Ker stvari enostavno ne morem predelati sama, sem se odločila, da jo “vržem” v eter.
Sem v zvezi s partnerjem, ki ima otroke že iz prejšnje zveze. Z otroki se poznam in se z njimi dobro razumem.
Zdaj pa otroka pričakujem tudi jaz.
Problem je v tem, da kljub triletni zvezi njegovih staršev še nisem spoznala, prav tako ne njegove bivše partnerke. On trdi, da me le ščiti pred njimi, da mi ne bi rekli kaj hudega, da nočejo ničesar imeti z mano, kar pa seveda ne verjamem, zdi se mi, da je bolj težava on…
Zelo me boli, ko pomislim,da najin otrok ne bo poznal svojih starih staršev po očetovi strani. To, da bi sam z otrokom hodil k njim na obisk, pa ne bom dovolila.
Kaj menite vi?
Hvala za mnenje.

Nisem prepričan, v čem naj bi bil zaplet. Če prav razumem, naj bi imel vaš partner normalne stike s svojimi starši, vendar pa ne želi, da bi imeli vi stike z njimi, oziroma jih oni ne želijo imeti z vami. Če je tako, potem se lahko strinjam z vami, da to ni ravno najboljši znak za vajin odnos. Najbolj verjetna razlaga je, da njegovi starši niso odobravali sinove ločitve, morda celo vas krivijo zanjo. Vendar se mi to, kaj je res, niti ne zdi najbolj pomembno. Če vas partnerjevi starši ne sprejmejo, s tem kažejo, da ne sprejemajo vajine zveze, kar pomeni, da ne spoštujejo sinove odločitve in njegove pravice, da se svobodno in samostojno odloča o svojem življenju. Če se vaš partner takemu odnosu staršev, ki pomeni bodisi pritisk ali vmešavanje, ne zna postaviti po robu, je to problem, ki bo močno oteževal vajin odnos. Ker ste se oglasili na forum, se očitno to že dogaja. Kot običajno, tudi vas občutki ne varajo. Partner izgleda, da išče srednjo pot in kompromis na način, ki ni možen. Zato imate pravico od njega pričakovati, da se odloči med svojimi starši in vami. Pred to odločitvijo ga pravzaprav sploh niste postavili vi, ampak so ga starši, saj vi njih ne odklanjate, ampak jih nasprotno celo želite videti. Vi mu boste z odkritim pogovorom samo omogočili, da bo morda spregledal, da so starši tisti, ki ga silijo v odločitev. Z vami se strinjam, da bi bilo precej čudno, če bi partner sam z otrokom obiskoval starše, ki nočejo videti otrokove matere. Bi pa vas opozoril, da se izogibajte vmešavanju v partnerjev odnos s starši, saj je ta edino njegova stvar, ki jo mora sam urediti. Zato kakršnekoli vaše kritike, pripombe, nasveti,… pri njem ne bodo naleteli na razumevajoč odziv. Zato se v svojih pogovorih z njih omejite samo na vajin odnos in pa predvsem na to, kako se počutite ob vsem tem. Govorite torej o sebi in vajinem odnosu, nikakor pa ne o njegovih starši in partnerjevem odnosu z njimi. Dodal bi samo še, da za vajinega otroka morebitna »odsotnost« starih staršev ne bo imela posledic, zanj bodo ključni odnosi v vaši družini. Sploh pa stara starša ne moreta kaj dosti dobrega dati otroku, če prej ne sprejmeta vas.

Lepo vas pozdravljam

“To, da bi sam z otrokom hodil k njim na obisk, pa ne bom dovolila.”

Pravilno, neskončno pravilno !!!

Od nekje je običajno treba začeti, pa bi bil morda na tem mestu dobrodošel tudi podatek kako sta se z bivšo razšla, v kakih odnosih sta (predvsem glede sodelovanja okoli otrok), kako so razvezo “prenesli” njegovi starši, karakterno kakšni so, kdaj sta se spoznala vidva… No, nekaj dejstev, kateri pa verjetno pripomorejo k bolj relevantnem odgovoru.

Če izhajam čisto iz človeškega stališča odrasle osebe, potem mi tak odnos (skrivanja tebe pred starši) ni niti najmanj všeč, za njim lahko obstajajo številna odprta vprašanja. Bi rekel takole; če bi bil v podobni vlogi kot ti, bi se verjetno isto vprašal ZAKAJ in vse naprej, zadevo pa bi miljon procentov hotel razčistiti.

