V mnoga srca si se zapisala s svojim optimizmom. Mnogim si pomagla s svojo mavrico, mnogim s svojimi posti, maili, prijaznimi besedami. Razkrila si svojo bolezen, jo delila z nami in se nam zapisala s srce.
Pa vendar prišel je dan slovesa, ko je tvoja duša zapustila telo in odletela daleč stran, v mir, spokojnost, novo življenje brez bolečine. Zapustila je bolno lupino, bolno telo. Borila si se dolgo in sedaj mirno zaspala.

Ne poznam te a vseeno jokam. Pogrešali bomo tvoje nasvete, tvoje poste, mavrica pa bo vedno z nami. Naredila si pečat forumu in ga polepšala.

Mima počivaj v miru.

v srce..

Tudi jaz bom pogrešala MimoŠ. In tudi jaz jočem za njo. Kljub temu, kar je napisala v zadnjem času, glede bližajoče se smrti, ali pa prav zato, ker je ohranila svoj optimizem in svoj jaz, sem kar verjela, da bo dočakala vsaj vnuka. A dočakala je knjigo in njene besede bodo živele naprej.

Izgleda, da nas je več takih, ki smo izgubile svoje bližnje za rakom, pa kljub temu še velikokrat obiskale forum Kako živeti z rakom. Tudi sama sem ena izmed njih.
Tudi mene so solze kar zalile, ko sem prebrala, da se je MimaŠ poslovila. Kar ne morem verjeti, da ne bo več pisala na forumu. Njena Mavrica v pločevinki je marsikomu vsaj za trenutek spremenila pogled na svet in na življenje.
Čeprav je nisem osebno poznala, jo bom pogrešala.

Tudi jaz jo bom pogrešala, bila je enkratna, naj počiva v miru brez bolečin.
Tudi jaz nisem brez solz.

Joj joj, ne morem verjeti.

1. aprila je imela 51. rojstni don. Na SMS, mi je zapisala:
“Hvala, Prababi!
Kartico sem dobila že včeraj, saj sem se mislila zahvaliti na forumu, pa mi je ljubše tako. Še enkrat hvala. Mima.”
Njeno sporočilo bo ostalo zapisano, za spomin v mojem mobiju. Že večkrat sem ga danes prečitala.

Veš Bučka, iz Portoroža sem ji pisala kartico, saj veš, da sem bila tam.
Bučka, tudi 14. bo kmalu. Tudi na to mislim. Bodi trdna. Lepo se imej. Veš, za vsak dan moramo biti hvaležni, ki ga preživimo. Upam, da ne bo kakšne pripombe. Tudi 11. 4. je pri meni, težek dan. Čim starejši si, več je takih, težkih dni.
Tako je življenje, pa sprejeti ga moramo.

Lepo pozdravljam tudi Petro in Spelo in tudi vse ostale s temi težavami. Lahko noč.

LP PRABABI

Danes že cel dan srfam po netu in kamorkoli grem so povsod njeni posti. Prav žalostno je. Še par dni nazaj je pisala po forumu, danes pa je ni več in jutri se bodo njeni dragi poslovili od nje. V mislih bom tam tudi jaz.

Prababi, le obdrži sms za spomin nanjo.
Sama imam enega maminega, pisala mi ga je januarja 2005, da se počuti odlično in da me ima rada. Za nič na svetu ga ne zbrišem. Veliko jih je bilo še kasneje a ne vem, zakaj sem jih sproti brisala. Danes mi je zelo žal, da sem jih, a vsaj en lep je ostal.
Res bo kmalu 14 in ta datum najbolj sovražim, čeprav je po drugi strani verjetno mamici odvzel bolečino in trpljenje.
Zadnje čase spet slabo spim, se zbujam nejeverna, da je vse skupaj res, boli, na trenutke bolj, na trenutke malo manj. Ja bog ve koliko bomo imeli še takih težkih dni.
Tebi pa želim, da jutrišnji dan preživiš brez hujše žalosti in z lepimi spomini. Sej vem lažje je reči, težje storiti, kak dan pa vseeno uspe. Drži se, bom mislila nate.
Lepe sanje in mirno noč.

