Mislila sem, da bo za vedno…
Živijo.
Prebiram forume in si lajšam bolečino ob zaključku s partnerjem, ki še ne vem,če je definitiven. Pravzaprav sem totalno zmedena, brez volje za druženje, brez volje za delo. Jutri bo 1 teden odkar je vse spakiral in odšel, ker sem mu sama v kreganju velela naj se pobere stran,ker je ponavadi, ko sva se skregala, sam grozil s tem kako bo odšel. Pa je tudi takoj ubogal, najbrž je že komaj čakal.
Skupaj sva bila 2 leti. Ko sva se spoznala, sem mu jasno povedala, da če ima kakršnekoli nerešene težave iz prejšnjega zakona (tudi on ločenec,z dvema odraslima otrokoma, 3 leta preden je mene spoznal se je ločil in od takrat ni imel nobene zveze), je najbolje, da niti ne začenjava, ker sem vedno naletela na take moške, da sem se morala namesto z njimi, ukvarjati z njihovimi nerešenimi zadevami in jih tolažiti ali pa finančno držati pokonci ipd.. Pa mi je zatrjeval, da je vse rešeno, da sta z bivšo frenda itd in res je tako delovalo. Imel je svoje stanovanje (ki je bilo sicer za prenoviti) v katerega me je le malokrat peljal, češ da mora on sam urediti stanovanje, da ga bova lahko koristila kot vikend ali ga dala v najem, ker sva živela pri meni. Tudi jaz imam svoje stanovanje in sina (13 let) iz prejšnjega zakona. V začetku je bilo vse fenomenalno, dajal mi je občutek, da sem njegova princesa, bil nenormalno pozoren do mene, tako doma kot zunaj, skratka, da ne dolgovezim, tisti klasičen nabolj zaljubljen par, ki ga srečaš po cesti. Tudi glede vsakdanjih reči sva imela iste poglede, iste misli, iste želje. Počasi, po enem letu nekje, je prišlo na dan, da pa nima ravno tako rešenih problemov iz prejšnjega zakona, ker si takrat sploh premoženja nista razdelila in to je bilo na vrsti letos. Iz tistega njunega ‘frendovstva’ se je vse preneslo k odvetnikom. Ko je kdaj preveč spil po službi ali če je koga srečal in če sem rekla karkoli, ki ni bilo tako kot je mislil on, se je potem verbalno zesel nad mano. Nekaj časa sem razumela, da ga bremeni situacija z odvetniki,ker je postalo tudi finančno breme in nasploh tudi finance niso bile več tako idealne kot v začetku.
Naj povem, da je tip, ki rad žura, ki v vsakem srečanju s frendom, kjer ne moreta ali morejo iz lokala domov, ker je treba še eno,pa še eno,pa še eno, tako d apozabi tudi, da je tisti dan pojedel samo malico na šihtu,pa preskočil kosilo, ker je potem prišel domov šele ob 21ih recimo. No, zadnje čase je bilo to vedno bolj pogosto. V prevem letu sva dosti hodila okoli, enkrat je bil kak koncert, drugič podaljšan vikend s kolegi, poletni in zimski dopusti s kolegi, nikoli nikamor sama. Takrat nisem dajala toliko teže, čeprav se je vedno samo pilo. Tudi na običnem izletu v hribe, se je v koči spilo najmanj 6 rund ,da se je lahko šlo domov npr. Velikokrat je moj sin bil v teh primerih pri lastnem očetu ali pri babici in dedku, ker si je to bolj želel, kot hoditi z nama okoli. Po enem letu in pol,pa sem se jaz tega naveličala. Povedala sem, da ta družba je dobra meni tu pa tam,ampak ne morem več tako pogosto z njim, ker to ni dober zgled za mojega sina, pa še srce me boli, če moram gledati sina kako se dolgočasi medtem ko ‘starci’ žurajo (alias pijejo).
