Prosila bi za pomoč. Stara sem 27 let. Poročena 3 leta. V zakonu se nama je rodil otrok, star pa je 1,5 leta. Z družino živimo pri njegovih starših, v njihovi hiši, ampak v svojem stanovanju.
Tu pa je tudi problem. Ne bom na dolgo in široko razlagala, da mi tast in tašča, predvsem ona, močno načenjata zdravlje. Gre za to, da živim iz njihove strani pod zelo močnim pritiskom. Obsedena sta tudi z mojim otrokom, obnašata se kot da sta onadva starša, jaz nič ne vem, nič ne naredim prav v zvezi z njim,….. Najraje bi videla, da bi jaz kar izginila, njima bi pa ostal sin in vnuk.
Gre pa za to, da potrebujem psihično trdnost. Kako bi dosegla, da mi razne žaljivke, podtikanja, ipd, ne bi prišli do živega? Da bi enostavno preslišala, da mi ne bi prišlo do duše, do srca, ker trenutno sem psihično zelo šibka, jokam, vse me prizadane. Precej sem shujšala, ker ne morem jesti, poleg tega se mi pa po koži spuščajo madeži brez fiziološkega razloga, torej so na živčni bazi.
Rada bi “ojačala”, rada bi bila spet vesela kot nekoč. Sedaj se namreč sploh ne smejem več, ker mi ni do tega.

Selitev ne pride v poštev, mož pa je v precepu. Mama ga namreč vidi več kot jaz in ima možnost vpljivati nanj z vsem mogočim. On sicer tega ne vidi, ker je mama le mama in ni možno da je mama tako žleht.

Mi lahko kako pomagate?

Spoštovana!

Verjamem, da vam mora biti res težko, če se v svojem domu počutite kot vsiljivka, če vas žalijo in spodkopavajo vašo materinsko vlogo. Normalno je, da vas to prizadane, saj niste brez čustev. Ker pa to že tako dolgo prenašate, pričenja iti čez rob, kar se pri vas odraža s povečanimi čustvenimi odzivi ter zdravstvenimi težavami. To ne pomeni, da ste psihično šibki.

Pravite, da bi se želeli tako ojačati, da vam razne žaljivke in podtikanja ne bi prišli do živega. Glede na to, da je takšno obnašanje težko sprejeti neprizadeto in da ima vsak pravico do spoštljivega obravnavanja, bi morda poskušali najprej storiti vse, da bi preprečili takšno obnašanje, ki krni vašo osebno integriteto (celovitost). Dobro bi bilo, da bi tašči pokazali, kje so vaše meje in bi jih dosledno ob vsakem, za vas, nesprejemljivem odnosu postavljali. Dokler jih ne bo pričela upoštevati. Tega, kar se vam dogaja sedaj, vam namreč ni treba prenašati. Tega se zavedajte in to dajte jasno vedeti tudi vaši tašči.

Za začetek pa vam za izboljšanje položaja predlagam, da se poskušate pogovoriti z njo. Obe sta ženski, obe materi, obe polni ljubezni do vašega moža-njenega sina in vašega otroka-njenega vnuka, zato mislim, da bi lahko prišlo do nekega skupnega čutenja. Potrudite se vi, ki ste kljub mladosti modrejši, da najdeta nek skupni jezik. Poskusite se vživeti v njo, glede na njeno osebno zgodovino, ki je gotovo vplivala na njeno sedanje obnašanje. Ali pa si predstavljajte, da pač ne zmore drugačnega ravnanja, ker je to v njej in ker sama ne uvidi, koliko škode dela s tem. Kot vedno, kadar gre za komunikacijo, je pomembno, da govorite o sebi in svojih občutkih in ne o tem, kakšna je ona. Slednje bi doživela kot napad in odnosi bi se po vsej verjetnosti še izostrili. Ni garancije, da bo pogovor pomagal, vsaj vedeli pa boste, da ste storili vse, kar je v vaši moči. Verjetno vam bo v takšnih razmerah tudi težko pričeti in izpeljati pogovor, ampak v življenju je pogosto tako, da so najpomembnejši koraki najtežji.

Zdi se mi zelo modro od vas, da razumete moža, da ne more videti svoje mame realno. Še vseeno pa mislim, da bi se bilo dobro tudi z njim pogovoriti o tem, kako boleči so za vas takšni odnosi. Res je boljše, da mu ne govorite, kako je njegova mama “žleht”, ampak raje o vašem doživljanju in občutkih. Njegova pomoč in podpora pri uvajanju sprememb v odnosih bo prav gotovo dobrodošla.

V kolikor pa se tašče in tasta ne bo dalo premakniti na noben način in bosta nadaljevala s svojim obnašanjem, se ponovno oglasite in bomo vendarle poskušali najti kakšen način, kako “preslišati” žaljivke.

