mo sin je posebnež
Pozdravljeni,
Večkrat prebiram vaš forum in zdaj sem se odločila, da vam tudi pišem. Imam sina, ki je star 4 leta in že od ranega otroštva se mi zdi poseben, drugačen od vrstnikov, brala sem že nekaj o avtizmu in hiperaktivnosti in me zanima vaše mnenje, mogoče je moj strah odveč, vendar pa vam bom napisala nekaj njegovih posebnosti.
– težave pri komunikaciji z vrstniki: sin ni nikoli kazal želje po druženju z vrstniki, mimo njih več ali manj hodi, kot da jih ni. Če ga že kdo kaj vpraša mu sicer odgovori, vendar pa se nikoli ne igra skupaj z vrstniki (da bi uporabljal skupno igračo, da bi se igral kakšne igrice, razen skrivalnice s svojim bratom), pravi da nima nobenega prijatelja, razen brata (to je rekel že na sistematskem pregledu pri 3 letih), tudi v vrtcu se drži bolj zase (sam riše, sestavlja sestavljanke…)Ko srečava popoldne otroke iz vrtca jih nikoli ne pozdravi, pokliče ali pomaha, vedno ga jaz silim, kot npr. poglej ga Jaka, pozdravi ga in potem vidim, kako z muko reče zdravo, ampak s prijateljem si katerim hodimo tudi skupaj na dopuste in se veliko družimo, si nimata kaj povedati. Drugače pa je med otroki in vzgojiteljicami zelo priljubljen, ga imajo radi, vendar pa ima občutek (vsaj tako pravi), da se otroci nočejo igrat z njim, čeprav jaz vidim, da to ni tako, otroci bi že, samo on ne.
– je brez domišljije in se mi zdi, da ima težave s koncentracijo: ne gleda risank, ker se mu zdijo brezvezne, raje gleda živali, ne more se vživeti v kakšne junake (v vrtcu so otroci vojaki, policaji, ninđe), tudi ko bereva kakšno pravljico, se mi zdi da ne sledi vsebini, bolj se osredotoča na določene podrobnosti in potem lahko o tej podrobnosti razglablja tudi pol ure ali še več (s tisoč zakaji, in kako bi bilo to in ono; skratka debati ni in ni konca, enako je pri televiziji), ne dela iz peska potičk (ker to je pač samo pesek). Njegova domišljija je prisotna samo včasih (ko sva recimo brala pravljico o Mojci pokraculji, ni bilo pomembno kaj se je vseskozi dogajalo, najbolj ga je prizadelo, ko si je na koncu zajček polomil tačke in otrok je jokal kot dež). Na lutkovni predstavi, kjer se zgodi kaj smešnega in se vsi otroci smejijo ali pa je potrebna komunikacija s strani otrok, sploh ne sodeluje, kot da je nekje v svojem svetu, njega najbolj zanima zakaj je tista lestev tam na odru, kako je visoka …;Ko smo po TV gledali smučarke teke, ga je najbolj zanimalo, kako so se vrtele številke za čas.
– nadležen z vprašanji: otrok je izredno nadležen s svojimi vprašanji, saj je o določeni stvari sposoben postaviti nešteto vprašanj in zakajev, tako da se mu jaz že naveličam odgovarjati, ker dejansko nimam energije. Primer: peljemo se mimo reke in sin začne: Katera je ta reka? A se ta tudi izliva v črno morje? Ali je meter od mojega dedka zadosti dolg, da bi jo izmeril? (meter je dolg 5m). Zakaj ne? Kaj pa po globini? Do kam pa mi sega voda, če stopim vanjo? Do kam pa tebi? Kaj pa žirafi? Zakaj pa žirafi samo do kolen;? Skratka debati ni in ni konca. Se mi zdi, da ta moj otrok cel dan govori, skoz nekaj sprašuje in večino debat gre v zgornji smeri. Po domače rečeno, meni se zdi, da moj otrok skoz nekaj teži. Tudi vrtcu je na začetku skoz vzgojiteljicam postavljal vsemogoča vprašanja, predvsem povezana s področjem živali, zemljepisa in nekako povezana s številkami, vendar so ga začele ignorirati oz. so mu rekle, da ne vedo odgovora in zdaj je bolj ali manj prenehal. Jaz ne vem, ali otroka vse to res zanima. Je pa res, da je v primerjavi z vrstniki zelo razgledan, to so potrdili že vrtcu, pri starosti 3 let, kjer je bil v skupini celo najmlajši. Otrok ima tudi izjemno dober spomin, zapomni si tudi neke podrobnosti, brez težav se je pri 4 letih naučil številke do 1000 (prav hecno je bilo, ko smo prišli v kopališče, kjer sem trdila, da je otrok mlajši od 5 let, da ima brezplačen vstop, ko pa smo dobili ključe od omarice, je rekel, lej mami 229 imamo številko, gospa je kar debelo pogledala). Po eni strani si zapomni veliko podrobnosti, če pa ga vprašam, kaj so imeli za kosilo, pa nikoli ne ve, ali pa kaj so v vrtcu počeli;
