mnenje
Pozdravljeni,
znašla sem se v situaciji, ko se vsak dan bolj zavedam, da potrebujem pomoč, nasvet oz. kakršenkoli pogled druge osebe na mojo situacijo, ker sama več ne vem, ali razmišljam prav ali ne.
Naj povem, da sem se pred skoraj štirimi leti ločila in šla z mlajšo hčerko živeti v blok, bivšemu možu in dvema večjima sinovama ki sta ostala pri njem (sedaj sta že oba polnoletna) sem pustila “vse” (novo hišo…). Po letu življenja v bloku sem se preselila k novemu partnerju v drug kraj (tudi stroškov za življenje v bloku nisem več dohajala) in se z njim lepo razumeva, imava se rada in se lepo dopolnjujeva kljub natrpanemu vsakdanjiku. Pri njem (naju) živi njegov sedaj tudi že polnoletni sin, redne stike ima tudi z osnovnošolsko hčerko, ki sicer živi pri bivši ženi (mami). Tudi moja hčerka ima redne stike z očetom in bratoma, rada gre k njim, vedno sem strmela za tem, da je ostala z njimi povezana. Vendar pa se je pokazal problem v tem, da se moj bivši mož še vedno ne more sprijazniti s situacijo in že odkar sem odšla otrokom posredno ali neposredno da vedeti, da sem jaz kriva za razpad družine, čeravno temu sploh ni tako, vendar se nerada vračam v preteklost in razmišljam, kaj je v najinem partnerstvu šlo vse narobe. Dejstvo je, da sem si vedno želela imeti “urejeno” družino, da sem bila dobra gospodinja, vedno imela vse pošilihtano, otrokom vedno prva opora, med ljudmi vedno priljubljena in spoštovana.., a sem s svojo odločitvijo (ločitvijo) vse to postavila na glavo. Danes živim s človekom s katerim se res dobro razumeva in želim z njim ostati do konca, tudi okolica me je lepo sprejela… vendar pa so vseskozi “težave” z otroci. Otroka mojega partnerja me sprejemata le kolikor je to nujno potrebno zaradi normalne komunikacije, zelo sta namreč podpihnjena s strani svoje mame (bivše žene mojega partnerja), katere osnovno delo je razmišljanje, kako naj nam zagreni življenje, čeprav sama s svojim bivšim možem ni bila srečna. Tudi moj bivši mož se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da mene ne bo več nazaj, vse stvari tudi čustveno izredno močno dojema in s tem vpliva na najine tri otroke. Sinova me v novem domu nista še nikdar obiskala, ker povsem odklanjata mojega sedanjega partnerja (ki ga niti nista nikoli spoznala, le kar jima je “natrosil” moj bivši), čeprav sem jima jasno povedala, da sta vedno dobrodošla. Moja hčerka se s hčerko mojega partnerja dobro zastopi, a njena mama že poskrbi, da nista kaj dosti skupaj (kontra “vikendi”). Partnerjev sin je že po naravi zelo asocialen in nezgovoren, čeravno v šoli zelo priden in neproblematičen, jeseni gre študirat. Sama imam precejšnje probleme s tem, ker vedno znova skrbim, da sem s sinovoma čimveč v stiku še po telefonu, ali osebno, no, ko kaj potrebujeta, me vedno tudi sama poiščeta. Včasih ju res obupno pogrešam, a nekako sem se s tem sprijaznila kot sta se tudi onadva. Priznam pa, da me moti, da vseskozi nekaj “dajam”, pa naj bo to “moralna” ali finančna podpora, s tem, da mene ne vidi nihče (razen partnerja). Sedaj enajstletna hčerka je močno pod vplivom očeta in bratov, pri njih je vse super, njihovo mnenje šteje v vsakem primeru. To, da jaz skrbim za vse v njenem vsakdanu, se trudim biti prijazna, delam z njo naloge, skrbim da ima vse kar potrebuje, ji