Skratka nabirati so se začele reči o katerih se ni hotel pogovarjati, vedno sem pač jaz težila (dostikrat sem se res tudi zdrla, ker me je velikokrat tudi žalil: npr.:plehka v glavi, zmešana, zanič mati, tvoj fotr je pacient in ti z njim…). Potem sem pa tudi jaz prevzela distanco, ampak v sebi sem ‘gorela’ od hudega. Njega je strašno začelo motiti, da je sin tako razvajen. Priznam , da je in vedela sem, da mu moram naložiti naloge pri hišnih opravilih ipd….ampak partner je vedno meni ‘žugal’ kaj je za narediti, on pa ni nikoli prevezel samoiniciative. Rad je samo žugal in narekoval, jaz bi pa morala vse ostalo. Začel ga je motiti tudi pes v stanovanju, skratka na koncu ga je motilo že vse in kot mi je rekel tudi ko je odšel, ga nisem več nič poslušala in upoštevala. Jaz pa pravim, da z istim razlogom kot on ni upošteval mene. Čakala sem na pogovor, ker sem mislila, da me ima tako rad, dabova prej ali slej morala vse razčistiti.
Namesto tega je pa odšel….naslednji dan, ko je vse svoje stvari pobral, sva se slišala,ker je nekaj pozabil,se dobila in vprašala sem, če je zadovoljen ker se je tako odločil,pa je rekel, da še ne ve. Čez 2 uri sva se slišala še po telefonu in preko telefona mi je povedal, da me ne ljubi več, da me ima zelo rad,ampak tiste ljubezni ni več, da se je ohladil. Istočasno povedal, da je to mogoče le od jeze in da je dobro, da se nekaj dni ne vidiva. Ko sem ga vprašala spet, če je ta konec dokončen,je rekel: ”Ja, mislim, da ja” Potem pa spet , da je mogoče to samo zaradi jeze, da mogoče me bo čez nekaj dni poklical itd…..Kar ne morem verjeti,pa tako se je trudil v začetku, da bi mu zaupala, verjela,sploh ker je poznal mojo preteklost in je vedel kaj in kako me je v življenju prizadelo. Zdaj pa je on naredil točno tisto. Ne vem, če me je imel res tako rad kot je pravil, sicer bi naredil vse, da bi se kaj rešilo in ne samo ‘žugal’ in se užalil vsakokrat, ker nisem storila kot je on žugal.
V tem tednu sem mu pisala sms, ker sem našla doma še nekaj njegovih stvari, med drugim ključe njegovega stanovanja in rezervne od avta pa nekaj cunj,pa mi sploh ne odgovori, totalno me ignorira.
To je počel vedno, ko je bil jezen , ker ko sva se parkrat skregala se je že tako pobral k sebi, le da brez stvari. Le da takrat ni rekel, da me ne ljubi in vse to…..
Kaj naj naredim, ga pustim na miru, grem kar do njega…..čisto sem zmedena, jokam na momente, koncentracija na psu. Razum mi pa pravi, da mogoče je res bolje tako, glede na njegov stil življenja in glede na to, da je moj sin v fazi odraščanja….in predvsem zaradi različnih prioritet,zame je družina na prvem mestu, zanj pa družba, žur (ker po njegovo tukaj zraven pride itak tudi družina)….
Vem, da je teh zgodb ogromno,prebirala sem jih cel teden…..zdi se mi, da mi to pisanje in branje trenutno najbolj pomaga prebroditi bolečino,pa še pametne nasvete in ‘žlepe’ lahko tukaj dobim.
Hvaležna bom vsakega komentarja,pomoči,odprtja oči…..in kritike….tako ali tako te dni samo jočem, ker ga imam pač zelo rada in sem zgleda preveč idealizirala nekaj kar nikoli ni bilo….
svetujem ti, da poleg zgodb na forumih, ki so itak skoz enake, začneš brati tudi kakšno strokovno literaturo. tam boš prebrala, da je prvi dve leti poznavanja človeka faza zaljubljenosti, ko zaradi kemične reakcije vidimo svet skozi rožnata očala. Zato bi ti te dve leti, ki si jih porabila za skupno življenje, pravzaprav morala z njim biti kot fant in punca in ga spoznavati, potem pa povabiti v skupno življenje. konec koncev nisi sama, tole sranje je moral spremljati tudi tvoj sin. Si se kdaj vprašala, kako se bo počutil otrok, ki je moral na vrat na nos sprejeti enega ne preveč fajnega dedca, ki ga je skoz kritiziral, ti pa si ga ravno pobrala s ceste. Ni dovolj, da na prvem srečanju poveš kako in kaj in potem misliš, da je res, kar ti nekdo natvezi.