-otrok ne uboga: imam občutek, kot, da moram s svojim otrokom delati kot v rokavicah. Prav pazit moram, kaj rečem, zdi se mi kot, da moram rečt samo tisto, kar si želi slišat, v nasprotnem primeru je problem z izpadi besa in včasih trme ali pa nemogočih izjav. Primer: Otrok se vozi s kolesom in v tistem trenutku noče čelade, čeprav jo ponavadi uporablja. Jaz mu recimo pustim, da je brez in je vse o.k. Čez nekaj časa, si jo sam nadene. V nasprotnem primeru, če oče vztraja, pri čeladi se odvije sledeča komunikacija. Saj ne rabim čelade. Rabiš, lahko padeš in si razbiješ glavo. Pa kaj potem, saj hočem, kar naj me avto povozi. Hočem, da me povozi avto. (zraven pa še jok in trma). No, če nočeš čelade, se pa ne boš vozil. Pa kaj potem, se pa ne bom. Gre dol s kolesa in se ne sekira, ne prizidane ga nobena kazen, povzdignjen glas, kakšna čez rit ali kaj podobnega. Če se odloči, da ne bo ubogal, pač ne bo, kot, da mu ne moremo do živega. Če 10 min pa je lahko že čisto drugače in uboga vse na prvo besedo (vendar je potrebna lepa beseda). Zelo podobna situacija je, če vztrajamo, da da roko pri prečkanju ceste, ali pa če se igra z vtičnico in potem jaz težim, da ga bo ubila elektrika, spet on kar naj me. Včasih se mi zdi, da je otrok sam sebi nevaren, prav tako se mi zdi, da je velikokrat zelo odsoten, ko jaz skušam kaj doseči, kot da me ne sliši, ali pa se mi samo smeji in se mu določene stvari zdijo zelo smešne, čeprav niso. Npr. gre proti babici in jo začne tepst, zraven pa se smeji, pa spet vsi težimo, da naj neha in situacija je podobna zgoraj opisanim. Tudi v vrtcu kot da na nek način želi pritegniti pozornost, včasih ko ga pridem iskat, noče domov in potem glasno vztraja, da ne gre, v bistvu čaka, da ga pride vzgojiteljica iskat in mi ga prinese.
Otrok je v bistvu zelo priden, dokler ima zaposlitve, dokler kaj delamo, da mu ni dolgčas. Brez težav z dedkom kosi travo 2 uri, ko pa je vsega konec pa že kar išče kaj bi ušpičil, kar čaka, da mu bo kaj storil manjši bratec, da ga bo lahko z jezo nazaj udaril. Pri njem mora biti skoz neka akcija (če ne fizična, pa govorna), da se kaj dogaja, tako da moram rečt, da sem na koncu dneva že kar izčrpana.
-Rad govori: izjemno rad in veliko govori, ima bogat besedni zaklad, razen težav z izgovorjavo k in g (še vedno zamenjuje s t in d) in težav pri uporabljanju ;jaz in moje; do 4 leta, vendar pa kot sem že zgoraj napisala, se ti pogovori bolj gibljejo v smeri postavljanja podrobnih vprašanj o posamezni temi. Velikokrat pri govoru tudi posnema mlajšega brata (ki še ne izgovarja r in govori bolj na pol)
-zelo rad ima dotike: otrok se zelo rad dotika, boža, včasih je to zelo moteče, ko mi sredi trgovine začne z roko segati pod majico in me božati. Drugače se tudi zelo rad crklja, boža
– Fizične sposobnosti: so vredu, saj smuča, kolesari, hodi v hribe, skače; Do treh let, se mi je zdel, da zaostaja za vrstniki, v zadnjem letu pa se je zgodilo prav nasprotno.
Prosim vas, če mi lahko podate kakšno mnenje o našem otroku. Na kaj naj bomo pozorni, ali celo rabimo kakšno strokovno pomoč? Najlepša hvala že vnaprej in želim vam obilo uspehov z vašim forumom.
