Pozdravljeni,

Že predolgo “trpim” v nenormalnem partnerskem odnosu, včerajšnja reakcija partnerja pa je sodu izbila dno, tako da vem, da je le še vprašanje časa, kdaj se bosta najini poti za vedno ločili.

Naj na kratko opišem potek dogajanja po sproščenem nedeljskem zajtrku. Hčerki ravno grejem mleko, nakar me mož vpraša: “Lubi, a te lahko prosim za eno mnenje” Odgovorim: “Seveda, lahko.” Nato reče: “Pedlagam, da bi ukinili eno pasjo posteljico”. Ker psička spi na eni ali drugi blazini, včasih tudi na obeh rečem: “Ne se ne strinjam, ker kužika spi na eni ali drugi blazini, včasih na obeh.” Potem se začne dreti:”Ne! Skoraj nikoli ne spi tam! Samo, da je tako kot hočeta vidve (s psičko). Da mora imeti po celem stanovanju kje za ležati. Mene pa to moti!” Vprašam mirno otroka če ju moti, odgovorita da ne. Potem mirno rečem možu:”Nikogar ne moti. Ti si edini, ki te blazini motita.” Nato v trenutku popolnoma znori. Vpije:”Prav. Če sem jaz noben in me nočete tu, pa grem.” Z vso ihto vzame čevlje iz omare in odvihra iz stanovanja, čeprav sin joka in ga kliče. Ne zmeni se za nikogar in odbluzi, potem pa se brez opravičila vrne v stanovanje čez dve uri. In seveda se noče nič pogovoriti, ker sem itak jaz tako nemogoča in se z mano ne da pogovarjati. Bo pa zato, ker sem tako grozna počistil stanovanje, da ne bom rekla, da nič ne naredi.

Prosila bi za mnenje, ali je takšna moževa reakcija normalna? Saj vem, da ni…ali je to reakcija osebe z MOM ali je to čista zloba in hudobija? Mislim, da se ne bi smel tako obnašati, če mu je le malo mar za svoje otroke. Saj se sploh ne zaveda kako ju s takšnimi svojimi dejanji uničuje.

Mislim, da ima tip resne psihične težave, zato se prav bojim biti z njim. Saj sploh ne vem, kaj lahko od njega pričakujem in kdaj me bo kje pustil na cedilu. Tudi gleda zelo grdo in stekleno. Iz njega kar vre sovraštvo do mene seveda.

Problem je, da imava dva otroka, za katera bojda nisem sposobna sama skrbeti. Res je, da pomagata mama in tašča in ju hodita iskat v vrtec in šolo, ker so pač službe dolge. In obe sta bolj ali manj na strani partnerja in vedno znova poslušam, pa ga ne provuciraj, pa bodi tiho, pa popuščaj, če veš, kako občutljiv je. Ampak tega sem se naveličala. Zakaj se do njega ne morem obnašati kot do drugih normalnih oseb, s katerimi sem seveda v vsakodnevnem stiku? Na srečo imam kar nekaj prijateljev, s katerimi se imam lepo, tako da partnerja sploh ne pogrešam in me njegove nebuloze ne prizadenejo več. Sem dobila trdo kožo in ga ne spustim več k sebi.

Tako dolgo vztrajam samo zaradi otrok, ki pa ga imata rada in do njiju je tudi prijazen in se z njima ukvarja predvsem kadar mene ni zraven.
Zato se tudi bojim, kaj bi bilo v primeru ločitve, saj si želim, da bi lahko sama skrbela za oba otroka in da bi mi ostali v stanovanju, mož pa bi se izselil.
Ker možu ne zaupam, se bojim, da bi on otroka dobil na svojo stran in mi ju ukradel. Tega pa ne bi prenesla.

Vsaka izkušnja in mnenje bo dobrodošlo.

