Včeraj sem po dolgem času spet zbrala pogum,in z mojimi starši in sestro odšla na Polje belih vrtnic(Mb).Že vso jutro sem se psihično pripravljala na to.Moja Anne Marie je zadnje dni nonstop v mojih mislih-doma,v službi,s prijatelji,…Ko sem prišla tja,sem le prižgala svečko.Neka mati je jokala tam,za svojim otrokom,in v trenutku sem postala neznansko žalostna tudi jaz.Zato sem odšla,s solznimi očmi.Še danes ne razumem,kaj sem storila narobe,da ji srček ni več bil.Moji me doma tolažijo,da bom nekega dne imela zdravega otroka,in da je že moralo biti tako-sam kaj,ko me pa te besede ne potolažijo?!Moje pupice ni ob meni.Kmalu bo že leto dni,pa še vedno boli.

Močno te pogrešam,moja mala Anne Marie!:(

Moje iskreno sožalje

Tud jaz pogrešam mojo malo Anemarie, minilo je že 4 leta, pa nič manj ne boli, samo naučili smo se živeti s to bolečino.

Pošiljam ti topel objem, najinima punčicama z skoraj istim imenom pa naj bo lepo, kjer koli že sta

Draga moja!

Sočustvujem s tabo in vem, da zelo boli! Tudi po osmih letih boli! V teh dneh še toliko bolj. Srečno!!!

Utrip!

Vem da boli, ravnokar je obletnica za nami in da je še huje, nama je sedaj povozilo še mucka, mojega prijatelja in mojega psihiatra, ki mi je bil zelo v pomoč ob izgubi najinega Bineta!

moje izkreno sožalje, vem da obletnice bolijo bolj kot običajni dnevi, čeprav boli vsak trenutek, a ob obletnici še bolj!

škratek