Občutek imam, da premorete toliko miline, modrosti, pa tudi odločnosti, da boste uspeli izgraditi vsaj znosne odnose. Saj ni potrebno, da postanete najboljši prijatelji s taščo in tastom, skoraj nujno pa je, da se naučite shajati drug z drugim.
Res pa je, da ni vse odvisno od vas.

Vseeno upam in vam želim, da bi uspelo!

V primeru, da se mož ne bo postavil zate, bo veliko izgubil. Srečna družina je sestavljena iz ljudi, ki se podpirajo in dopolnjujejo, med njimi je tiha naklonjenost in ljubezen, ki jo kot posameznik vsak čuti ali ne. Vi, kot mlada družina, bi morali biti srečni in nasmejani, brez, da bi vas kdo nadlegoval.Nihče pa vam nebi nič mogel, če bi vidva držala skupaj in jasno povedala stašem, da ju bosta o vajinih SKUPNIH odločitvah obveščala sproti.

Posesivne in egoistične mame, ki si prilaščajo moč nad odraslimi sinovi in jih diplomatsko pritiskajo na dušo, jih niso imele nikdar prej dovolj rade. Uravnovešena mama želi sinu v življenju vse najlepše iz srca in mu pač pomaga, če jo le ta prosi, drugače se pa ne vtika.Sin pomaga mami, ko je to neizogibno, drugače pa vsak živi svoje življenje.Že to je velik in uspešen projekt za normalno mamo, da je sin srečno poročen in skrbi za svojo družino, ter pošteno dela.

Nasvet: najprej se z ljubeznijo pogovori z možem, prosi ga, naj načrtuje življenje s tabo, naj se poskuša zavedati družinske sreče, ki ni samoumevna, temveč je plod negovanja odnosov. Mami naj ob bolezni pomaga, drugače naj ji pa jasno pove, naj ga ne vznemirja za vsako malenkost.Poizkusi misliti le na svojo družinico, bodi samozavestna in jasno in točno povej, kako bo po tvoje.Bodi vljedna in odločna z nasmehom!Srečno!

Takole je….. Zdaj smo prišli do te faze, da sem možu povedala kaj si mislim in kakšna se mi zdi situacija. Do pogovora sva prišla že nevemkolikokrat, tokrat pa zato ker smo prišli domov, ob 21.15 iz popoldanskega obhoda. Otrok je bil zaspan, ko sem njegovi mami (moževi) rekla Dober večer in lahko noč. Povedala sem ji da je otrok zaspan, da tudi gledati ne more več, da je povrhu vsega še pokakan in da mora iti spat. (ponavadi gre ob 19.30). In kaj je ona na to naredila?!? Otroka mi je strgala iz rok in rekla, da naj bo še malo pri njej. EGOIZEM!!!!! Ni važno kaj je z otrokom, važno da ona zadovolji svoje potrebe.
Seveda sem popenila in rekla, da če njeni niso imeli reda, moj ga ima. In če je zaspan bo šel spat. Potem pa je začela še nekaj sikati, da kakšna sem. Obrnila sem se in odšla otroka umit in dat spat. Sledilo je pa to, da je moja “preljuba” tašča vsa v solzah tožila tastu da kakšna sem, kaj sem rekla,….. Možu sem povedala kaj in kako je bilo in rekla, da naj gre z menoj dol da takoj razčistimo. In je rekel, da on z mano ne gre dol v takem stanju ker se ne znam kontrolirati kaj govorim.
Potem sem se pomirila, čeprav nerada in se čez kako uro z njim pogovorila. Povedala sem mu kaj in kako. Pravi da mi da nekaj prav, nekaj pa ne. Kar mi je sicer jasno, vendar me pa boli to, da ne bo nikoli stopil meni v bran, ampak samo miri stanje. Še vedno misli, da njegovi ne vidijo vnuka dovolj, a ga vidijo ob 7 zjutraj za nekaj minut, ob 16-ih ko prideva domov pa bognedaj da se ne bi javila da sva prišla, ker je huda ura. Potem smo pa itak do 18.30-19.30 ves čas nekje na dvorišču in so oni zraven. Samo dopoldan ga nimajo pa še več bi ga radi. Pa kaj naj še naredim? Pravzaprav sem moža včeraj vprašala kako naj rešimo situacijo pa je rekel, da ne ve, da pa mu gre vse že na živce in da je mislil, da bova same s taščo rešile. Pa čeprav ve,da se z njo ne da nič rešit, ker vse drugače vzame kot je povedano in izpade ona pol svetnica vsi ostali pa…..
No, danes zjutraj pa je rekel, da se bo potrebno vsest z njimi in se pomenit. Kaj bo izpadlo ne vem, vem pa da nič dobrega, ker sami ne znajo reševati problemov. Pri njih se rešujejo tako, da se skregaš in potem vse pospraviš po preprogo in si čez čas to očitaš. Jaz pa mislim in vem, da tako ni prav. Poleg tega pa, kaj naj se pa menim, samo proti njim, mož pa na sredini, včasih se mi zdi da še bolj na njihovo stran.