Bučka 1,

še sem tu, nisem šla še spat. Pozno grem, ker se drugače prehitro zbudim, 6 ali 7 ur imam dovolj. Tudi jaz sem danes popoldan kar precej bila tu gor in videla tam na forumu rak, obvestilo, da Mime ni več. Zelo hudo mi je, pa še vnuka ni dočakala, ki si je tako želela.
Nekaterim, ni dano, vidiš, jaz imam že pravnukinje 7 in 10 let. Hvaležna sem za vse, kar sem dočakala. Dosti nimam kaj za pričakovat.
Lepo spančkaj, tudi jaz grem. lahko noč.

LP PRABABI

Prababi, hvala za pozdrave. Naj ti mirno mine današnji dan.

Prababi!

A sem ti povedala, da sem tudi sama pet let imela prababi??
Ja, nanjo me vežejo prav posebni spomini, kljub temu, da sem bila zelo mala. Tudi ona je bila bolna in so ji zdravniki dali še največ pol leta po odkritju bolezni, umrla pa je v prometni nesreči, dvajset let kasneje, čila in zdrava, polna energije.
Žal nekaterim resnično ni dano in prav pri srcu me je stisnilo, ker tega ni dočakala, pa tako si je želela. Prav zanimivo pa je bilo, ker sem v soboto zvečer v dremežu pomislila nanjo in me je prav streslo, v pon pa sem na wc pomislila na njen besede, “ni težko priti na forum, težko je priti na wc” pa se vprašala kako grozno je, če veš da umiraš. Čez kašno uro pa sem našla mail od špele, da je umrla. Se mi je zdelo kot, da že vem, a pretreslo me je hudo.
Moja mami je tudi želela biti babi pa ji ni bilo dano. Vem pa, da bi bila odlična, tako kot je bila mami. Enkratna je bila.
Moraš še kaj pričakovati, recimo, da boš praprababi :-))) se pravi še kakšnih 10-12let, če bo pravnukinja malo pohitela in ne bo mečkala kot mečkam jaz, hihi…
Upam, da danes tebi nekako gre, kljub groznemu vremenu, ki kar kliče solze v oči.

O, Bučka, dober večer!!!

Kar nasmejala si me, ko si povedala , da si imela prababi, no vidiš, pa imaš spomin nanjo. Jaz jo nisem poznala, ne ene ne druge. Žalostne zgodbe, moja mami je bila stara 1 leto, njena sestra pa 4 leta, ko njima je mami umrla, sam oče se je prebijal z njima, pa služb ni bilo, razen dela na kmetijah, grozno, slabi časi so bili takrat.
Tudi mene je zapisano prizadelo, “težko je priti na wc”, morala je biti zelo bolna, saj si čitala, kaj je tam zapisala, veliko moči in korajže je imela.
Vidiš, nekaterim ni dano, kljub velikim željam, nič se ne da proti temu. Res bi bile dobre, ljubeče babice.
Joj joj, nič kaj dosti ne pričakujem več, saj mi je bilo dano veliko. Današnji dan je bil deževen, nič spodbuden, minil pa je. Pa punčke so me tudi obiskale, pa smo se pocartale in odšle so, ker gredo zjutraj v šolo.
S prapra, pa verjetno ne bo nič. Za pet minut naprej ne veš kako bo, brez planov, če se dobro počutim v avto, drugače pa ne, pa še to ne na dolge proge, po opravkih v trgovino, pošto, banko pa konec. Zdaj sem se pa še jaz zaklepetala. Lepo spančkaj in lahko noč,

LP PRABABI

Spela,

Tudi Tebi lep dober večer. Dan je kar mirno minil, kot si mi zaželela. Bil pa je deževen, pa kaj hočeš, takega nam je NARAVA danes dala.

Lepo se imej in lahko noč.

LP PRABABI

Prababi, tudi tebi mirno noč!

Sem še malo poškilila sem preden grem v posteljo.

Res je bila bolna ampak res je bila polna volje, optimizma. Vendar mora biti grozno živeti z dejstvom, da veš, da umiraš. Tega moja mami ni vedela, niti jaz, diagnoza ni bila tako strašna in hvala bogu za to. Težko bi gledala mami in ji lagala, če bi mogoče to morala, da bo vse v redu, v sebi pa vedela, da ne bo. Tega si niti predstavljati ne morem.

Žalostno, ko zgubiš mami pri enem letu in moraš skozi otroštvo brez nje. Kajti mame resnično ogromno dajo in so neka sveta bitja. Vedno tam kjer jih potrebuješ in vedno takrat, ko jih potrebuješ.

