Lep pozdrav.
Mene pa zanima mnenje terapevtov svetovalcev oz. strokonjakov o odprti zvezi.
Pri vašem delu se verjetno ogromno srečujete z ljudmi ki so tam zaradi varanja.
Vse več je po internetu možno zaslediti o tem da si ljudje v odprti zvezi ne lažejo in varajo za hrbtom in imajo posledično manj težav.
Kaj poreče stroka o tem…..odobravate, ne odobravate, priporočate ali odsvetujete?
Moje osebno mnenje je da je to dobra pot. Ko pomislim da pri vseh znancih in prijateljih ter sorodnikih ne morem na prste ene roke preštet tistih, ki že ne bi imeli skoka čez plot se resnično zamislim.

Spoštovani,

v klinični praksi je res veliko primerov nezvestobe, ki je, tako kot alkoholizem, deloholizem, bolezni in druge zasvojenosti, le izhod v stiski ljudi. Bolj ko človek vara, večja je stiska. Vendar prevare stiske ne razrešijo, temveč jo le ponovijo ali začasno prekrijejo. Odprte zveze so ravno tako odraz nekih stisk partnerjev, s katerimi se ne zmorejo soočiti in je zanje takšen način funkcioniranja navidezno lažji. Menim, da ima človek, ki pristaja na takšen odnos, precej nizko podobo o sebi, kar pomeni, da se ne spoštuje in se ne doživlja vrednega za nek poln in kvalitetnejši odnos. Spoštuje se v smislu, da je vreden za polovičarski odnos, za prevare, neiskrenost, zavrnitve…, torej na nekaj, kar mu je že od nekaj znano. Ti ljudje morda navzven delujejo, kot da je vse v redu ali da jim tako ustreza, vendar ravno preko tega, da ohranjajo distanco v odnosu in se ne zbližajo ali navežejo na partnerja, zakrivajo svojo globljo bolečino nevrednosti, katere si ne dovolijo začutiti, saj predstavlja resnico. Ljudje, ki so iskreni do sebe in čutijo, da si zaslužijo spoštljiv, varen in iskren odnos s partnerjem, na odprte zveze ne pristanejo.

Srečno vam želim!