vedno prisluhnem in sem vedno “na dosegu roke”, to ni toliko pomembno. Mojega partnerja sprejema kolikor ji koristi, vendar pa imam občutek, da je nanj ljubosumna. Po eni strani ga sprejema in vedno sprašuje po njem kadar ga ni, po drugi strani pa ga zavrača iz razloga, ker si tudi ona želi, da bi bila “ati in mami skupaj”. Sedaj imam velik problem, ker jo želim ob prehodu na višjo stopnjo prešolati v kraj kjer sedaj živiva (že tri leta se voziva tričetrt ure v šolo kjer je bila prej in imam tudi jaz tam v bližini službo). A njen oče (ter brata) temu nasprotujejo, oče jo tudi čustveno izsiljuje, češ, da jo v novo šolo (in glasbeno ki jo tudi obiskuje) potem ne bo prišel nikoli pogledat in podobno. Glede tega sem zelo žalostna, saj ima hčera sedaj zelo malo prostega časa, naloge so narejene pomanjkljivo…vendar sem po mnenju njenega očeta (bivšega moža) za vse kriva jaz… Zanima me vaše mnenje, ali sem res tako grozna, če sem se odločila zase ali bi morala svoje življenje podrediti temu, da družina za vsako ceno ostane skupaj, četudi se z bivšim možem ne bi zastopila in bi bilo le vsakdanje “mučenje”… Jaz ne vidim smisla v tem, da se nekdo v partnerstvu povsem podredi in živi predvsem kot želijo drugi. In – kako naj hčerki in bivšemu dopovem, da je za hčero veliko bolje da se prešola na šolo v bližini njenega sedanjega doma, ker ji bo ostalo ogromno več časa najsi za šolo, za hobije ali prosti čas, ki ga sedaj skorajda nima. To, da bi šla živet k očetu takorekoč ne pride v poštev, ker bivši dela cele dneve, otrokom sem vedno jaz v šoli veliko pomagala… Dejstvo je, da ko sem se odločila za to pot, sem vedela, da ne bo šlo brez težav, vendar je včasih resnično že naporno… prosim za vaše mnenje…
Spoštovana Ela43!
Verjamem, da ste že resnično utrujeni od nenehnih naporov nekomu ustreči. Ker se vedno najde kdo, ki kaj potrebuje, če ne drugega čustveno oporo ali pa nekoga za merjenje vztrajnosti. Ne vem pa, koliko vas bremenijo tudi še občutki krivde, ker ste odšli in začeli novo življenje, česar vam ključni akterji ne morejo oprostiti in vam tako ali drugače to znajo dati vedeti (vaš bivši mož in bivša žena vašega partnerja ter otroci).
Mislim, da si boste v prvi vrsti vi morali dati »odvezo« za ta svoj korak, ki verjamem, da je bil pretehtan in plod težke odločitve. Kaj vse vas je motilo do nevzdržnosti v bivšem zakonu, veste le vi, in na podlagi tega ste sprejeli odločitev za odhod. Ali ste grozni, ker ste se odločili zase in se uprli podrejenosti in »mučenju«? Mislim, da vas nihče nima pravice soditi, ker preprosto nismo v hodili v vaših »škornjih« in ne vemo, kaj ste doživljali. Koliko ste se trudili, da bi zakon deloval drugače, da ste pred obupanim odhodom iskali strokovno pomoč za vaju, tudi veste le vi. Verjamem pa, da so take odločitve običajno pot, po kateri se ženska želi vrniti k sebi, najti stik z izgubljenimi deli sebe. Ta pot pa nikoli ni čisto enostavna, ker ko odidemo, s sabo nesemo vso čustveno dediščino in jo lahko še zelo dolgo »predelujemo«. Še posebej, če nas ob tem spremljajo »živi opomniki«. Dejstvo, da vaš bivši mož in partnerjeva bivša žena vam/a zamerita, da sta ostala sama oz. da imata vidva s partnerjem zdaj novo življenje, je pač njuna »pravica« in »izbira«, tako kot ste vi izbrali svojo pot reševanja težav.