Resnično nikoli ne veš kaj te čaka in planirati nekaj nima smisla. Plani se ponavadi izjalovijo a neke skrite želje pa vedno so.
Moj dedi je tudi govoril, da je doživel dosti in da je vseeno, če bo moral oditi, nikdar se ni obremenjeval s tem. Ko je pred petimi leti prvič zbolel od sebe ni pričakoval čisto nič, vzel je bolezen kot nekaj čisto normalnega in dejal “kar bo, pa bo” in je pet let še prav lepo užival. Po moje ravno zato, ker se ni sekiral.
A sama voziš avto??
Ja moja prababi je bila res super-prababi. Vsak dan je poskrbela zame in za brata, da si je mami malo odpočila. Leteča je bila sto na uro. Moja mami pa je bila nora nanjo, je pri njej odraščala.
Mogoče pa bo kaj s praprababi, nikoli se ne ve…ker jaz, ko bom čez 10 let na dnu, bom spet prišla sem in bom hotela tvoje besede slišat/brat, tako, da veš:-))

Lepo pančkaj in kaj lepega sanjaj, mogoče osebo, ki je na današnji dan zaspančkala…

Jaz pa šibam še moji mamici enga lupčka dat, žal le na slikco.

Jaz sem v bistvu forume našla šele pozneje.

Prvega aprila sva imeli obe z Mimo rojstni dan, pa sem mislila nanjo, kako je, kaj dela. Potem sem tisti teden mislila nanjo vsak dan, ne vem zakaj, mogoče zaradi tistega posta ki ga je napisala zadnje dni, kot bi se poslavljala. V petek zvečer sem se doma spet spomnila nanjo in razmišljala koliko časa ji je še ostalo, pa brez kakega razloga, saj nisem vedela da je ni več, doma ne uporabljam interneta, tako da do ponedeljka sploh nisem izvedela da je odšla. Zdaj vsak dan razmišljam o njej in vsakič imam solzne oči, pa sploh je nisem poznala osebno – preko knjige in postov sem jo spoznala, in očitno je bilo to dovolj, da mi je sedaj tako težko. Mogoče se spomnim na svojega očeta, ki je bolan, koliko nasvetom mi je dala za njega. Hvala ti Mima.

Bučka,

samo malo se oglašam, saj veš, da ne morem biti tiho. Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri, mogoče ne boš mogel, so včasih dejali.

Ja, želje so eno, plan drugo, rečeš pa, kar bo pa bo. Tako je dejal Tvoj dedek. Čas beži, že drugi mesec teče, kar ga ni.

Ja, vozim že dolgo let, brez nezgod, z moje strani, da le vsaj še bi. Razmere so me prisilile, da sem šla delat izpit. Avto v garaži, jaz pa na kolesu. Kako nama je prav prišlo, da sem to opravila, pa še prvič, kljub letom, 39. Ja pa vnuke sva vozila, kot Tvoja prababi. Tudi malo pravnukinje, če kdo drug ne more.
S prapra, čez 10 let je ????? No, Ti bo pa kdo drug odgovoril, če mene ne bo. Če boš hotela slišati moje besede. Upanje, umre nazadnje.
Tvoja odločnost, me je razveselila, zadnjič, saj veš kaj mislim. Še mama Ana, je dejala, da lahko malo poklepetamo o čem drugem. Pridna bodi in zadovoljne praznike imej. Končujem, mogoče se še kaj potipkava.

LP PRABABI

Prababi!

Saj je prav, da nisi tiho. Radi te beremo, tako jaz kot drugi.

Fino je imeti prevoz, da se odpelješ kamor želiš, sigurno pa nič ne škodi skočiti na kolo. Moja babi se je s kolesom začela voziti šele, ko je šla v penzijo. Avta pa nikdar ni vozila, hvala bogu, bi se polenila. Težko je iti na kolo, če se lahko vsedeš v avto.
Mislim, da mora biti tudi kakšna drugačna tema, ne zgolj naši slabi občutki, spomini, slabi dnevi ipd. Včasih se paše pomenit tudi kaj običajnega, že tako imamo premalo običajnih trenutkov.
Ravno danes sem imela prav slab dan, sem pospravljala spalnico, kar zelo težko delam in seveda vsi spomini so privreli na plan. Kako se si zaželela jo videti tam ležati.
Odločna pa še huda povrhu vsega :-)) znam se hudo razjeziti predvsem takrat, ko vem, da mi drugi delajo krivico in da nimajo prav.
Zadnji stavek pa deluje kot da se poslavljaš??
Upam, da se ne, bomo žalostni!!
Lepe praznike tudi tebi in veliko pirhov pa vse generacije na kupu.

