Imam dilemo, ki se mi najprej ni zdela tako huda, zdaj pa me vse bolj razžira. Pravijo, da je dobro, da destruktivne odnose čim prej pozabimo. Čeprav se mi zdi, da je treba poleg odnosa, pozabiti predvsem tudi ‘osebo’ in tukaj je moj veliki problem.

Z neko osebo sem imela zapleten odnos (mislim da nekje v najinih glavah še vedno je – in zato je situacija tako komplicirana in ne črnobela). Super sva se razumela vse dokler ni prišlo do globljih čustev in tudi poljubljanja. Po kar lepem času vzponov in padcev sva na tihem sklenila pakt, da ostaneva frenda. Seveda se je to izkazala le kot lepa izrečena obljuba, ne pa tudi konkretno dejanje. Odkar sva se ‘ločila’ (nikoli nisva hodila, bila par, le medsebojna privlačnost je bila skrajno močna), so se vsi stiki prekinili, tu pa tam še kakšen mail ipd. Nekaj časa mi je to pasalo, saj sem vedela, da se bom tako lažje in prej ohladila do njega, da me bo tako hitreje ‘minilo’. Po eni strani me je res, toda zadnje čase, zdaj že mesece, velikokrat premišljujem o tem, a ni škoda, da zaradi čustvenih/ljubezenskih nerazščiščenosti spustimo iz svojega življenja osebe, ki so nam zanimive, so dobre po značaju?! Rada bi ga kontaktirala, pa ne vem ali bo jezen ali vesel. Vem, vem, da je za oba bolje, da se ne srečujeva, ampak mene tako žre, da sem izgubila osebo, ki mi je blizu na nek poseben način, ne le spolni.

Razmišljam, kako moramo dobesedno odpisati določene osebe iz svojega življenja, samo da lahko ustaljeno živimo naprej! A ni to grozno? Rada bi ga kdaj poklicala, pa imam občutek, da bi to predstavljajo celo zgodbo. To ne bi bil le klic, ampak že neko znamenje. A veste, kaj mislim?
Če želim nekoga nazaj v svoje življenje, če mu hočem povedati, da ga nočem izgubiti in imeti le za spomin , ampak bi rada, da ostaneva kolega in v stiku še naprej, a je to tako narobe? Bojim se namreč, tako zelo bojim, da bo on, če se mu bom po nekaj mesecih javila, mislil, da spet drezam vanj in mu nočem dati miru. Medtem ko se jaz samo zavedam dejstva, da je življenje nepredvidljivo, kratko in da nikoli ne vemo, kaj bo z nami. Tako se bojim, da bom nekoč, čez leta pogledala nazaj in dojela, kako lepo poznanstvo sem izgubila, spustila mimo, le za to, ker so bila ‘prepovedana’ čustva silnejša. Me razumete? Določena poznanstva zelo cenim (ta je eno izmed njih), ker vem, da nekoga kot je on, ne bom več srečala. Imela sva nekaj posebnega, kratkega, a intenzivnega, zdaj pa se delava kot, da se ni zgodilo nič. Kar je včasih prav, ampak zakaj mora zato trpeti najin osnovni nivo poznanstva? Je življenje včasih res ‘vse ali nič’? Kako mi bo nekoč žal, da sem ga kar spustila mimo, pozabila nanj. A takrat bo že prepozno. Medsebojne odnose bi morali ceniti najbolj! Mi pa gledamo na vse drugo, na okolje, znance, namesto nase.
Hvala vam za mnenja…