Ne vem več kaj naj naredim. Mislim, da zgubljam moža, odtujila sva se pa tako in tako že kar precej.

Mislim, da veliko pove, dejstvo, da ko se peljem domov, da me nehote boli želodec.

P.S. Opravičujem se za dolžino, vendar tega ne morem povedati krajše. Pa še to sem precej oskubila.

Hvala obema za pomoč!

lep dan

Poizkusita oddati vlogo za neprofitno stanovanje ali graditi oz. stremeti k temu, da bi bili sami. Tašč se ne da spremeniti, zato je edina rešitev življenje narazen. Škoda tvojih besed, ker se bo vedno spremenila v nič krivo sveto Marijo. Mož je nežen in težko prenaša njeno psihično nasilje, ki se ga pa ona niti ne zaveda.

Upam, da boste šli kaj na morje in boš vse dobro predebatirala z možem.Bodi modra in sama uredi kakšne stvari, saj včasih nas niti najbližji ne dohajajo. Vedno pa na vljuden način, takšen, da lahko tudi otrok in kdorkoli sliši tašči povej, kakšno je stanje z otrokom in odidi. Ni ji treba naprej metati njen nered, ker ima 100let staro prepričanje in škoda tvoje energije, da bi se z njo bodla. Ne ji dat kosti za glodanje, ampak udari na fin, diplomatski način, kot da bi bil tam tvoj šef, in bi rekla: oprostite, zdaj bova odšla jest, reci babici pa-pa in odidita brez parlamentiranja.Naj ne ve, kaj se pri vas dogaja, ker je to vaša družina.

V sebi naredi nežen in ljubeč prostor za svojo družinico, njo pa loči iz svoje psihe, da te ne bo motila, kot mlinski kamen za vratom. Potem boš lažje zadihala in ne bo več vplivala na tvoje razpoloženje. Ko jo zagledaš, izključi čustva, jo z nasmehom pozdravi in pojdi svojo pot. Pa naj sama uporabi možgane.Tudi za špecanje ne bo imela več gradiva. Srečno!

Ponovno lepo pozdravljena!

To, da sta se z možem pričela pogovarjati o vašem problemu, je prav gotovo pozitiven premik, ki ste ga dosegli. In to, da se želi on tudi pogovoriti s starši, se mi tudi zdi zelo spodbudno. Sporočite, kako je šlo.

Res je, kar pravi mum, da bi bilo še najboljše, če bi vaša družinica zaživela na svojem. Mogoče pa je sedaj čas, da z možem resno razmislita o tem… Čeprav pa se bojim, da je on tako navezan na svoje starše, da ne bo hotel vložiti sredstev, ki bi bili za osamosvojitev potrebni. Predlagam vam, da čimvečjo pozornost in skrb namenite negovanju vajinega partnerskega odnosa, da se bosta ponovno zbližala. Lahko si preberete eno prejšnjih tem, ko smo pisali o tem: . Priporočila pa bi vam tudi knjigo: Srečni v ljubezni, kako ustvariti srečen zakon – Catherine Johnson.

V zvezi z nedavnim dogodkom se mi zdi pozitivno tudi to, da ste potegnili črto in niste dovolili tašči, da bi posegala v vaše meje. Kako je to vplivalo na njo, pa je njen problem. Če se hočemo vedno ozirati na čustva in mišljenje ljudi okrog nas, nas lahko vsi teptajo. Prav pa je, da v takšnih situacijah ohranimo spoštljiv odnos in da se vzdržimo žaljenja.

Želim vam, da boste uspeli s taščo izboljšati odnos v tolikšni meri, da ne bosta več druga proti drugi in vam bo potem tudi mož lažje izkazoval podporo. V pozicijo proti staršem se namreč, kot je očitno, noče postaviti.

P.S. Dolžina sporočila me nič ne moti. Bolj podrobno kot je problem opisan, več je možnosti, da bo tudi nasvet ustrezen.

Zaradi takšnih stvari sem jaz odšla od takšnih ljudi in iz takšne hiše…. Naj uživajo sinko in njegovi starši…. In to je bila moja najboljša življenjska odločitev….. In me več ne boli želodec, več se ne sekiram, a bosta tašča in tast zadovoljna z mojimi besedami, z mojimi dejanji, nihče več mi ne soli pameti, kako naj ravnam s svojim otrokom, nihče več mi ni policaj, ki mora vedeti za vsak moj korak…. Živim in diham….
Pa te nočem strašiti, noname2, ampak tudi tvoji živci lahko do neke mere zdržijo, naprej pač ne. Razčistita z možem… Je pripravljen iti s tabo od doma, ali se čuti obvezanega in dolžnega živeti s svojimi starši v isti hiši…. Verjemi, prepad med vama bo vedno večji… V tebi se bodo kopičile zamere do njega, ker ne zna postaviti meje svojim staršem, ker ne drži s tabo… In nekega ti bo počilo, ali pa boš ostanek življenja preživela z otopelo dušo…. Odločitev je v tvojih rokah…
Veliko sreče!!!