Lepe sanje..

Bučka,

Dobro jutro, sonček že sije.
Jaaa, kdaj pa Ti ležeš k počitku????, pisala si ob 00.22, kako pa vstaneš???? Pokukati sem morala tukaj.

Moram napisati eno pisemce za mojo teto, pa ji raje kar na računalnik, lažje čita, jaz pa tudi lažje tako pišem, kot ročno. Stara je 94 let, zelo pridna za pisat, me poseka,je daleč v domu počitka, veliko si piševa, obiščem jo malo, ker je predaleč. Moram, pa še kaj ji priložim v pisemce, da bo pred praznikom dobila pošto.
Ne poslavljam se, imam pa navado, ker ne vem kaj bo jutri. Dedek je dejal, “kar bo pa bo”., Razumem Te, za slab dan, ja ja, so lepi in težki, vse je pomešano. Sem ugotovila, da si odločna. Veš vsakemu je dano, da se brani zase, pa včasih tudi druge, ki niso več v stanju se braniti sami.
Zame pa je bil včeraj boljši dan, obiskal me je brat z ženo, živita v Nemčiji že 40 let, imata tudi tukaj stanovanje, mogoče čez tri leta za zmeraj, ko bosta šla v penzijo.

LP PRABABI

O prababi!

Si pa zgodna.
Jaz sem trenutno brez službe zato imam malce zmešan ritem pa še težko zaspim. Spat pa hodim med 2 in 3 ponoči a ker mi zjutraj ni treba vstati ni tako grozno.
Lepo, da se ne poslavljaš, da ostajaš tukaj z nami.
Danes je res lep dan. Sicer vsake tok časa oblaki prekrijejo sonček ampak nič hudega važno, da vmes malo pokuka, se človek takoj malo bolje počuti.
Jaz pa nisem ravno za pisanje pisem, se mi zdi četudi kakšnega napišem, da na koncu le jaz (pa še to ne vedno) razumem kaj sem hotla napisati:-))
Uff 94 je pa lepa starost. Pri nas, po očitovi strani so tudi takšne cifre. Od dedija sestra je stara 98 let pa pride sama z avtobusom iz zagreba v poreč.
Po mamini pa žal ni tako, ona 47, dedi pa je bil 65 ko je umrl(ne ta o katerem sem pisala), babi pa je kar v redu, zaenkrat.

Verjamem, da je bil lepši dan zaradi bratovega obiska.
Pridejo lepi in pridejo grdi, tako je življenje pa ne moremo nič spremeniti.

Upam, da bo danes boljši tudi zame.

Lep dan še naprej!

Draga Mimaš!

Čas, hiti hiti, ob uri 10.30, bo že 2 meseca, kar Te več med nami ni.
Tvoji domači so nam sporočili, da si ob tej uri odšla, iz domače postelje.

Mnogim od nas je bilo zelo, zelo hudo.

Mnogim, si v težavah svetovala, jih bodrila in optimizem dajala.
Z mnogimi, še o čem drugem poklepetala in se tudi nasmejala.
Še 3. aprila, si se pogovarjala o nabiranju regrata, se smejala.
Čez 4 dni, pa si za vedno odšla.

1. aprila, si 51. rojstni dan praznovala, za čestitko v zahvalo
si mi na mobi sms poslala. Hranim ga! Mima, hvala hvala!

Pred časom, si veselo povedala, da vnuka pričakuješ,
če se ne motim, prav v mesecu juniju. Žal, ga nisi dočakala.

Knjigo “Mavrica v pločevinki”, si spisla, in tudi izdajo dočakala.

Ti odšla si! Utrujena k počitku, zaslužila si si ga.
Za vse kar si napisala, hvala hvala hvala!

Tvoja, “Mavrica v pločevinki”, pa nam je ostala v spomin, ne samo nam, ko smo s Teboj klepetali. Tudi drugim, ko bodo Tvojo MAVRICO brali.

MimaŠ, lepa Ti hvala!

PRABABI