Ko sem prebrala vse skupaj, nisem našla niti enega samega samcatega razloga, da bi tale zveza lahko kakorkoli funkcionirala. očitno je to tipu jasno, tebi pa ne. Razen če si prikrila dolžino in obseg njegovega najboljšega prijatelja:))
saj pravim, knjigo v roke, pa več pameti in sreče prihodnjič
Imaš čisto prav,tega se tudi sama zavedam. Ker je še tako sveže pa očitno iščem na forumih potrditev, da me ni imel tako rad,kot je zgledalo in ne samo kot je pravil,čeprav sama v sebi to vem,vidim. Faza prebolevanja pač….ker raje slišim vse to od neznancev kot od najbližjih.
Po eni strani je res, da sva šla prehitro živeti skupaj (in ne tako, da mi je nekaj natvezil jaz pa verjela in ajde miško priseli se še danes. Stvar je bila v temu, da je bil že prej ‘znanec’,6 mesecev sva se samo pogovarjala o najinih preteklostih,skratka brez intime in ostalega kar je v zvezi, sva se spoznavala,potem sva se pa dala skupaj ,k nam se je pa vselil po 4ih mesecih od takrat. Sin ga je spoznal, ko sva postala par in bil je navdušen nad njim in vesel, s sinom sva se tudi pogovorila preden je prišel dedec k nam živet in vse je štimalo), po drugi strani pa sem mnenja, da le ko živiš skupaj, ko začneš skupaj reševati probleme in se soočaš z vsakdanom , resnično spoznaš človeka, ker se šele tako pokažejo pravi obrazi, prioritete in vse to. Dokler je vsak na svojem, se še več spregleda in ker nimamo več 20 ali 30 let, je šlo to vse hitreje.
V začetku je še kazal zanimanje, mogoče prav zaradi ‘rožnatih očal’ in ker sem praktično vedno ustregla njegovim željam in predlogom. Ko sem pa prvič izrazila željo, ki je bila nasprotujoča njegovi, so se pa začeli ‘dolgi nosovi’,potem še drugič,tretjič…..potem sem pa tudi jaz začela misliti name in moje obveznosti, iskala komunikacijo,pa je vedno pravil, da je vse ok…ko pa je preveč spil, mi pa vse zmetal pod nos….Hja no sej…..itak brez veze,ampak meni je hudo,mogoče sem slepa,mogoče moram pač sebe spremenit in se sprijazniti s tem, da on noče družine in ljubezni,ker ima to v družbi in žurih. Boli me,ker težko verjamem, da pri 50ih je to lahko prioriteta….
Dolžina in obseg najboljšega prijatelja pa brez skrbi, nisem prikrila, nič nadpovprečnega ;))) (sem se vsaj nasmejala ob tem)
Glede sreče in pameti,pa sem že v strokovnih člankih prebrala in ugotovila, da nimam sreče zaradi napačnih vzorcev, ki jih vedno ponavljam,tako, da resno razmišljam o psihoterapiji, ker v tej stiski ugotavljam, da nujno moram narediti nekaj na sebi. Ker ni normalno, da me ta izguba tako boli, če je jasno kot beli dan,da me nima rad…..in ja,tudi literaturo bom vzela v roke. Hvala.
Hej, seveda je normalno, da te boli!!! Normalno je, da boli, če imaš nekoga rad, pa ne glede na to, kako zanič zveza je in kako mlačna so čustva drugega. Tebe boli, ker si bila v tej zvezi z vsem srcem, ker si vanjo veliko vložila in ker si bila prepričana, da bo trajala. Tvoja žalost je nadvse normalna, ne je zanikat, še manj pa jo označit za neupravičeno.
Ta žalost bo tudi minila. Nekaj časa ti bo zelo zelo hudo, potem ti bo zelo hudo, po dveh mesecih samo še hudo in po treh mesecih, ko se bo življenje vrnilo v neke normalne tire, si boš pa po mojem celo oddahnila.