in kaj bi sedaj rada?? sajsi si že sama odgovorila vse! takle pač mamo a ne? nevem kaj tolko poudarjaš , kako bo on ka jsprejel, ker je zelo vrjetno, da te je on že davno pozabil in da se mu sladko malo jebe če pokličeš ali ne. mogole bi bil vesel če bi mu dala sexat, to pa je tud vrjetno vse! kako pa veš, da nima druge bejbe? če bi ti ta tip bil takrat full sexy bi se ze dal dol z njim takrat pa se nisi glede na to kar si napisala, nevem kaj sedaj jokaš neki. preveč razmišljaš ti se men zdi!!! pokliči ga pa mu reči – ej stari, če nimaš bejbe pridi v soboto zvečer da se dama dol! to je to. kva kompliciraš!!! al pa idi na talent in mu zapoj eno pesmico, kako ga pogrešaš, ampak samo kot prijatla !! ha ha ha ha in on bo cel masn da se bo lahko spet 3 ure pogovarjal s teboj o neumnostih!!! ha ha ha pa čakal kdaj boš dala noge narazen!! kva ti zahtevaš od moskih ej!! a si ti resna!? kaj nimas nobene frendice? al pa mu zrihtaj kako frendico pa boste skupaj hodili ven?? pa bosta velik skupaj pa odnos bo jasen?? saj zato pa je tolko samskih tipov , ker ste babe nespsobne!!!! uzivaj

Pozdravljena,

Popolnoma razumem kar doživljaš. Privlačnost in zaljubljenost se lahko zgodita kjerkoli in kadarkoli in točno taka je vajina zgodba. Moja zgodba je podobna, še sveža. Da ne bom na dolgo. Spoznal sem 10 let starejšo žensko, prijetnega značaja in na pogled. Veliko sva se pogovarjala in že po nekaj mesecih sem imel občutek, kot bi bila nekoč že skupaj v nekem drugem življenju. Včasih sem kar obstal, in nisem mogel verjeti, da imava toliko skupnih misli. Vsakič ko sem jo videl sem bil vedno bolj zaljubljen vanjo. Privlačnost med obema je bila očitna. Sledilo je še veliko priložnostnih pogovorov, pogledov da se je med nama kar kadilo. In točno v tem trenutku je potegnila zavoro in rekla, da je bolje da se med nama nič ne zgodi da ne bo žal njej in meni. Ker jo izjemno cenim in spoštujem sem privolil, čeprav mi je bilo zelo hudo. Pravi, da je razlog strah. Česa pa žal ne vem. Odšla sva na prvi in zdaj zadnji zmenek, na dolg sprehod, ki se je končal v čustvenem in dolgem objemu. Čeprav mi je v tem trenutku hudo, verjamem, da je tudi to za nekaj dobro. Izjemno bi bil vesel njenega klica ali vsaj sporočila. Drugače pa bom spoštoval njeno voljo. Takšno je pač življenje. C’est La Vie.

daj sam nehi no!!! kaj je rekla,da je bolje da se nič ne zgodi med vama!!! bi ji jaz že dal ej, tiča v gobec s prve!!! Če pa bi ti bil visok, teme, postaven, z vlkim debelim tičem in vlko debelo denarnco in lepi športnim avtom pa ne bi nič filozofirala bi samo noge narazn dala ne?? dajte nehite z tem jokanjem!!! kaj si jo poznal iz prejšnjega zivljenja, kakega prejsnjega zivljenja in iste misli!! mogole pa te je tvoja samo preverila z kaksno detektivko, če si zvest?? ti jokec pa si jokal namesto da bi jo nasadil!!! vidla je da si lolek in da BOLJE da ti ne da pičke, ker bo vse narobe!!! ker ne znaš držat jezika za zobmi!!! sam nehajte z nekimi bluzovanji!!!

Ti fastforward si za psihologa. Pred tem pa priporočam malo treninga aikida ali kako že. Ti sodiš po sebi. In glede na to kar pišeš nam je vsem jasno kam sodiš.

@CestLaVie
Kot prvo: ignoriraj fastfoeward. Škoda našega časa in energije zanj.

Zgodba je res podobna. Ko na koncu napišeš ‘takšno je pač življenje’, te čisto razumem, je pa ravno tu moj problem. Si predstavljaš, da se njej kaj zgodi, da se tebi, ne vem, zboli, se ponesreči, ali pa se to zgodi tebi. Torej, v tvoje/njeno življenje poseže neka huda zareza.
Bojim se tega, da bi šele takrat zares spoznala, da sem v življenju naredila napačno odločitev. Pa sploh ne mislim, da sem spustila mimo ‘ljubezen’, ampak meni ljubo osebo! O tem govorim. Govorim o ljudeh, posameznikih in ne spolnih objektih!! Me ni je naprimer že sedaj žal, da ga ni več v mojem življenju. Da sva poznanstvo ‘zapravila’ zaradi zaljubljenosti – kot da ničesar drugega med seboj nisva sposobna?
Ali je pač dejstvo, da se v takem primeru (ko prekineš stike zaradi nezaželnih čustev) res mora prekiniti RADIKALNO. Kako žalostno je potem to, ali ne…?

