misel
Vsem izrekam iskrene sožalje ob izgubi.
Imam dva otročka, eden je z svojim bratrančkom imel nesrečo v hiši, bratranček nas je zapustil, moj otrok je ostal brez ene same praske, čeprav je stal pod ploho razbesnelih koškov šipe. Včeraj smo izgubili še malo nečakinjo.
Dolgo zelo dolgo sem se ob prvi izgubi spraševala zakaj se je zgodilo, zakaj je umru nečak in zakaj je moj otrok ostal z nami -nepoškodovan. kako bog izbira koga bo vzel k sebi? Sebe, boga, druge …
Tokrat se ne.
Nihče me ni znal potolažiti. Vsi so govorili, da bog vzame k sebi tistega, ki ga ima rad. To me je še bolj žalostilo. ker iztega so sledila vprašanja kot: ali potem mojega otroka bog nima rad? Ali nima rad ljudi, ki smo živi?
Potem pa mi je sestra dejala:
vsaka duša se že ob spočetju odloči, kdaj, kako, na kakšen način bo zapustila naš svet.
Ta stavek – misel me je vrnila v življenje in začela sem zopet funkcionirati.
Zakaj mi je to tako pomagalo? ker mislim, da je duša, ki si je želela odditi na določen način, sedaj ko je to mimo,srečna in tako postala angleček, ki nas ravno zaradi svoje sreče lahko varuje, pazi na svoje ljubljene, ki so ostali.
Sigurno ne bo ta misel v tolažbo vsem, vendar če sem le nekomu lahko dala malce tolažbe, sem vesela.
tudi žalostna