je umrl. Niti priložnosti nisem imela, se posloviti, ga še zadnjič videti. Zelo na hitro je doma umrl.Že naslednji dan so ga zažgali, pepel so včeraj raztrosili.Ni želel pogrebne slovesnosti, niti groba, Tako da tudi na njegov grob ne bom mogla hoditi.
ker imam rizično nosečnost ne smem potovati 1200 km daleč, zato ga nisem mogla videti več.
Hudo mi je, ne vem, kaj naj naredim.

Draga Andromea nepr., jaz te razumem, razumem tvojo bolečino, tvoje razočarnje, ker ga nisi še enkrat videla, zadnjič…

Tako je bilo namenjeno, nič se ne obsojaj…

Zdaj prihaja težak čas, sama to doživljam. Pravijo, da bo enrkat lažje, da čas celi rane, bomo videli.

Piši še kaj, sama sem ta hip preutrujena, da bi še kaj več napisala. Vedi pa, da morda je bolje tako, bila si prikrajšana bolečine, ki so jo doživljali svojci ob dedku. Hudo…

Bolečina je pa to, kar zdaj nosiš v sebi in je nekaj normalnega, to je žviljenje….Pride in gre, se rodiš in umreš… Nič ni večno.

Draga andromea nepr,

iskreno sožalje. Nataša ti je lepo povedala. Tvoj dedek je imel pač to željo, da ni želel pogrebne slovesnosti in to željo so mu izpolnili. Verjemi, da je včasih bolje, da ne vidimo ljudi umreti. Sama sem že videla človeka umreti in prizor, ko vidiš človeka umirati, pa veš, da mu ne moreš pomagati, je izredno boleč. Tvoj dedek te je imel rad in ti njega. Ohrani lepe spomine nanj in se ne obsojaj, ker nisi bila zraven.