@CestLaVie
Kot prvo: ignoriraj fastfoeward. Škoda našega časa in energije zanj.

Zgodba je res podobna. Ko na koncu napišeš ‘takšno je pač življenje’, te čisto razumem, je pa ravno tu moj problem. Si predstavljaš, da se njej kaj zgodi, da se tebi, ne vem, zboli, se ponesreči, ali pa se to zgodi tebi. Torej, v tvoje/njeno življenje poseže neka huda zareza.
Bojim se tega, da bi šele takrat zares spoznala, da sem v življenju naredila napačno odločitev. Pa sploh ne mislim, da sem spustila mimo ‘ljubezen’, ampak meni ljubo osebo! O tem govorim. Govorim o ljudeh, posameznikih in ne spolnih objektih!! Me ni je naprimer že sedaj žal, da ga ni več v mojem življenju. Da sva poznanstvo ‘zapravila’ zaradi zaljubljenosti – kot da ničesar drugega med seboj nisva sposobna?
Ali je pač dejstvo, da se v takem primeru (ko prekineš stike zaradi nezaželnih čustev) res mora prekiniti RADIKALNO. Kako žalostno je potem to, ali ne…?[/quote]

Tole je pa za vse prestrašene duše, ki si ne upajo živeti svojega življenja in se odločati po svojih željah ter raje delujejo tako kot drugi od njih pričakujejo in zahtevajo… Življenje je vaše, začnite ga živeti!
http://youtu.be/lrXIQQ8PeRs

likalnik, čas baje celi rane. Bil sem v zvezi z res krasno punco, ki pa me je pustila iz določenih razlogov. Zatem sem storil še napako, zaradi katere me je ona povsem odpisala. Nisem mogel verjeti, da noče z mano več imeti niti prijateljskih stikov. Sedaj je pa minilo že skoraj pol leta in nje se samo še spominjam, brez kakšne bolečine. Sicer ne vem, kako bi čutil v sebi če bi slučajno me zaneslo v kraj, kjer ona živi oz. v bližino, lahko pa rečem da sem sedaj v redu.

Se strinjam s “čas celi rane. Prej ali slej narava poskrbi da vzpostavimo čustveno ravnotežje. Stopiti v stik ali ne bi prej pogojeval glede na okoliščine. Če silimo v razmerje z oddano osebo, je prej dobro pomisliti na posledice teh dejanj. “likalnik”, razumi vajin razhod kot posledica pakta, da ostaneta frenda. Velika večina ljudi tega ni sposobna in zato raje, in če je to mogoče prekine vse stike. Pa ne zaradi jeze, temveč zato, ker srce očitno prevlada razumu. V ljubezni ni pametno hiteti.

Glede na napisano bi lahko sklepala, da si ena izmed oseb, ki svoja čustva potlačijo ter kasneje zmotno mislijo, da so s potlačitvojo le-teh težave tudi rešile in se čustveno uravnovesile. Si mogoče kdaj razmišljal v tej smeri, da se lahko iz nekega odnosa oseba umakne zato, ker je prizadeta, ker je razočarana, ker enostavno ne prenese pogleda in bližine osebe, zaradi vsakokratne bolečine? Ne, še nisi pomislil? Morda pa le še nisi tako ljubil nikogar. Tudi to je opcija. Edino razumljivo je, da se oseba umakne, če je bolečina ob prisotnosti prevelika. Kdor ni mazohist bo naredil točno to. Tisti, ki mislijo, da s potlačitvijo svojih čustev izkazujejo zrelost se motijo. Zrelost osebe se kaže ravno v tem, da deluje v skladu s svojimi čustvi in občutji, se zaveda od kod izvirajo ter jih razume, predvsem pa ne deluje v nasprotju s sabo.