Da ima(jo), tako njegova bivša partnerka ter njegovi starši, o tebi seveda že oblikovano neko mnenje, to je neizpodbitno, to so si ustvarili skozi izpovedi njegovih otrok. In verjetno starše še kako zanima s kom je njihov sin, kam in komu hodijo njihovi vnuki, prav tako imajo verjetno nek človeški odnos in jih zanima vse v zvezi tebe, vajinega otroka ki “prihaja”. Njegovo izgovarjanje je tako neplodno, ni realno, ni sprejemljivo.

Pod srcem nosiš ljubo dete, si emocialno nabita – le še dokaj realen pogovor z njim naj sledi, izpovej se !!!

Glej, v končni fazi mu pokaži vse tole napisano, kje si iskala pomoč ker drugače ni šlo, in če bedak bereš te vrstice: spremeni se ! Čimprej.

Cec
(m spol:))

Ja, seveda sem se o tem že večkrat poskusila pogovoriti, tudi na tak način, da sem odkrito povedala, da me to zelo boli.
Pa nič. Ne morem si pomagati, da se mi stvar ne bi zdela krivična, saj sta otroka iz prve veze pri njegovih zelo dobro sprejeta in ju celo razvajata. Najin otrok pa naj to gleda od daleč? Mislim, da ne gre samo za moje čustveno stanje, saj sem tako čutila že prej, ko nisem bila noseča. Najbrž sem potihem upala, da se bodo stvari uredile a žal partner ne premore dovolj odraslosti. Ja s prejšnjo se nista najlepše razšla, vendar ima ona sedaj novega in si je lepo uredila življenje. Otroka pa me imata rada in to tudi pokažeta.
Ne vem, tudi sicer nama odnos škripa, tako da sem se vmes odločila, da odidem.
EVACLARA

a JA CEC, oprosti, odgovora na to, kakšni so karakterno njegovi starši žal ne morem dati, ker jih še nikoli nisem videla…

“Ne vem, tudi sicer nama odnos škripa, tako da sem se vmes odločila, da odidem.”

No, tukaj dodaš še moja zadnja dva stavka iz prejšnjega pisanja in smo tukaj….

Mi je žal če je tako, toda verjetno bolje za vse udeležene da si se odločila tako. Se niti najmanj ne čudim. Verjamem da je včasih tudi tako najbolje, tukaj mu tudi terapija in strokovna pomoč ne pomaga. Nekoč v življenju se bo moral postaviti na lastne noge, tebi pa veliko sreče nasploh !

Po več kot enem letu znova odpiram temo. Vmes je bilo že marsikaj. Res sem odšla, vendar sem se vrnila. V upanju, da se bodo stvari uredile, vendar se niso. Do sedaj sem spoznala le, da niso starši tisti, ki me/naju ne želijo videti, ampak srečanja blokira moj partner. Tako.
Sinko bo zdaj kmalu star eno leto. Njegovih staršev še ni videl, jaz pa tudi ne. Videl je samo bratce.Nihče po njegovi strani, mi ni poslal čestitke ob rojstvu ali naju prišel pogledat. Niti enkrat.
Gospod Gašperlin, rekli ste, da mu odstotnost starih staršev ne bo škodila. Jaz se tukaj ne strinjam, saj to pomeni, da je drugorazreden otrok, če njegova otroka iz prve veze redno hodita k njegovim staršem. Da bi bila mera še bolj polna, imajo njegovi redne stike z njegovo bivšo, baje zaradi otrok in ker živijo v istem kraju.
Stvar je tako daleč, da sem se v sebi odvrnila tudi od njegovih otrok, čeprav niso nič krivi.
Čisto sem že izgubila upanje.Potrpljenja nimam več.
Še enkrat prosim za mnenje.
Lep pozdrav.

evaclara

Sem še enkrat prebral svoj odgovor. Edino kar bi zdaj spremenil, bi napisal, da bodo morebitne posledice zaradi odsotnosti starih staršev zanemarljive v primerjavi s posledicami, ki jih povzročata vidva s partnerjem zaradi vajinega slabega odnosa. Otroka se bosta počutila toliko drugorazredna, kot jima bosta vidva dala ta občutek. Ne morem se znebiti občutka, da na hrbtu otrok bijete borbo s svojo drugorazrednostjo. Kaj je z vami narobe, da otroka iz prejšnje zveze hodita h starim staršem, vaši pa ne. In “…da bi bila mera še bolj polna, imajo njegovi redne stike z njegovo bivšo…”. Res bi vam še enkrat svetoval, da otroke zavarujete in jih v tem pogledu pustite na miru. “Na mizo” dajte vaše resnične težave, zamere in občutke. Odkrito spregovorite o tem, kar vas v resnici boli – o vaših občutkih drugorazrednosti. Ker o tem ne upate ali ne znate spregovoriti, uporabite otroke. Partner zagotovo ima (zanj tehtne in razumljive) razloge, če res blokira srečanja. Morda staršem zameri ravno to, da sta še naprej v takih odnosih z bivšo ženo, ne kažeta pa pravega zanimanja za vas. Dokler se o tem nista sposobna v miru pogovoriti, lahko samo ugibate. Za nekaj časa bi bilo verjetno pametno dati na stran stare starše, bivšo ženo in otroke iz prvega zakona. Pozornost posvetita sebi in svoji družini. Tu, v vajinem odnosu so prave težave. In tu je tudi rešitev.

