minila so ze tri leta
Ja, ze tri leta so minila, pa se vedno ne zmorem obesiti slikic moje punce na steno, pa se vedno ne morem zloziti njene dokumentacije, se vedno ne morem kar vsakemu povedati, da smo jo imeli.
Berem, kako se ostale rade z ljudmi pogovarjate o svojem otroku, ki ga ni tukaj. Jaz pa ne. Vsakic ko pride do te teme, mi celo telo preplavi nelagoden obcutek, ne zmorem razlagati o njej, kaj se je zgodilo, kako je prislo do tega…
Ne vem kdaj bo drugace, slabo vest imam, ker imam obesene slike od drugorojenke, prve pa kakor da ni bilo.
Mislim, da bi me ljudje poslusali, ce bi zelela govoriti o moji prvi deklici, pa se ne morem pripraviti do tega. Zoprno mi je, ker mi gre vedno potem na jok…se vedno ko pomislim na tiste dneve, zivo podozivljam vse tiste trenutke in dneve kot da se prestavim nazaj v casu, prav fizicno me boli, ko razmisljam o tem.
Meni je puncka umrla stara 1,5 meseca od tega smo bili le tri dni doma. Rodila se je zdrava, zbolela in potem konec.
Ali je morda katera tukaj tudi take sorte, da se tezko pogovarja z ljudmi o svojem umrlem otroku, da mocno podozivlja trenutke, ko razmislja o njih, da si ni obesila slikice svojega otroka v dnevno sobo?
SAj drugace zivim cisto “normalno” zivljenje z vsemi vzponi in padci, skrbjo za drugega otroka in sluzbenimi obveznostmi ter pomanjkanju prostega casa. Samo to me mori, da nekako nisem sposobna bolj aktivno vkljuciti moje prve deklice v nase zivljenje, ker mi je enostavno prevec bolece.
Spoh ne imej slabe vesti, ko bo čas za pogovore boš vedela in ko bo manj boleče boš lahko govorila o tem. Jaz sem se od mojih poslovila že na dan poroda, tako da je spominov manj, pa se moram opomnit, da odgovorim, da imam otroke, če me kdo vpraša po njih. Vsaka stvar v življenju zahteva svoj čas in nisi ti kriva, če še ne zmoreš.Enkrat boš zmogla!
lp
škratek
Nikar se ne obremenjuj s krivdo. Poleg vsega hudega ti ni treba premlevati še tega. Ljudje smo različni. Eni lažje govorimo o tem, drugi težje ali sploh ne. Tudi moj mož ne zmore izdaviti besedice o naši punčki, brez da bi ga prevzel jok. Pa vendar vsi mislimo nanjo in živi v naših mislih, čeprav ne govorimo tako veliko o njej. Z ostalimi pa, včasih komu povem zanjo, včasih ne, odvisno od situacije. Tudi jaz nisem taka, da bi svojo bolečino razkazovala naokoli, neprijetno mi je jokati pred ostalimi ljudmi, raje jočem v samoti.
Nič ni narobe, če tvoja punčka živi le v tvojem srcu in ne obešaš njenih slik in ne izgovarjaš njenega imena. Če ti to povzroča gnojne rane, zakaj dregati? V tebi bo živela večno. Sama sem po izgubi želela celemu svetu povedati, da je moja punčka bila, obstajala, čeprav samo kratek čas. Danes ne čutim več tako. Dovolj je, da vemo mi, njena družina. Čeprav je šlo njeno življenjce mimo nas kot piš vetra, je ostala trdno zasidrana v naših srcih.