Menim, da če se oseba odmakne iz razmerja, ker je razočarana, prizadeta in vse kar prinese tak odnos, si ne želi vzpostaviti novega stika. Biti zaljubljen, hkrati pa razočaran in prizadet pa nekako ne gre skupaj in ni temelj zdravega odnosa. V takem se je bolje odmakniti in živeti naprej, ker prava ljubezen pride ko jo ne pričakuješ.

[/quote] Glede na napisano bi lahko sklepala, da si ena izmed oseb, ki svoja čustva potlačijo ter kasneje zmotno mislijo, da so s potlačitvojo le-teh težave tudi rešile in se čustveno uravnovesile. Si mogoče kdaj razmišljal v tej smeri, da se lahko iz nekega odnosa oseba umakne zato, ker je prizadeta, ker je razočarana, ker enostavno ne prenese pogleda in bližine osebe, zaradi vsakokratne bolečine? Ne, še nisi pomislil? Morda pa le še nisi tako ljubil nikogar. Tudi to je opcija. Edino razumljivo je, da se oseba umakne, če je bolečina ob prisotnosti prevelika. Kdor ni mazohist bo naredil točno to. Tisti, ki mislijo, da s potlačitvijo svojih čustev izkazujejo zrelost se motijo. Zrelost osebe se kaže ravno v tem, da deluje v skladu s svojimi čustvi in občutji, se zaveda od kod izvirajo ter jih razume, predvsem pa ne deluje v nasprotju s sabo.[/quote]

Ja, to sem imela v mislih. Končno je nekdo poštekal!! To, da se nekdo umakne, še ne pomeni, da se je umaknil, ker nekoga ne mara več, ampak ker ga še vedno mara (pre)več. O tem tudi govorim.
A ni to grozno in žalostno, da ‘moramo’ osebo, ki jo imamo radi, odpisati iz svojega življenja v celoti, če hočemo mirno živeti naprej? Kako ste lahko nekateri tako zelo prepričani, da vam nekoč ne bo žal? Čez leta, ko boste na svoje življenje gledali drugače. Pa ne mi s takimi, da ‘preveč razmišljam’! Hvalabogu, da razmišljam in čutim in nisem le ena dila.
Ne vem, hotela sem izpostaviti ta problem in videti, če sem edina, ki ga imam. Nisem edina, kot vidim… In to mi tudi nekaj pomeni. 🙂

Hej, ravno o tem govorim že ves čas in se že ponavljam – ne govorim o ljubezni! Ja, o neke sorte spodleteli ljubezni mogoče že, ampak zlasti o tem, da ti je nekdo, potem ko se razmerje ne izide, vseeno ostane blizu kot OSEBA in ne le LJUBEZENSKI ali SPOLNI OBJEKT. A razumete??!! A da je naravnost tragično to, da si ‘moramo’ iti naprej, pozabiti. Poiskati drugo ljubezen. Kot da prejšnja oseba kot ČLOVEK ne obstaja več. Meni je to pač katastrofalno pa pika.

Likalnik, veliko lažje bi ti bilo, če bi se sprijaznila s tem, da je to, kar te vleče k tej osebi, ljubezen do moškega in ne vrline človeka. Dobrih ljudi, s katerimi se lahko ujameš, z njimi preživljaš čas, se z njimi smejiš, imaš skupne interese … je veliko, malo pa je takšnih, ki bi se te resnično dotaknili. A če se te dotakne nasprotni spol, to ni več le medčloveški odnos, ampak je moško-ženski odnos. In ohranjanje taknega odnosa ob odsotnosti seksa ni prijateljstvo, ampak platonična ljubezen. Ta pa ne prinaša nič dobrega, ker posega v življenje drugih ljudi, če sta vpleteni osebi vezani, in okrni tudi življenje obeh, ki sta v platonični ljubezni povezani. Noben od vpletenih namreč ne živi celostnega odnosa z nekom, ampak polovičnega – vezani se namesto s partnerjem povezuje s “prijateljem”, nevezani se povezuje s “prijateljem” in za novega partnerja ali ni odprt ali pa si bo našel takšnega, ki od njega ne bo terjal čustvene bližine. Tako na koncu zaradi pretveze prijateljstva, ki si ga dva ne upata spraviti v formalno zvezo, vsi živijo neko dvolično dvotirno življenje, ki pa je že zaradi narave njihovih odnosov površno.