Posebno naporno je za vas vse skupaj, ker so tu še otroci – tako vaši kot partnerjevi, ki vam dajo vedeti, da se jim je zgodila krivica, da so prikrajšani za življenje pod skupno streho z mamo in atijem, kar bi jih po naravi pripadalo. Ker zanje je to dejansko krivica. Čeprav je bila to za vas z vašim pogledom edina možna izbira. In dejansko so otroci tisti preizkusni kamen, ki prvi zahtevajo, da vi sami pri sebi zelo dobro veste, zakaj ste delali korake, ki ste jih. Ker le tako boste tudi njim lahko z mirom v srcu ob svojem času dali odgovore (v kolikor vas še niso povprašali po njih oz. nekaj detajlov zagotovo še pride), ob katerih boste mirni vi in oni. Vem, da si želite in pričakujete od otrok, da bodo kdaj zares sprejeli vašo odločitev, ki so vam jo zamerili. Vendar je morda bolje, da se sprijaznite, da je morda ne bodo nikoli. Ker jim je ni treba. Ker vedo, da jih imate vseeno radi. Ker vedo, da boste zanje vedno njihova mama in njim na razpolago. Ker otroci v takih okoliščinah si upajo zameriti tistemu staršu, za katerega vedo, da bo to zamero znal in zmogel prenesti ter jih imel kljub vsemu rad. Otroci običajno vsaj navzven podprejo »šibkejšega« (bolj »bogi«, »čustveno na tleh«) starša in se izrekajo proti »močnejšemu« (»trdnejši, odločnejši«). Mislim, da je za vas eno veliko priznanje, da otroci prepoznavajo, da ste močni in to dovolj močni, da vam lahko tudi odkrito pokažejo in povedo svoje zamere.
V tej luči boste morali tudi sprejeti svojo odločitev za hčerino prešolanje: verjetno je utopistično pričakovati (glede na izkušnje z njim), da bi vas bivši mož odkrito podprl. Je pa res nefer do hčerke njo čustveno izsiljevati in nanjo pritiskati glede obiskov njenih nastopov, saj je vendar jasno, da boste za odločitvijo za prešolanje stali vi, ne ona! Verjetno razumete, da bo v luči očetovih pritiskov hči vam težko dala sama pristanek na tako odločitev (ker bi s tem »izdala ubogega in že enkrat z vaše strani izdanega očeta« in tvega izgubo njegove ljubezni in podpore – vsaj v njenem videnju). Verjamem, da sta se s hčerko o tem že veliko pogovarjali in se še bosta, da bo hči lahko počasi »posvojila« vse logične razloge za prešolanje (čeprav vprašanje, ali vam bo to tudi odkrito povedala). Se mi pa zdi ključno tudi, da naslovite pri njej tudi vse čustvene razloge »proti« oz. strahove in tveganja, ki jih ona vidi (od občutkov krivde in strahov glede očeta, kot tudi strahov ob vstopu v novo okolje, ali jo bodo novi vrstniki sprejeli ali ne ….) . In ji pri tem nudite vso čustveno oporo in razumevanje.
Čisto za vas pa morda ne bi bilo slabo, če bi si poiskali oporo v kaki skupini za ločene, in tako sproti dobivali svež veter v jadra, še posebej, ko vam zmanjkuje moči … Ali pa (v kolikor ni česa takega v vaši okolici) v individualni terapevtski pomoči, da se vi okrepite in pustite preteklost za seboj.
Nisem odgovorila na čisto vsa vaša vprašanja, a upam, da iz zapisanega boste razbrali smer …
Želim vam veliko poguma pri soočanju s preteklostjo in smel pogled v prihodnost!