Moj glas in moji sošolci
Torej mislite, da bi bilo oziroma je najboljše če bi mu enostavno povedal, da me naj neha dražiti in naj mi da mir? Če bi že povedal bi mogel enkrat takrat kadar bova samo mi dva tam in ne bo tam njegovega prijatelja. Ker če povem tam pred vsemi mislim da nebi poslušal in bi se samo začel smejati kako govorim.
Veš, v šoli nas naučijo vse mogoče bedarije, marsičesa iz resničnega življenja pa žal ne. To se moramo večkrat po velikih mukah naučiti sami oziroma nas življenje v to prisili. Ena izmed takšnih stvari je postaviti se zase in za svoje pravice. Enostavno nas je strah, kakšne bodo posledice. Stvar je takšna – življenje nam daje lekcije in prej se bomo nekaj iz njih naučili, prej se bo to nehalo. Če bomo vedno ponavljali iste napake, bomo vedno soočeni s podobnimi situacijami, dokler nečesa iz vsega ne bomo odnesli.
Praviš, da se počutiš slabo. Seveda se, nihče se v tvoji koži ne bi počutil ravno na vrhu sveta. Istočasno praviš, da želiš, da se to konča. Kako pa misliš, da se bi to končalo? Saj veš, da samo od sebe se ne bo, bo potrebno nekaj akcije s tvoje strani. Torej, enostavna rešitev je to, da mu rečeš, naj preneha.
Ker sem bila na zelo podobnem kot ti, vem, kako je, ko se tako počutiš in da od vsega strahu ne vidiš nekega izhoda. Ampak enkrat ugotoviš, da je večina straha popolnoma odveč. Moj primer – vedno sem se počutila prestrašeno in negotovo, potem se pa nekaj pogovarjamo in mi rečejo, da se me bojijo. Mene skoraj kap. Mene, vso prestrašeno, se bojijo?! (Res glasno govorim in imam specifičen nastop, ki je lahko zelo odbijajoč.) Torej nihče ne dojema, kako se jaz počutim, kako sem negotova, prestrašena? Dejansko je bilo čisto vse v meni, v mojih občutkih, oni niso imeli s tem čisto nič. Jaz sem se še vedno počutila grozno, prestrašeno, ne glede na to, da so drugo vse to dojemali čisto drugače. Problem je bil torej samo v meni, moje dojemanje situacije je bilo popolnoma popačeno zaradi mojih občutkov v meni. Niso bili krivi drugi, temveč sama jaz. Ko sem enkrat šla čez to in pridobila na samozavesti, šele vidim, kako enostavneje je vse skupaj in da je ves tisti strah bil ne samo odveč, temveč čisto nepotreben. Še vedno so odnosi isti, le jaz se ne obremenjujem več toliko s tem, kaj drugi mislijo o meni oziroma da sem jaz manjvredna od njih.
Hočem povedati, da je veliko odvisno od tebe, tvoje samozavesti, tvojega nastopa, tvojega počutja. Dokler se boš v sebi počutil tako, da se moraš počutiti slabo, sploh ko te dražijo, boš težko naredil nek korak naprej. Ko pa se boš sprejel, vključno s svojim glasom, ki je čisto normalen za fanta tvojih let, bo drugače. Enako velja za odločnost in samozavest – ko se boš lepo odločno znal postaviti zase in reči ne oziroma tisto, kar želiš, bo laže.
Ko te torej ta fant pika z nohti, rečeš “Aaaa”. V tem trenutku mu lahko rečeš “Nehaj”. Reci lepo mirno, ampak predvsem odločno. Naj te nikakor ne bo strah. Enostavno glas “aaaa” spremeni v “nehaj” ali “daj mi mir”. Saj gre skoraj za isto, nekaj pač rečeš, kajne?