Če nič drugega, je tip alkoholik in takšnega človeka v življenju ne potrebuješ. Imaš otroka, ki je v najbolj občutljivih in “čudnih” letih, ko najbolj rabi dober zgled, ne pa nekega zapitega, zadirčnega, zahtevnega in nepošlihtanega moškega oziroma tudi očetovskega zgleda. Ne postavljaj mu vprašanj, o katerih se on verjetno niti ne sprašuje kaj pretirano (o njegovih čustvih), ker bo to popolnoma kontraproduktivno. Pa tudi, če bi te imel najraje na svetu – tak, kot je, zate in za tvojega sina ne pomeni nič dobrega (sploh če upoštevamo še dolžino in obseg).
Strpnica thanks. Po dobrem tednu mi je samo še zelo hudo,kar pomeni, da kar napredujem, en zelo se je že zgubil v tem času. Razum bo počasi prevzel vajeti,čeprav vem, da bom čustva še lep čas predelovala.
Sem pa vedno bolj mnenja, da če bi me imel najraje na svetu, nič od tega ne bi bilo kot je.
In to mi razum vsak dan bolj dopoveduje….tudi z vašimi posti…če slučajno pozabim,si še enkrat preberem in še dvakrat in trikrat itd….potem mi je boljše.
Pozdravljena krena38,
sigurno si nekje v srcu stalno vedela, da to ni to…., da njegovo obnašanje ni bilo primerno odraslemu človeku, vendar si v strahu kar vstrajala in vstrajala….
Verjemi, če ti reče, da te ne ljubi več je najbolje potegnit črto in it ponosno naprej, da si se človeka kot je on na ta način rečila in pojdi naprej, kjer sigurno nekje nekdo čaka na tako fajn punco kot si ti, nekdo ki te bo cenil in bil vreden, on te več kot očitno ne bo…
Tudi jaz sem šla čez to, še mnogo huje,….več let varal, lagal, me izkoriščal, lagal na vse možne načine, nazadnje, ko sem naredila rez, me je sledil, celo pretepal….čeprav sem ga tako rekoč vzela pod svojo streho, stroškov itak ni plačeval, zažiral je mene in mojega otroka….
Zapri vrata, pojdi naprej lepšim trenutkom, da boš z nekom s katerim se ne boš bala it v družbo, da se ga bo venomer napil, s katerim ti ne bo neprijetno skuapaj z otrokom…
Jaz sem ta rez naredila pred letom dni…, kmalu spoznala nekoga, ki je sončni žarek v mojem življenju in vsak dan se zahvalim usodi, ki naju je združila…
Imej moč in ponos in ceni se, da te bodo cenili še drugi,…..
Lep dan ti želim…
Lahko pa pustiš kakšen mail in ti s kakšno besedo pomagam, ker vem kako ti je….
Pozdravljena ena taka zvezdica, res je, v sebi sem že nekaj časa vedela kam pes taco moli,ampak saj veš…nekako si ne priznamo,potem pa poči. Vesela sem zate, da si zdaj srečna,po taki izkušnji, sploh če si imela opravka še z fizičnim nasiljem.
Počasi zapiram vrata in se zavedam, da moram začeti imeti rada sebe najprej,potem pa če pride ta sončni žarek,pride, če ne,pa ne. En sončni žarek že imam in to je moj sinko in ta je od vedno najvažnejši, zato se tudi vsak dan hitreje ‘pobiram’,čeprav me jeza še vedno drži.
Hvala ti in lahko mi na zasebna pošlješ tvoj kontakt, da ne pišem tukaj maila (ti nimaš možnosti zasebnih sporočil kot vidim),pa če me zagrabi ‘trosenje misli’ ti še kaj napišem ,vprašam, izpovem….
Lep dan tudi tebi.
Paco Moralles: Drži vse kar si napisal in mislim, da se tudi vsi tega zavedamo. A ker je veliko ljudi potrebnih pozornosti, radovednih in v iskanju potrditev za lažje izhode iz trenutnih stisk in sem trenutno tudi jaz ena izmed teh, sem v tem našla način lažjega soočenja. Če ne bi bilo tako, forumi ne bi obsatajali. In res je zgodba kot toliko drugih,ampak ta je moja in vsak komentar mi je pomagal k boljšem počutju. Hvala.