Čebelica,
moram vam povedati, da sem kar malo uživala v vašem pismu, toliko lepih stvari ste napisali o sinu. Vem, da vam včasih zmanjkuje moči – toda, spomnil me je malček na mojega moža: ko gledava film – on vidi kadre, barve, smer kamere, približevanje, oddaljevanje, sliši zvoke – jaz pa preprosto vidim lepo – grdo in vsebino.
Vaš sin, bi rekla, da ima zelo dobro koncentracijo – ne slabo, res pa je, da je izjemno zbran in “razčiščevalen” na vsebinah, ki njega pritegnejo in ne tam kot je to običajno (gledati TV, poslušati pravljice).
Marsikateri vaš opis res nakazuje njegovo drugačnost – rekla bi, da nekonformnost – to pomeni, da on razmišlja in doživlja situacije, predmete, odnose na nekoliko svojstven način – v skladu s svojim miselnim načinom in jih preprosto ne more videti, sprejeti ali razumeti, tako kot večina nas. – On opazi nekaj drugega, drugače kot večina, osredotoča se na druge vidike in se ne pusti prepričati, da je tako kot mi mislimo ali hočemo. Kot pravite vam tudi zmanjka argumentov – ne morete ga prepričati s preprostim, ker je pač tako – in prav to vam jemlje energijo, voljo, vas spravlja v napetost, včasih jezo. Vaš sin se pač ne zadovolji s preprostimi odgovori (hoče videti, vedeti, razumeti, čutiti).
Veste, pravzaprav je to temeljna značilnost vseh izjemno ustvarjalnih ljudi, izumiteljev – če bi se zadovoljili z že obstoječimi odgovori, rešitvami, omejitvami ne bi nikoli našli novih rešitev. In prav to čutim v vašem pismu – da je zahteven, “vrtajoč”, nezadovoljen z vašimi odgovori, da hče še in še informacij.
Tudi druga lastnost, ki jo opisujete – slabša socialna integracija, manj komunikacije z vrstniki – “nimata si kaj povedati” – govori v prid mojemu razmišljanju – otrok kot je vaš je za vrstnike praviloma manj zanimiv, prevec zahteven – rekla bi, da je nekako v drugem svetu – pa tudi njega vrstniki posebej ne privlačijo – nimajo skupnega jezika. Saj veste – vi mu ne morete zadovoljvivo odgovoriti – kaj šele vrstniki – pa tudi zanimajo jih ne njegova vprašanja – oni se preprosto igrajo, v tem uživajo, se učijo, spoznavajo …
Uboganje? – tako kot pri vprašanjih gre tudi tu do konca, prej omagate vi kot on – tu se vpletejo še čustva, mogoče včasih tudi nezadovoljstvo, jeza.
Verjetno točno čutite, da je napet, ker ni dobil zadovoljivega odgovora. Veste, otroci, ki so npr. jezikovno ovirani in ne morejo sporočiti kaj želijo (torej, jih okolica ne razume) pogosto reagirajo z jezo, napetostjo, žalostjo – ker ne dobijo ustreznega odgovora. Vaš fant jasno pove – toda pogosto ne dobi želenega odgovora, ker je enostavno vsega preveč ali odgovora sploh ni.
Pa še to – je telesni tip sprejemanja informacij (vidni, slušni) – zato je pogosto v gibanju, rad ima dotike (to mu pove več kot npr. pogled, beseda), udari, da izrazi neko sporočilo (ne vem kaj – to vi prepoznate v sami situaciji).
Kaj narediti:
– ne ga preveč ali celo na silo ukalupljati
– dovolite mu, da je na določen način drugačen
– opazujte njegove specifične interese – torej področja (tehnično, naravoslovno …)
– navajate ga na iskanje knjig v knjižnici – iščita odgovore v knjigah
– bodite pozorni na socialne kontakte – kolikor jih ima so dobrodošli – vzdrževanje stikov z vrstniki je vedno dobro, da se otrok ne usmeri preveč v svoje misli, svoj svet.
Upam, da sem vam vsaj malo pomagala pogledati v svet avšega sina razdelita si vprašanja z očetom, pokažita mu še druge poti do odgovorov in nikar ne izgubite volje – če česa ne veste odgovoriti – mu to povejte, pa tudi to da lahko odgovor poiščeta …
Seveda pa ga navajajte tudi na to – da vprašanj ne more zastavljati kar povprek – pač pa takrat, ko ima besedo – kajti sicer se z možem ne bosta slišala npr. v avtu niti besede več.
Če želite še kaj, pišite.
LP
Francka
Pozdravljena ga. Francka,
najprej se vam zahvaljujem za vaš hiter odgovor. Kar malo ste me pomirili s tem vašim pismom, saj sem pred časom prebirala nekaj o avtizmu in se mi je zdelo, da ima moj sin vsaj polovico teh lastnosti.