Hvala in lp,
La

Pozdravljeni,
pri meni je pa zopet ena druga različica, kjer ne vem ali imam jaz MOM ali moj mož…
za svojega moža vem, da je že od nekdaj rad videl, da skrbim za družino… v vseh oblikah… od šole, do financ do počitnic…vse do pomembnih vprašanj… vse prepušča meni.
Ko se jaz odločim (on se ne mara odločati) za kako stvar, ji nasprotuje. Vedno. Trdovratno,… vse dokler to zadevo ne speljemo in ko na koncu se pravi: no, to sem pa dobr zrihtu. Ok, to me niti ne moti, ker je meni najboolj pomembno, da se stvar izpelje za nas vse dobro in ni pomembno kdo to naredi.
Imam ga rada, vendar to ni tista ljubezen.. tista prava. To sem ugotovila šele pred časom. On pravi da me ima ful rad. Mene zanimajo različne stvari, on je rad doma. pa da smo vsi doma, kljub temu, da ima on delo zunaj. Včasih sem bila “ta šarf žena”, ki se je prerekala z njim, mu povedala tudi kako krepko… dokler nisem ugotovila, da s tem izgubljam energijo… in sem se nehala prerekat…. začela sem se oddaljevat od njega (ni bilo hujšega, kot ne spolnjevat zakonskih obvez vsaj 2x tedensko), prenehala gojit pričakovanja do otrok, njega, življenja samega…. skratka, pomirila sem se s sabo.
In tako sva živela hapilieverafter… dokler se niso pri njem začeli pojavljati znaki… siten za vsako malenkost, saj si znam sam speglat-pa je speglu, ves čas je bošček, žrtev, in zaradi mene ga boli želodec, bruha zaradi mene,… ker on bi nazaj svojo ženo, tako, kot me je imel prej v mislih, zavito v volančke, pa da je kdaj pokazala zobe, ne pa da mu sedaj da še kako položnico za plačat….
in dokler se ni začelo dogajat z njim.. ponoči.. z napadi joka, ki ga ni mogel ustavit, glavoboli, tožil je da ga vse boli… in če sem v tem trenutku popustila in ga mirila (se mu odprla, ker ga imam rada in bi mu rada pomagala) je bil on naslednji dan ko rožca… jaz pa kot cunja…. on pa: sam da si prišla nazaj…. če sem ohranila distanco.. sem bila ok. Počutila sem se, kot da sem napadena s strani vampirja…
Sama delam na sebi, predvsem diham in se notranje krepim….
Moje pomoči noče, nasvetov tudi ne… v stilu: bom že zase poskrbel in se hkrati smili samemu sebi.
Imam jaz mogoče MOM? In ker ga pustim na distanci… sem jaz morda tista krivka?
…čeprav… če me zavrača (ima tudi taka obdobja) in to na nesramno…. kako naj se mu predam, če s svojim ravnanjem zablokiram? On bi pa samo, da se ga dotikam, pa hvalim, pa podpiram… pa je zadovoljen…. ni pomembno kako jaz čutim do njega….to ni pomembno, samo da me ima fizično…
Prosim za nasvet…
Hvala

Pozdravljeni!

Obema bi svetovala poslušajata svoje občutke. Ponavadi so pravi.
Lolabobi če se bojiš biti z možem in če je tak kot ga opsisuejš je nekaj narobe. Poskusi najprej s vprašanji kaj ga muči, če pa ne bo nič izdavil in trdil, da je vse ok ali pa da si problem zgolj ti, potem je nekaj narobe z njim. Takšne reakcije kot jih opisuješ niso normalne. Vsak ima lahko kdaj slab dan, vsak se lahko kdaj čudno obnaša, vendar če je to že sistem vedenja in če mu je za otroke povsem vseeno, potem pa je nekaj hudo narobe. Poskušaj na situacijo pogledati z distance in tako kot jo vidiš ti ( njegova dejanja , ne to kar pravijo drugi). Ne provociraj, saj veš kako je občutljiv ni pameten odgovor in ne koristi nobenemu. On je sam odgovoren da se sooči s svojimi težvami in ni na tebi, da hodiš po pristih, poleg tega imaš tudi svoje “občutljivosti” ki so tvoja odgovornost, ne pa da se ukvarjaš z njim. Če lahko ti svetujem kakšnega dobrega terapevta, ki bi skupaj s teboj pomagal raučisiti kaj se pri vas dogaja. Nekaj jih je navedeno na tem forumu. Z njim ali z njo boš tudi najlažje predebatirala o tem, kaj se s teboj in kaj z možem dogaja in kaj bi bilo najboljša rešitev za otroke.

lullaby kakšnega mom vedenja pri tebi nisem opazila , vendar je za pravo mnenje odgovoren storkovnjak, ne jaz. Zdi pa se mi, da imaš ob sebi res vampirja. Ni na tebi, da skrbiš za njegove potrebe, stoke in joke…seveda si partnerja pomagata, vendar je še vseeno vsak sam odgovoren zase. To kar opisuješ pa je klasično čustveno izsiljevanje, s katerim te prisili, da se ukvarjaš z njim. Če je onkot rožca, ti pa povsem uničena se mi zdi ti očitno pije energijo.

K strokovnjakom noče, ker bo on to sam rešil..???!! KOlikor razumem iz opisanega to rešuje s pomočjo tebe, ki pa nisi niti strokovnjak, niti odgovorna in pristojna da rešuješ njegove težave. Torej daleč od tega, da bi to res reševeal “sam”. Povej mu da ne moreš igrati terapevta, ker nisi strokovnjak, ker to ni tvoja vloga in da naj poišče strokovno pomoč, potem se bosta pa naprej menila, da tebe to izčrpava in da ne moreš več. Glede na opsiano je vajin odnos precej skrhan in je povsem razumljivo, da ne čutiš več potrebe po fizični in čustveni bližini. Najslabše kar lahko storiš je, da se k temu siliš. Najboljše da se začneš ukvarjati sama s seboj in pogledaš kaj te dejansko muči, to poskušaš rešiti najprej sama s seboj, potem poskusis še z njim in potem bodo stvari bolj jasne, kaj in kako.

V glavnem ti nisi stroj in robot, ki bi mnoral delovati na njegove ukaze, želje, potrebe…..vsak sam si mora to rešiti pri sebi in šele potem lahko skupaj živiš na polno.