Morda te svoje osebe vendarle ne bi klicala, dokler si zmedena, kakor si. Na začetku govoriš, kako bi rada bila njegova znanka in kolegica, potem govoriš o ljubi osebi, kar znanci in kolegi ravno niso, pa o bolezni in katastrofah, čeprav v času njih ne razmišljamo o znancih in kolegih, ampak o ljudeh, ki so del našega življenja, ti pa kot znanka ali kolegica to v nobenem primeru ne bi bila. Pod črto pa ves čas pišeš o tem, kako takšne osebe ne boš srečala nikoli več. Ampak dobre ljudi spoznavamo nenehno, eni v naša življenja prihajajo in drugi odhajajo, torej je tukaj strah odveč, ker bo enega dobrega človeka čez čas zamenjal drugi. Če boš kdaj kaj obžalovala, boš to, česar si danes ne upaš priznati – izgubo moškega, s katerim bi lahko morebiti ustvarila pristen ljubezenski odnos. Ampak ker si tega ne upaš priznati, saj bi ga v tem primeru morala ali spustiti od sebe ali pa z njim govoriti o vajini morebitni zvezi, iščeš vse mogoče načine, da bi vajin odnos spravila v neko nevtralno obliko in bi tega moškega lahko zadržala vsaj na nek način, če ga že v resnici ne moreš imeti.

Zatorej se najprej umiri in svoja čustva poimenuj z njihovimi pravimi imeni, da boš lahko ugotovila, kaj pri njem dejansko pogrešaš in kakšen odnos z njim bi si želela, da ne boš delala zmede in škode. Svojih čustev ne boš mogla kar tako skriti za ponudbo “poznanstva” in razpredanjem o neprecenljivosti človeških vrlin, ker ljudje vendarle nismo povsem brezčutni, da ne bi zaznali podtona, ki ga izdaja bit človeka.

Do zdaj je vajin odnos, kolikor kaže, potekal skladno. Zapletla sta se sporazumno, se sporazumno razšla in na razhod reagirala enako, zato eden drugemu nista prizadejala nobene nepotrebne bolečine in vajinemu (ne)odnosu nobene nepopravljive škode. Ni razloga, da ga ne bi mogla obnoviti, ampak le, če bi bila ti iskrena v tem, kaj hočeš od njega. Znanca in kolega sta lahko brez težav, ker je to bolj ali manj brezosebni odnos, ampak pri tebi se zdi, da hočeš od njega več – čustveno bližino, medsebojno zaupanje …, čeprav to že prestopa meje prijateljstva. In tukaj se pojavi nov problem. Vajina zaljubljenost je bila “kratkotrajna, a intenzivna”, to pa žal pomeni, da vidva v resnici nikoli nista bila prijatelja, zato prijateljstva tudi obuditi ne moreta, in bi morala odnos začeti graditi znova, na povsem drugih temeljih. O tem, kakšen bi bil in ali bi imela zanj oba interes, upoštevajoč, da imata najbrž vsak svojo mrežo znancev, kolegov in prijateljev, pa bi se spet morala zediniti.

Meniš? Kaj pa, če si stik oseba kljub odmiku želi vzpostaviti, vendar ne takšnega kot ji ga ponujaš? Če si z nekom že bil v nekem ljubezenskem odnosu, ter se je oseba umaknila, ker si se odločil za nekoga drugega, potem bo ta oseba težko pristala samo na prijateljstvo. Zakaj? Zato, ker, če je zaljubljena vate, si želi od tebe več in ne le prijateljskega odnosa. Prisotna pa sta potem tukaj še razočaranje in prizadetost.Težko je namreč biti v prijateljskem odnosu z nekom, ki si ga želiš dotakniti, ga objeti, morda poljubiti vsakič, ko ga vidiš. Pri prijateljih si vsega tega ne želiš, kajne? No, v tem primeru bi torej za to osebo pomenil prijateljski odnos in ohranjanje le-tega samo bolečino, zato je umik ena izmed zelo učinkovitih metod, da počasi pozabiš, se umiriš. Če še vedno ne štekaš, potem, oprosti, sem prepričana, da še v življenju nisi bil zaljubljen.