Glede vaših nasvetov moram reči, da jih že kar upoštevamo, namreč od drugega leta in pol že listamo enciklopedijo o živalih iz katere se je naučil že več živali kot sem jih kdajkoli poznala sama (na nek način je dobro tudi zame, vseskozi se je treba učit, a ne), v sobi imamo že nekaj časa globus in na steni šolski zemljevid sveta in ne morem verjet, kako si otrok zapomni in koliko držav že zna pokazati, dejansko to ga izredno zanima in prav zanimivo je, kako uči dve leti mlajšega brata kje je Avstralija, ta mali pa se smeji in jo pokaže enkrat tu, drugič tam. Kako so si otroci različni in prav mlajši sin mi dokazuje, da je potrebno kakšno stvar tudi več kot dvakrat ponoviti, preden si jo človek zapomni, kajti pri starejšem tega nismo bili navajeni. Seveda je res, da vrstnike njegova vprašanja ne zanimajo, še vzgojiteljica si je na zečtku šolskega leta v vrtec prinesla atlas, da je potem lahko gledal in enkrat ko sem prišla v vrtec ponj se mi je zgodilo, da sem ga vidla na redini igralnice z atlasom, okrog so bili še eni štirje otroci in jim je kazal kje je Brazilija. Verjetno mu bo bolj zanimivo v šoli, kjer bo po moje sigurno pripravljen pomagati otrokom, če kaj ne bodo znali in verjetno takrat si bodo imela kaj povedati. Dokler pa se bodo otroci igrali skrivalnice, pa mu žal ne bodo zanimivi, saj jih ne razume, začuden me sprašuje zakaj mora Miha šteti do 30, da se vsi skrijejo. No in smo spet tam, ko me vpraša, zakaj pa raje ne šteje do 50?
Zadnje čase se resnično poiskušam izogniti pretiranemu “komandiranju” in sinu dopuščam na nek način več samostojnosti (da gre sam čez cesto, sam v trgovino, počisti kopalnico) ali pa tudi da vedno ne vztrajam pri kolesarjenju s čalado ali rolanju s ščitniki velikokrat se mi resnično ne da prerekati, kajti s tem izgubim veliko energije, pa še včasih potem godrnja po celo uro, in namesto, da imam pokvarjen cel popoldne raje malo zamižim, saj je potem bolje.
Pa vendar me skrbi, ker moja mama dostikrat pravi, da ona že ne bi popuščala, da je treba vztrajat do konca in da ni vredu, če preveč popuščam, da to samo škodi.
Tudi z vrstniki se veliko družimo in v zadnjem letu lahko rečem, da opazim napredek v sosializaciji. Prej je sin dobesedno šel stran od otrok in je bil nekje v koti ali je počel nekaj čisto drugega kot drugi, zdaj je vsaj malo bolj med njimi in se z njimi vsaj malo pogovarja in zadnjič sem bila prav zadovoljna ko smo bili na igrišču in sta z eno od prijateljičinih hčera nekaj skupaj ušpičila. Mogoče nekateri otroci rabijo več časa, bomo videli, kako bo letos v vrtcu, ko bo v skupini najmljajši.
Tisto, da je telesni tip prejemanja inf. se mi zdi, da bo čisto držalo. On se pogovarja in me zraven boža, velikokrat pride in reče “mamica povarvaj me”, z njim hodim spat tudi zvečer, ničkolikokrat mi reče, da me ima rad. pri prijateljicah vidim, da tega njihovi otroci ne počnejo. Je pa res, da ga nikoli nisem puščala jokati, nikoli nisem izvajala teh trdih prijemov, ko mame zvečer zaprejo vrata, dajo otroke v posteljo in potem otroci jokajo dokler ne zaspijo. Slišala sem že veliko obtožb s strani mamic, da sem si pač tako sama naredila, da sem sama kriva, da nimam zvečer miru, vendar mi ni težko. Svojemu sinu prav tako pustim, da se razjoče če se npr. udari, nikoli ne rečem, da ne sme ker je fant in da fantje ne jočejo. Mogoče je prav zato tako čustven. Zelo se razneži, ko vidi kakšen voziček z dojenčkom, vedno vpraša mamico “a mu lahko dam ljubčka” in potem dobi dojenček en velik cmok na lička, prav tako ima rad tudi svojega mlajšega brata (otroke do 2 let ima zelo rad, je pa zanimivo, da med vrstniki še nikoli nikomur ni dal ljubčka, do mlajših je čisto drugačen).
