga poljubila.Rada ga imam in zame bo vedno moj sin,moje sonce…
Draga Mimi,
Moje sožalje.
Lahko ti samo povem, da si ravnala popolnoma pravilno.
Sem psihologinja in vem, da je najpomembnejše da se starši, posebej pa mame v takih trenutkih poslovijo od otroka.
In tako kot si napisala, bo vedno tvoj sin, tvoje sonce in prav je tako.
Če boš potrebovala kakršen koli nasvet ti bom z veseljem pomagala. To je najmanj kar lahko naredim.
Drži se.
Piya
Draga Mimi,
v srcu čutim s tabo.Hkrati pa mi je žal, da se moraš tudi ti prehoditi to žalostno pot.
Ne glede na to, koliko je bil star tvoj otrok oz.koliko tednov sta skupaj “dihala”tako kot si napisala, tvoj je bil, zaželjen in nikoli ne bo pozabljen.
Prav je, da si se poslovila, če si tako čutila in vesela sem, da si imela ob sebi ekipo, ki ti je to omogočil,.Vesela za tvojo družino, če vam bo že omogočeno, da se poslovite v Parku od vašega dečka.Vse to vam bo pomagalo, da boste lažje sprejeli in znova zaživeli naprej.Ob spominih,ki si jih moramo sami narediti.
Nekaj časa bo bolečina trajala in prav je, da se z njo soočiš kajti žalovanje ti bo pomagalo, da se boš znova znašla in zaživela.Tudi ti boš zmogla.Mogoče vzameš v roke knjigo Prazna zibka…mogoče ti bo v pomoč.
vse dobro, veliko moči in poguma,
Solzice
Mimi,oprosti če sem vsiljiva , zanima me namreč kdaj so odkrili otrokovo napako, ob amniocentezi/potem bi verjetno splavila kasneje,saj čakaš 4 tedne na izvide/ ali že prej in kaj je bilo narobe. Sama imam dokaj visoko tveganje in grem naslednji teden na AC in če bo kaj narobe,sledi podobno kot pri tebi,ampak upanje imam,ker ga enostavno moram imeti,da bo vse v redu,po posegu in seveda izvidi.
odkrili so ob pregledu horionskih resic (13 teden)in čakala sem na izvid več kot dva tedna.tveganje je bilo25% da bo otrok bolan in75%da bo zdrav.Na žalost je bilo slabo.Upanje moraš imeti saj je veliko družin z enakim tveganjem dobilo zdrave otročke in tudi ti boš med njimi.Mislim nate.Samega posega se ne boj ker ni nič hudega,pol pa boš malo počivala in pila magnezijeve tabletke(kupi v lekarni)in vse bo cool.SREČNO pa javi kako bo.
no,jaz sem bila na HB naročena 21.4 ampak sem zadnji moment odpovedala,ker sem se zbala posega,i. Mi znaš še razložiti za katere okvare ti izvidi povedo, dawnow sindrom,kaj pa druge,saj jih je baje nešteto?
Kakšno NS pa si imela?
