Moj Angelček
Postala sem mamica, žalujoča mamica. Moj Angelček se je rodil kot mrtvorojeni otrok 19 dni pred rokom. Ko mi je odtekla voda smo se s trahom in hkrati lepim pričakovanjem v sebi skupaj s partnerjem in sestro odpeljali proti porodniščnici. Bila je moja prva nosečnost. Malo me je bilo strah poroda hkrati pa sem bila vsa vesela, ker sem vedela, da bom postala mama, da bom kmalu lahko stisnila k sebi svojega sinčka in ga ne izpustila nikoli.
Usoda je je na tako krut način poigrala z menoj, da so trenutki sreče izveneli takoj ob prihodu v porodnišnbico. Ko sem zvečer prišla v porodnišnico nič hudega sluteč so ugotovili, da ne najdejo bitja srca. Prosila sem jih naj mu pomagajo, da to ne more biti res. Hotela sem, da so to le grde sanje pa niso bile. Moj Angelček je zaspančak, bil je mrtev v meni.
Svet se je sesul name v nekaj sekundah in danes živim s to neznosno bolečino, hudim razočaranjem, jezo in strahom prihodnosti. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se poslovila od mojega Angelčka. Bil je tako drobcen, ves podoben svojemu tatiju. Prosila sem ga naj se prebudi, ker ga mamica potrebuje a ni hotel. Sprašujem zakaj, zakaj ni hotel živeti ob meni???? Bil je zdrav, pravi korenjak. Preprosto je zaspal – s tem odgovorom se žal ne bom mogla sprijazniti nikoli. Zaslužil si je živeti, živeti z vsemi, ki smo ga nestrpno ljubili in pričakovali. Vsakič, ko me je brcnil sem se zahvalila za njegov obstoj. Sedaj pa ostajajo le spomini nanj…premalo spominov, da bi mi lahko pomagali v tem trenutku.
Angelček moj kjerkoli si vedi, da te mamica neskončno ljubi, pomeniš ji vse. Teh devet mesecev je bilo najlepših v mojem življenju in trenutek, ko sem te stisnila k sebi nepozaben. Vse bi dala, da bi te lahko še enkrat poljubila sinček moj.
Vedno tvoja mamica
Razumsko Ne-sprejemljivo in ne-razumljivo.Čustveno še manj! Molitev pomaga?Pojma nimam.Ne vem. Ko sva z ženo težko in z veseljem pričakovala najinega srčka in so se pričele težave, sem pri samem sebi dejal: ne, to ni možno,lahko da se dogaja drugim,nam ne. Pa vendarle. In tako sva z ženo sedaj tukaj. Zanimivo,da je psihologinja v Ljubljani padla na najinem izpitu. Imela sva,po najini želji omogočeno naročilnico ZZZS ,a je ko sva prišla do nje na UKC, sva ugotovila da sva samoplačnika. 95E. OK. Z prvim srečanjem sva bila zadovoljna, drugo katastrofa in prodaja bučk. Ni v navadi na teh forumih,stik 040 634 105. OP: Obstaja FB zaprta skupina mamic,do katere še vedno čakava potrditev. Drži in držite se. Brez besed.
Draga žalujoča mamica. Sožalje ob izgubi tvojega tako željenega sinčka. Razumem tvojo bolečino saj sem bila pred meseci v podobnem položaju, le nosečnost se je prej zaključila kot v tvojem primeru. Tvoj sinek je zagotovo želel biti ob tebi, le čudna pota življenja so tokrat ubrala najmanj željeno smer na katero on ne ti nista mogla vplivati. Tako je žal kdaj v življenju. S partnerjem se čimveč pogovarjajta o svoji izgubi in občutkih, stojta si ob strani in poskušajta razumeti en drugega (tudi v načinu žalovanja so razlike med nami). Predvsem pa žaluj na način kot ustreza tebi, ne oziraj se na okolico, ker je ta sedaj najmanj pomembna. Kot ti je MitjaJošt omenil obstaja na Facebooku zaprta skupina mamic, ki se soočajo s podobno situacijo kot ti/vidva. Svetujem ti, da se pridružiš, v njej so namrec mamice/očetje, ki te bodo razumeli in podprli. In ravno to dvoje v tem trenutku najbolj potrebuješ. Držita se !
Tudi jast sem 5.7.2011 izgubila sinčka,ki smo ga poimenovala Jan. Ravno tako mi je odtekla voda,in po prihodu v porodnišnico nikakor niso našli utripa najinega fantka.Življenje se mi je ustavilo.Med popadki sem jokala in si božala trebuh v upanju ,da bo vseeno zajokal,pa ni. Ko so ga umili in oblekli so mi ga prinesli,tiste minute so bile tako dolge ,ker sem komaj čakala ,da ga dobim v naročje. Njegavih 3 200 kg še sedaj čutim. Boli ,res boli,le par slikic mi je ostalo in grobek kjer počiva. 9 mesecev sem se veselila,pričakovala in doma ga je vse čakalo,našega malega princa.
Draga Elenor,
prejmi moje iskrene sožalje. Žal vem, kako se počutiš in tudi to, da v tem trenutku ne najdeš tolažbe. Jaz se po skoraj letu dni še vedno sprašujem zakaj, zakaj,….če je bilo vse v redu do konca. A žal usode ne more nihče spremenit.
Vzami si čas za žalovanje edino to ti lahko svetujem.
Veliko veliko moči ti želim za dneve in mesece, ki prihajajo. Hudo bo ampak zmogla boš tudi ti.
Močan objemček.
Draga Žalujoča mamica!
Naj ti izrazim sožalje ob izgubi tvojega sončka.
Te popolnoma razumem. Pri nas bo ravno drugi teden eno leto, odkar sva ostala brez najinega malega sinčka. Boli, boli, boli. Je ni tolažbe, ki bo olajšala bolečino, le s časom se naučiš živet s tem.
S partnerjem bodita povezana, odžaluj pa čisto po svoje – ne se ozirat kaj bodo drugi rekli in si mislili. Pobembna sta le vidva.
Na FB je zaprta skupina: Mamice, ki smo izgubile svojega otroka. Lahko pošlješ prošnjo za sprejem direktno na skupino, lahko pa tudi meni, bom posredovala. (moj mail: [email protected])
Želim ti veliko moči, a vedi, da je tvoj mali angelček ob tebi in vedno bo.
Objem
Tudi jaz žalujem. Pred tremi tedni in dvema dnevoma je po 10 tednih nosečnosti umrl najin otrok. Zelo žalujeva, oba z možem, a vsak po svoje. Včasih je kak dan že zelo dobro, da si misliva, da nama je uspelo izplavati iz žalosti, potem pa naju en trenutek vrže še globje.
Pravkar se spet dvigam iz brezna, kamor so me vrgle besede znanke, da njena kolegica je pa izgubila otroka kasneje v nosečnosti, njej je šele bilo hudo, ker njen otrok je pa bil že živ. Točno v srce me je zadela. A moj otrok pa ni bil živ? Ni obstajal?
Midva sva poiskala strokovno pomoč – hodiva na pogovore z terapevtom, spec. zakonske in družinske terapije. Pomaga, pomaga. Slišiva tisto, kar potrebujeva in najdeva potrditev za najina občutja. Tam se lahko pogovarjamo o najinem umrlem otroku kot o človeku, ki je umrl. Pomirjujoče je, ko poleg naju še nekdo priznava, da je najin otrok bil tukaj, z nami.