Doslej se nisi upal postaviti zase in ta fant je to gladko izkoriščal, saj je videl, da ne boš nič rekel nazaj. Kot praviš, se drugih ne upa dražiti, predvidevam, da je še manjši frajer, kot misli in se dela, da je. Ti so najslabši, ki se spravijo na najšibkejše. Velikokrat ti ljudje tudi ne znajo pametno odreagirati na verbalen “napad” oziroma “obrambo”. Lahko mu torej rečeš tudi: “A spet smo tam, si še nič novega nisi namislil” ali “Madonca, se ponavljaš, to sem slišal že stokrat” ali “Ti, pa veš da sem si zapomnil že prvič, ko si mi to omenil, ne rabiš ves čas ponavljati” ali “Hmmm, kaj res? Kakšen pa misliš, da je TVOJ glas?” ali “Ja ja ja, matr si sitn s tem svojim ponavljanjem” ali “Whatever”…. Možnosti je ogromno. Sedaj dati res pravi odgovor je težko, ker nismo na tvojem mestu. Bistveno pa je, da odreagiraš in se ne pustiš provocirati, kakorkoli že. Lahko res ignoriraš, ampak tako, da se ne obremenjuješ s tem (ala “whatever, to je tvoj problem in ne moj”). Lahko mu rečeš nekaj nazaj. V vsakem primeru se boš najbolje počutil, ko ne boš dopustil, da te draži, na kakršenkoli način že, temveč boš naredil tisto, kar si želiš, torej se mu zoperstavil.
Kot sem že rekla, ko boš spremenil svoj odnos do vsega, se bo spremenil tudi njegov odnos. Njega konkretno ne boš spremenil, s spremembo sebe, svojega dojemanja situacije in predvsem ne polaganja pozornosti nanjo, nanj, pa bo rezultiralo tudi v tem, da bo on spremenil svoje obnašanje do tebe.
Glede govora se pa nikakor ne sekiraj. Sam si ugotovil, da govoriš normalno, tako da te naj to res ne prizadene. Življenjska doba takšnih frajerjev je zelo kratka. Navsezadnje so tudi oni le mladi fantje, najbrž še bolj prestrašeni in zafrustrirani kot vi ostali, s tem da vse te svoje probleme in negotovost skrivajo za krinko frajerstva in spravljanja na druge, predvsem šibkejše člene.
Še to (vem, da sem vedno zelo dolga:) – razrednik ali mama lahko le pripomoreta, ne bosta pa vedno ob strani in ti pomagala, če se ti bodo dogajale takšne stvari. Poskusi najprej sam razrešiti, če ne bo bolje, pa vključi še druge. In le tako se boš naučil, da je tvoje dobro počutje odvisno izključno od tebe in ne ostalih. Kaj pa ostali sošolci, misliš da bi te podprli, ko bi mu rekel, naj neha s tem?
Ne vem kako bi se končalo. Mogoče bi že enkrat nehal. Kajti kot vidim, temu fantu ki me draži ni najpomembnejša stvar to da mene zafrkava, draži ampak ima še 100 drugih stvari. Tudi druge zafrkava ampak ne tako. Tudi tistega svojega prijatelja ki me je tudi žalil.
Upa tudi druge zafrkavati, udarjati, ščipati ampak ne dražiti. No je še eden katerega upa dražiti. Tisti fant pa je debel in zaradi tega.
Ko me on in njegov prijatelj dražita, so ostali tiho in ne rečejo nič. Če bi mu rekel nekaj, bi po mojem ostalo isto. Kajti večina se ga boji. oziroma ne upajo proti njemu. Tisti njegov prijatelj pa je bil prej(pred 2-3 mesci) boljši, sva se pogovorila malo o športu ali nekaj. Ampak se preveč pušča na njegov nivo oziroma si vzgled vzame od tega ki me zafrkava. In zato me še sedaj on draži. No on me samo takrat draži kadar ta glavni.
Jaz mislim da bi mi bilo lažje če bi me zafrkaval zaradi nečesa drugega. Kajti sedaj mi je težko govoriti in mu povedati naj neha. Ampak kaj morem… tako je.
Sedaj mi 2 tedna ni omenil nič glede govora, le ščipal me je in mi ni dal miru. Mogoče zato ni omenil nič ker sem manj govoril ko je bil v bližini mene. Kot ste napisali. Če bo pravi trenutek bom mu probal nekaj povedati. Če pa ne bo pomagalo pa bom povedal razredniku.
Hvala, bom se še oglasil, zato bi prosil da spremljate to temo.