Zelo mi je hudo zate,ker si izgubila dečka,ampak meni je gin.lepo razložil, imam recimo 90% možnosti,da bo vse ok,pri posegu in kasneje pri izvidih,to je najboljši scenarij. Najslabša sta pa dva, v primerjavo mi je dal dve vrečki na razpolago, v eni je prizadet,bolan otrok /kar pomeni,da recimo nisem šla na AC in tvegala, druga vrečka pa je prazna /izguba otroka v primeru kot je tvoj,ali pa izguba ob posegu,kar je v 1% možno. vPRAŠAL me je,kaj bi izbrala? Opozoril pa me je,da se moram postaviti v čas,nekaj mesecev po recimo izgubi kot je tvoja, s katero odločitvijo bi lažje živela. Izbrala sem prazno vrečko, torej tako kot ti. Spontani splav zaradi posega ali pa splav okvarjenega otroka. Sicer zelo huda in težka odločitev,a postavila sem se v vlogo matere še 3 otrok,ki jih imam doma, moža,svojega vidika, kako bi zmogla bolanega otroka,ki bi me 24 ur potreboval,zapostavila bi vse ostale stvari v življenju,kaj bi bilo čez 20 let ko bom že “stara” . Sicer pa veš,nikjer ni garancije,da bo otrok zdrav,lahko rodiš nedonošenega otroka,pa ima cerebralno,lahko doživiš zaplete pri porodu,lahko zboli kasneje, zato menim,sedaj ko sem v tej situaciji,da je res božji dar roditi in donositi zdravega otroka in včasih se premalo zavedamo kaj imamo. Upam,da bo tvoja bolečina postopoma izginila oz.se umirila. Prav je da žaluješ in še enkrat zares lepo do tebe,da si otroka stisnila in ga videla. Verjemi mi,čeprav je bilo hudo,si storila zase in zanj, nekaj zelo lepega. Ohrani ga in zberi moč za naprej.
Srečno!
katja
Nuhalna svetlina je bila pri meni ok in na horionske nisem šla zaradi tega temveč zaradi genetske bolezni katere nosilca sva oba(jaz in mož).Imava že sina,ki ima to mišično obolenje(spinalna mišična atrofija).Prognoza je slaba,bolezen napreduje…nebi mogla še enkrat skoz to in otroka gledati kako trpi.Zato sva se sicer z težkim srcem odločila za prekinitev nosečnosti.Samega posega se ne bojker je povsem neboleč in tudi tveganje za splav je majhno.Verjetno boš šla zdaj na AC.Kako tveganje pa je pri vaju?A sta nosilca kakega okvarjenega gena ali si imela nuhalno slabo?Nič se ne boj in naredi teste.Jaz sem kljub bolečini ob izgubi otroka hvaležna medicini da lahko ugotovijo možne nepravilnosti,saj vem kako težko je imeti bolanega otroka ko mu nič ne moreš pomagati(razen čim več veselja ,smeha in ljubezni).Srečno in javi se kaj.
Dragi Katja34 in Mimi!
Žal mi je da sta v takem položaju. Da se moraš odločiti… Sama sem bila vržena v dejstvo, moj otrok je umrl zaradi zavite popkovine. Žal mi je za vse nas, ki moramo s tem živeti, ki nam ni dano da bi z našimi otroki uživale v teh lepih dneh. Nepravično.Ko bi vsaj bilo drugače…
Veliko moči še naprej!
Pozdravljene….velikokrat berem vaše zgodbe in mi je tako zelo hudo, ko umrejo otroci….sama bi rada dodala samo nekaj: res je imeti zdravega otroka skoraj že božji dar:)
Sama imam hčerko in mlajšega sina, kjer je vse kazalo bp med nosečnostjo, no šele pri pol leta, pa se je pokazalo, da je hudo bolan….danes je naš poseben 6 letnik, lušten in nežen fantek, ki ga ne zamenjam za nič na svetu….vendar, ko mi nekdo reče, pa zakaj nimaš še enega…..ne morem….nočem in vem, da bi se preveč sekirala, ali bi bilo vse ok…..pa še genetika ni nič pokazala….ne vem, mogoče smo včasih preveč egoistični, ampak…..
Lep dan vsem skupaj
popolnoma te razumem in vem kako ti je saj sem sama v istem položaju,le da imamo možnost genetske preiskave ker poznamo diagnozo.Tudi moj sin je sedaj star sedem let.Moje sonce.Dostikrat mu rečem,da je on moja baterija,saj me vsak dan fila z energijo.Hudo je,vem,saj ne vemo kako dolgo bo.Hudo je ko je otrok tako odvisen od nas a si tako močno želi samostojnosti.Zato te razumem kako ti je.Tega ne privoščim nikomur niti za eno uro.