Drugače pa je zelo samostojen in mu lahko zaupamo, se bomo pač morali, navaditi, da ni takšen kot drugi, pa saj vsi ne moremo biti povprečni, kajne. In ko boste čez kakšnih 15 let na forumu dobili vprašanja z nešteto zakaji, za katere ne boste znali odgovoriti, boste vedeli, da je to moj sin.
Hvala vam še enkrat za vaše pismo in želim vam še veliko lepih trenutkov na vašem forumu, katerega bom tudi v bodoče občasno prebirala.
Se vam še kaj oglasim.
LP
Čebelica,
sama sem bila pri prvem sinu “tista onemogla mama, ki je zvečer še iskala zadnje atome moči in včasih slišala moža, kako jamra, da se ničesar več ne moreva pošteno zmeniti” Pa sem si vedno rekla: “Samo mirna bodi in delaj to, kar ti misliš, da je prav”. Nikoli nisem poslušala drugih, ne, ko je razvoj mojega sina šel nekoliko počasneje kot pri drugih in ne ko so se mu čudili, da kaj že zna. Nekako sem čutila, kaj je prav in kaj ne.
Danes vem, da sem prav vse kar sem vlagala že neštetokrat dobila povrnjeno in prav tolikokrat še bom. Če bi še enkrat, bi delala isto. Res pa je, da potrebuješ neizmerno veliko energije, mirnosti in potrpežljivosti. Vzgojo sem vedno razumela kot delo v imenu ljubezni.
Ker sem “ta mehki del družine”, sem se kar nekaj časa učila, da mora nekdo postaviti tudi meje – v začetku je bil to moj mož, kasneje sem sama marsikaj prevzela od njega – sem pa še danes tista, ki “jo prineseta okoli” – pa nič hudega.
Veste, so stvari, ki jih je potrebno otroku čisto preprosto in odločno PREPOVEDATI – zaradi njegove varnosti – vse ostale pa so stvar diskusije in kompromisov.
Kaj je tisto, kar vi jasno, odločno in takoj prekinete in kaj tisto, kar dovolite (drugi bi rekli popuščate) in s katerimi stvarmi se preprosto ne ukvarjate je povsem odvisno od vaših presoj – in kakorkoli boste naredili, vedno se nekdo ne bo strinjal – to je pač stvar pogleda na vzgojo.
Morda le še to – kadarkoli vaš fant kontaktira z drugimi (bratcem, vrstniki, mlajšimi, odraslimi) nikoli ga ne pozabite pohvaliti – ne pretiravajte, pač pa pokomentirajte – kako lepo ga je bilo videti …. npr. ko so tiščali glavice skupaj, ko je mahal in krilil z rokami ter opisoval, ko …
LP
Francka
Opis me zelo spominja na kakšnega otroka z Aspergerjevim sindromom, katerega imam tudi sama, sem pa našla nekaj podobnosti tudi z mano, ko sem bila mlajša. Predvsem tisto z vrstniki, bogat besedni zaklad, nadležnost z vprašanji, neubogljivost, pa še kaj bi se našlo.
Sicer pa sem opazila tudi značilnosti hiperaktivnosti.
Fora je v tem, da sta lahko motnji povezani ena z drugo, zato bi vam priporočala, da se pogovorite s specialistom.
Lp.
Prvič sem na tem forumu in moram povedati, da mi je žal, da česa takega nisem zasledila, ko je bil moj starejši sin majhen.Zdaj ima že 13 let in je krasen fant. Ko je bil v letih tvojega sinka, sem ga vodila k zdavnikom in psihologom ter poskušala odkriti kaj mu je. Bi je točno tak kot ga ti opisuješ. delam z otroci, ki imajo spektoavtistično motnjo in me je precej zaneslo. Čeprav še danes trdim, da ima motnjo na področju senzorne integracije – motnjo zaznavanja vonja n okusa, vendar to danes obvladujemo. abilo pa je hudo. Fant jebil v varstvu pri starih starših in je bil ves čas zelo varovan – zato ni imel možnosti normalnega gibanja. Bil je n espreten. Je zelo občutljiv – še danes, ne je mesa, ker se je pri 4 letih odločil, da ne bo jedel živalic. Pri 6 je prebiral Grčke bajke i n Sveto pismo. Zdel se mi je drugačen. Danes vem, da je vsa od nas malce poseben, vendar so nekater bolj oprepričani vase, drugi pa si pustimo vplivati. Seveda je lahko posredi tudi bolezen ali motnja,ampak je to manjkrat kot se bojimo mame. Ampak zdaj po tolikem časeu, verjetno že veš.