Še enkrat hvala 🙂
Pišeš, da ostalih ne draži (zafrkava, saj vseeno, kak izraz uporabimo) tako kot tebe. Si prepričan? Ti gledaš na svoje iz svojega vidika, kako se ti počutiš, kako se drugi počutijo, pa ne veš. Tisti debeli fant se najbrž počuti izjemno slabo, če ga ravno zaradi tega draži. Enako ostali, res pa je odvisno od občutljivosti človeka in tudi določenih drugih lastnosti, kako bo to sprejel, kako si bo to gnal k srcu.
Potem praviš tudi, da se ostalih, razen vaju ne loti na takšen način. Si mogoče pomislil, da mu vidva s svojim obnašanjem, ker to dopuščata in ker sta šibka člena – si ne upata nič reči nazaj, sta vsa prestrašena in vaju to popolnoma prizadene – dejansko dajeta gorivo za te svoje izjave? Veš, takšen človek se načeloma ne bo lotil “močnejšega” od sebe, na šibkejše oziroma tiste, ki se ne upajo braniti, pa seveda se, ker vedo, da ne bo upora in da bodo lahko nekaznovano počeli te stvari.
Njegova taktika očitno zelo deluje – ti se ga vedno bolj bojiš, vedno bolj negotov postajaš in sedaj še govoriti nočeš več (verjemi, če bi našel kaj drugega, bi te tudi tisto bolelo). Si želiš, da ima en fant takšen vpliv nate? Ne? Potem pa naredi nekaj za to! Najprej sam pri sebi razčisti, da to ni tvoj, temveč njegov problem, in se nehaj obremenjevati zaradi tega! Ne more ti nekdo, ki ima sam neke svoje probleme, zaradi svojih neumnih izjav povzročati takšna čustva, ne smeš tega dovoliti! Tako da delaj na tem. Pa kot vidiš – preberi še enkrat svoje poste, gre za enega fanta, ki “ustrahuje” celoten razred. S svojo “močjo” vas ima “pod kontrolo” in nihče, praviš, mu ne upa nič reči. Če mu torej nihče ne bo nič rekel in bo on to počel naprej, mu boste res dovolili, da to svojo “premoč” ufura do konca.
Drugo, lahko ti priporočam, da potrpiš in mu ne rečeš nič. Ampak vem, da ima to lahko daljnosežne posledice in da se boš tudi čez 10 let bal komu reči karkoli in se postaviti zase, kar seveda še bolj vpliva na našo samopodobo, samozavest, in lahko postanemo neko prestrašeno nesamostojno bitje, odvisni izključno od drugih in njihovega mnenja od nas. Zato ves čas ponavljam, da se boš to moral naučiti, saj se tudi zaradi tega, ker si tiho, počutiš slabo.
Poglej, čeprav sedaj ne misliš tako, je zadeva izjemno izjemno enostavna. Za svojo srečo in svoje življenje si odgovoren sam. Kar boš ti naredil, tako bo. Če torej veš, da moraš fantu nekaj reči, vsaj da mu pokažeš, da misliš resno, ne pa da tiho sprejemaš njegovo obnašanje, mu pač reči. Ni nujno, da bo delovalo takoj, ampak ti se boš pa počutil bolje, ker boš videl, da imaš to moč, da nekomu nekaj rečeš nazaj.
Jaz odhajam na potovanje tako da se nekaj časa ne bom mogla oglašati. Želim ti, da ti to leto čimprej mine in da se nehaš toliko sekirati zaradi tega, kar ti ljudje govorijo. Najprej je težko spremeniti to miselnost, ampak potem vidiš, da je zelo zelo enostavno. Navsezadnje, kaj pa ima on s tabo in tvojim življenjem? Ga živi on ali ti?
Srečno!
No je eden ki mu upa nekaj več reči nazaj. Ampak tisti mu je prijatelj, zna pa biti dosti boljši kot on in druge včasih brani.
Da, res je. Probal se bom ne obremenjevati s tem. Kot sem rekel, sedaj že 2 tedna ni nič rekel glede mojega govora če pa bo kaj rekel pa se bom zbral in bom mu nekaj rekel. Če ne bi pomagalo pa še razredniku povem.
Če se bo kaj večjega zgodilo bom še napisal.
Najlepša hvala za pomoč in ogromno napisanih besed 🙂
Pa lepo potujte 🙂