Lepo vas pozdravljam

Problem je v odnosu med partnerjema – še zdaj ne veš, zakaj partner ne želi stikov med svojo novo družino in starši – vprašaj ga – naj ti razloži, tako da boš razumela. Neki razlogi gotovo obstajajo. Ugibam, da mogoče on zameri svojim staršem, da se dobro razumejo z bivšo ženo, pa jih kaznuje na tak način, da nove družine ne želi pokazat.

Ti mu moraš razložiti, kako se zaradi omejevanja stikov počutiš, tolikokrat in tako, da te bo vsaj približno razumel.

Kakšen je odnos med vama, če se teh osnovnih stvari ne moreta pogovoriti? Kako da si prišla nazaj, pa ne razčistila glavnega problema?

Nič se ne bo samo po sebi uredilo – ti in tvoj partner bosta morala urediti. Treba se je začeti pogovarjati.

Hvala za odgovor, g. Gašperlin.
Zanimivo, ko sem še enkrat prebrala svoje pisanje, vidim, da je v vašem mnenju veliko resnice.
Problem je v tem, da nisem povedala vsega. Moj partner ima kar nekaj težav z agresivnostjo, to je bil tudi glavni razlog za moj odhod! Sva že bila na terapiji in se stvari zelo počasi izboljšujejo.
Tako je resnica ta, da se še vedno ne znava pogovarjati in še nisva ustvarila pravega, enakovrednega partnerstva, saj se moj partner, ko se počuti ogroženega, prerad zateče k kričanju in ustrahovanju.
Kot rečeno, se stvari izboljšujejo in je pripravljen iskati pomoč ter delati na tem, vendar sem jaz že malo nestrpna.
Najbrž sem res imam za drugorazredno, in me kar malo zaboli, ko pravite, da bijem bitko na hrbtu otroka, saj tega ne bi hotela. Zavedam pa se, da mu bo najbolj škodilo kreganje in nerazumevanje.

Gospod Gašperlin,

tole je kar malo zabolelp, najbrž zato ker je res.Vendar sem pomemben del zgodbe zamolčala. Torej, naj povem vse. Partner je v prejšnji zvezi “pridelal” še nezakonskega otroka, za katerega otrokom sploh še ni povedal. Kljub pritiskom, spodbujanju vseh. Že to se mi zdi dovolj grozno in razlog, da odidem, saj v taki laži ne morem več živeti.
Ali gre zopet za bitko preko hrbtov otrok? Zame to enostavno ni sprejemljivo. Ves čas trdi, da bo to uredil, naj ne skrbim, da ve, da mora, pa nič.
Da se nisva sposobna pogovoriti pa je tudi res in najbrž ne najdem poguma.
Večkrat se odzove zelo grobo in agresivno. Ker hodiva na terapijo, se stvari zeeelo počasi izboljšujejo, vendar ne vem, ali se kdaj bodo do te mere, da se bova lahko res sproščeno pogovarjala. Počutim se kot v kletki.

evaclara

K napisanemu tudi po teh dveh vaših postih nimam kaj posebnega dodati. Če nekaj za vas ni sprejemljivo, potem to nima nobene zveze z otroci. Če res ni sprejemljivo, potem ravnajte temu ustrezno, ampak v odnosu s partnerjem. Dokler se vidva ne zmenita kaj in kako glede vaju, pa v vsakem primeru imejta pred očmi skrb za otroke. Oba sta starša, oba imata svoje dolžnosti in jih dajta na prvo mesto.

Grobosti in agresivnosti seveda niste dolžni tolerirari. Nasprotno! Pred njo ste dolžni sebe in otroke zavarovati. Če pa to ni možno, se pred tem umakniti. Če je partner grob in agresiven, je to izključno njegova odgovornost, ne glede kaj počnete vi. Bi vas pa opozoril, da nasilje ni samo fizično. Obstaja veliko različnih oblik nasilja. Precej pogosto sta nasilna oba partnerja. Preverite, če bi bilo morda tudi v vašem odnosu do partnerja možno najti elemente nasilja. Če je tako, potem tako kot vaš partner za svoje, tudi vi za vaše početje nimate nobenega opravičila.