Lep dan.
Živijo!
Sporočam vam, da sem prebolela. V trenutku. 11 dni je mimo, kdo bi rekel, da tako trpljenje preboliš vseeno tako hitro.
Se je možakar zelo potrudil, da bi pokazal kdo in kaj je in danes sem mu zelo hvaležna. Njegova nizkotnost me je odbila kot odskočna deska in v trenutku nisem več čutila ‘izgube’,ampak olajšanje,ker sem se osvobodila. Rekli boste, da se mi najbrž že meša od hudega,pa se mi ne. Res sem srečna,ker zdaj grem lahko naprej. Seveda z delom na sebi, jasno,ampak za njim mi nikakor ni več žal in tudi teh 11 dni je bilo preveč. Totalen odpor. Napalil je eno veliko bedarijo, ki pove marsikaj.Meni pač to, da mi je res naredil uslugo tistega dne,ko je odšel.
Lep pozdrav.
Meni se je zgodilo enako pri človeku, za katerega sem 15 let mislila, da je ljubezen mojega življenja. Fuj, tudi mojega pljunka ni vreden. Ko sem ugotovila, kakšen je (pa v bistvu takrat niti še nisem vedela vsega), me je v enem dnevu minilo vse.[/quote]
Samo da sta res razcistile v sebi ter predelale, kajti hitro se lahko vse tole vrne kot bumerang, potlacene misli privrejo na dan.
glede na tvojo brzino in to, da si sedaj tri leta starejša kot takrat, ko se ti ja tako mudilo ljubimca privleči domov, potem lahko domnevam da boš točno čez 5 dni in 21 ur že našla resnično ljubezen svojega življenja s katerim bosta že dva dni živela skupaj.
hec hec, ampak malo se res zamisli tudi nad sabo. za sinove je sploh zelo naporno predelat takele ljubimce.
Jaz sicer lahko govorim samo zase. Ko se ti odprejo oči in se ti spet vklopi pamet, je mogoče človeka izbrisati iz srca in glave tako rekoč čez noč.
Kake pol leta po tistem sem spoznala drugega človeka, bila sva skupaj pet let, nimam mu kaj očitati, samo žal je ta zveza imela omejen rok trajanja. Še vedno ga imam zelo rada, še vedno ga cenim, še vedno me boli, da sva šla narazen in se mi ne mudi prebolevat. Vse me še preveč spominja nanj in v njegovem primeru zagotovo ne bo šlo čez noč. To je nekaj čisto drugega kot tista baraba. In si zasluži čisto vsako solzo, ki sem jo spustila za njim. Mah … življenje, ah to življenje.
‘dve leti in pol’ ..5 dni pa 21 ur bo malo prehitro. Mogoče kako leto, 5 dni,pa par ur bi bilo bolj realno. Nad sabo pa sem se tako ali tako že zamislila,razmislila in tudi marsikaj ugotovila,zdaj bom pa to lep čas tudi predelovala.
Nisem rekla, da do njega ne čutim prav nič več,ampak od včerajšnjega ‘sranja’ čutim več do sebe. Z eno samo njegovo blesavo potezo se je to preklopilo in ne objokujem več te zveze. Zdaj pač grem naprej z gotovostjo, da mi je naredil uslugo. O moji brzini bi lahko razpravljali še pa še,pa nima smisla,ker se vsega ne da napisati.
Hvala vam…pa lep vikend želim….grem brati knjigo ZDAJ! da se ‘popravim’ za daljno prihodnost 🙂
Sama sem preživljala nekaj podobnega,od tega je 3 mesece.Vse razumem in normalno je,da človek
žaluje,če si imel nekoga resnično rad.Samo čas in delo na sebi pozdravi rane.Še vedno verjamem
v pravo ljubezen,da se vse da,če le je ljubezen obojestranska.Ljubezen je tudi to,da takrat,ko pride
hudo še vedno obstaja kompromis in spoštovanje,mora pa bit interes in želja obeh.Če tega ni in ni
in,da vedno daje samo en potem je bolje,da odideš,da ohraniš še edino tisto kar največ imaš ČAST
IN PONOS,ker vsak normalen človek si zasluži točno tisto kar daje sam.