Ali poznate koga ki je tako miren, da ga čisto nič ne vrže iz tira? Imam enega kolega, ki je hladen in miren kot špricar. Še nikoli ga nismo videli da bi se razburil. Vsaj navzven deluje tako. O čemerkoli se pogovarjamo, doživimo kakšno neprijetnost, ta ostane enako umirjen, govori z enakim načinom, tudi če ga kakšna punca pusti, ne daje velike pozornosti na to in niti ne govori dosti potem o tem. Kot da se ne sekira za nič. Ko pa kakšno neumnost ‘ušpičimo’ se normalno nasmeji, šali. Včasih nam postane malo nelagodno, ker priznajmo, vsak človek včasih govori o neki stvari z navdušenjem ali pa ga nekaj vrže iz tira in se ne more vedno zadrževati. Kaj menite ob tem? Kako to dosežeš?

Lahko samo na videz zgleda miren, ker so ga starši obsojali, če je izražal občutke ter jih zato začel tlačiti.
Saj je takšno mirnost, ki ni samo fasada, težko doseči.

To bi najbolje znal sam povedati. Lahko, da je res tako močen, stabilen, da se ne razburi za stvari, kjer večina se. Lahko pa, da tega samo ne pokaže, kot pravi Robi. Pomembno je, kakšen je njegov notranji svet.
Da pa tudi znotraj sebe dosežeš takšno mirnost, pa je verjetno potrebna zadostna mera inteligence, izkušenj, pa tudi pravi osebni značaj.

občudujem takšne ljudi ,niso čustveno hladni ,ampak so v svojem življenju pojedli več svinjarije kot kruha

mnog….lahko malce bolj pojasniš?

poznam veliko “mirnih” ljudi ,občudujem jih ,ker vem ,kako razmišljajo,to so inteligentni ,disciplinirani ljudje ,ki so v svojem življenju dali veliko ,samo dajali so in nič sprejemali ,v družbi se držijo bolj v ozadju ,ne izstopajo ,ker si tega ne želijo,njihov IQ je nadpovprečen.Spoštuje takšne ,ker sem med njimi tudi sama ..

Dobro poznam dva taka primera. Oba sta precej pasivna, neizstopajoča in izredno slabo čustveno pismena, čustveno inteligentna.
Prvi je v bližnjih odnosih precej lesen, zaprt, marsikaj požre in se z razumom prepričuje, da čustev za življenje ne rabi. Še vsaka partnerka ga je zapustila iz istega razloga- ni čutila pripadnosti, bližine, tiste povezanosti. On pravi, da se spreminjal ne bo, čeprav mu je življenje ponudilo ogromno možnosti, da bi se bolj ozrl vase in dojel, da mogoče tudi z njim ni vse ok.
Drugega, še bolj ekstremnega v svoji mirnosti, pa sem samo enkrat v 10 letih videla reagirati čustveno, a to je bilao katastrofalno za vse udeležene. Čustva (bog ve, koliko in kako dolgo je to tlačil v sebi…) so ga popolnoma obvladala, ni se zmogel kontrolirati in dogodek se je končal precej tragično..

Govorim seveda o osebnih izkušnjah takih ljudi, poznam pa tudi osebo, ki je umirjena, trdna, flegmatična, stabilna, a ni tako čustveno zaprta in odmaknjena. Pač vidi se, da jo lahko stvar tudi gane, le da reagira na zelo racionalen, umirjen in trezen način. To je popolnoma nekaj drugega, hitro se vidi…

Se strinjam. lep pozdrav

Notranji mir je sad duhovnega napredka človeka, torej je dostopen tistim, ki delajo na sebi. Delati na sebi pa pomeni delati “umsko shujševalno kuro”. Oklestiti je treba goro obremenjujočih prepričanj in predstav, ki so gojišče strahov, in jih nadomestiti s preprostejšimi, neobremenjujočimi. Dokler so prisotna tradicionalna, okorela prepričanja, je notranji mir le pobožna želja.

Ah, če si ti bolj mirnega značaja, da potem posredno ovijaš in označuješ bolj temperamentne ljudi z neko pajčevinastjo novodobniško opazko “manjvrednih spiritualnih nemirnežev”, pomeni, da sam očitno nisi zadovoljen s tem, kakšen si. Tu si sam sebe poveličal, ko si druge bolj “žive” in temperamentne ljudi označil, kot da “ne delajo dovolj na sebi”.

Ah, če si ti bolj mirnega značaja, da potem posredno ovijaš in označuješ bolj temperamentne ljudi z neko pajčevinastjo novodobniško opazko “manjvrednih spiritualnih nemirnežev”, pomeni, da sam očitno nisi zadovoljen s tem, kakšen si. Tu si sam sebe poveličal, ko si druge bolj “žive” in temperamentne ljudi označil, kot da “ne delajo dovolj na sebi”.[/quote]
Jaz sem samo napisal kako doseči notranji mir.
Kdor pa se počuti večvrednega ali manjvrednega, glede na svoj temperament, pa je njegova stvar.