Nasilja v svojem obnašanju se ne moremo znebiti čez noč. Zato se ga tudi vaš partner ne bo. Če hodi na terapijo, je to lahko znak, da se zaveda svojega problema. To je dober začetek, da počasi omili ali celo reši to težavo. Vendar bo za to potrebno kar nekaj časa. Tega ne morete spremeniti. Lahko pa iskreno pogledate vase in se vprašate ali ste pripravljeni s partnerjemi iti skozi ta dolgotrajen proces.

Lepo vas pozdravljam

Še enkrat hvala.
Ja,saj sama v bistvu že vse vem, pa vendar človek rad sliši še kako strokovno mnenje.
Glede elementov nasilja. Problem je v tem, da nikoli ne vem, kdaj me bo doletel izbruh, enkrat gre za razmetano stanovanje, drugič praske na pohištvu ali drugje, tretjič izjave, ki se mu zdijo neumne, čertič sem kriva, če se izgubimo na poti na izlet, potem ne znam ravnati s stvarmi, voziti avta, ravnati z otrokom,ki je bolan, in še in še. Ali je kaj čudnega, da človek po vsem tem postane razdražljiv in napet in včasih odrezav? Potem se sicer opraviči, češ da ni mislil tako in da je v ozadju vseh izbruhov strah, vendar je moja ljubezen do njega močno načeta.
Kaj bi torej lahko storila jaz za izboljšanje odnosa, kako naj se odzovem na vse te napade, ki večinoma pridejo nepričakovano, kot strela z jasnega?

evaclara

S tem, da ugotavljamo, kaj je čudno, ne pridemo nikamor. Bolj pomembno je, kaj je dobro za vsakega od vaju in za vajin odnos. Dokler bo partner iskal razloge za svoje izbruhe v vašem (ne)početju, vi pa za svojo napetost, razdražljivost in odrezavost v njegovem, ne bosta dosegla večjega napredka v odnosu. Vsak je odgovoren za svoje (neprimerno) ravnanje. Smo kaj boljši od partnerja, če se na nasilje odzovemo z nasiljem, če se na sramotenje odzovemo enako s sramotenjem? Če se vam partner potem iskreno opraviči, pomeni da se zaveda svojega problema, vendar ga še ni sposoben bolje rešiti, kot ga. Vseeno ga to nič kaj na opravičuje in bo moral nekaj ukreniti s temi izbruhi. Zelo enako velja za vas, da imate problem, ker se ne znate pravilno odzvati na te njegove izbruhe. Kdo je tukaj boljši, »manj čuden«?! Oba imata težave najprej vsak s sabo, na obeh je, da se z njimi spoprimeta. To lahko počneta vsak zase, ali pa sodelujeta in si pri tem pomagata. Tak pristop do partnerja, ki ne bo samo njega izpostavljal kot problem, bo zagotovo povečal možnosti, da bo pristal na sodelovanje. To je že začetek odgovora na vaše vprašanje, kaj lahko storite. Spremenite odnos do njega, naučite se bolje obvladati občutke v sebi in se postaviti zase in proti partnerjevemu nasilju na dostojen in spoštljiv način. Partner vam je priznal, da je zadaj za temi izbruhi strah. Ko se bo naslednjič razburil, ga poskušajte umirjeno in z resničnim zanimanjem vprašati, česa ga je strah. Skoraj zanesljivo je, da se bo izbruh takoj zelo polegel. Verjetno ste ob tem pomislili, da je to v takratni situaciji povsem nemogoče, saj ste tudi vi takrat prestrašeni, osramočeni in razburjeni. Lahko, da je to res, vendar je zelo enako res za vašega partnerja. Tudi on v takratni situaciji ne zmore drugače. Vi ne zmorete, on ne zmore – kje je razlika? Na vama vsakem posebej je, da se naučita, »natrenirata«, da bosta nekoč zmogla. Dokler ne zmorete, je povsem nesmiselno s prstom kazati nanj. Ko boste zmogli, se bodo zadeve začele spreminjati same od sebe. Kako, sicer ni vnaprej jasno, zagotovo pa v pravi smeri za vas. Če bo partner temu sledil, pa tudi zanj oziroma za vaju. Bi pa na koncu opozoril na pomembno stvar. Za nasilje ni nobenega opravičila. Če se pred njim niste še sposobni zaščiti, se mu imate vso pravico izogniti. Če vas partner postane nasilen in ga ne zmorete ustaviti, potem se umaknite na varno. Kdaj bo presežena ta meja, ko za vas nasilje postane nesprejemljivo in kaj je za vas varno, pa določate sami. Za vas je glede tega samo en »prav« – VAŠ!

Lepo vas pozdravljam