Meniš? Kaj pa, če si stik oseba kljub odmiku želi vzpostaviti, vendar ne takšnega kot ji ga ponujaš? Če si z nekom že bil v nekem ljubezenskem odnosu, ter se je oseba umaknila, ker si se odločil za nekoga drugega, potem bo ta oseba težko pristala samo na prijateljstvo. Zakaj? Zato, ker, če je zaljubljena vate, si želi od tebe več in ne le prijateljskega odnosa. Prisotna pa sta potem tukaj še razočaranje in prizadetost.Težko je namreč biti v prijateljskem odnosu z nekom, ki si ga želiš dotakniti, ga objeti, morda poljubiti vsakič, ko ga vidiš. Pri prijateljih si vsega tega ne želiš, kajne? No, v tem primeru bi torej za to osebo pomenil prijateljski odnos in ohranjanje le-tega samo bolečino, zato je umik ena izmed zelo učinkovitih metod, da počasi pozabiš, se umiriš. Če še vedno ne štekaš, potem, oprosti, sem prepričana, da še v življenju nisi bil zaljubljen.[/quote]

Draga brbla. Preberi si moje pisanje z dne 11.11 ob 20:20 pa boš lažje razumela česar kot navajaš ne štekam.

Meniš? Kaj pa, če si stik oseba kljub odmiku želi vzpostaviti, vendar ne takšnega kot ji ga ponujaš? Če si z nekom že bil v nekem ljubezenskem odnosu, ter se je oseba umaknila, ker si se odločil za nekoga drugega, potem bo ta oseba težko pristala samo na prijateljstvo. Zakaj? Zato, ker, če je zaljubljena vate, si želi od tebe več in ne le prijateljskega odnosa. Prisotna pa sta potem tukaj še razočaranje in prizadetost.Težko je namreč biti v prijateljskem odnosu z nekom, ki si ga želiš dotakniti, ga objeti, morda poljubiti vsakič, ko ga vidiš. Pri prijateljih si vsega tega ne želiš, kajne? No, v tem primeru bi torej za to osebo pomenil prijateljski odnos in ohranjanje le-tega samo bolečino, zato je umik ena izmed zelo učinkovitih metod, da počasi pozabiš, se umiriš. Če še vedno ne štekaš, potem, oprosti, sem prepričana, da še v življenju nisi bil zaljubljen.[/quote]

Draga brbla. Preberi si moje pisanje z dne 11.11 ob 20:20 pa boš lažje razumela česar kot navajaš ne štekam.[/quote]

Mislim, da sem tvoj post z dne 11.11.ob 20:20 citirala že kar na začetku.

Pa greva po korakih… Ti trdiš, citiram: “Menim, da če se oseba odmakne iz razmerja[/b], ker je razočarana, prizadeta in vse kar prinese tak odnos, si ne želi vzpostaviti novega stika“. Jaz pravim drugače od tebe, da si oseba odnos morda želi ohraniti, vendar ne takšnega kot ji ga ponujaš ti. Torej si ne eli ohraniti le prijateljskega odnosa, ker takšnega v tistem trenutku ni sposobna ohranjati. Če si v nekoga zaljubljen ne moreš biti le njegov prijatelj. Torej, kaj misliš, je razlika med najinima pogledoma na situacijo? Zdaj pa drugi korak… Spet te citiram: Biti zaljubljen, hkrati pa razočaran in prizadet pa nekako ne gre skupaj in ni temelj zdravega odnosa”. Res? Če je oseba zaljubljena še ne pomeni, da ne more biti razočarana in prizadeta. V kolikor je bila v nekem ljubezenskem odnosu ter je imela glede tega odnosa neka pričakovanja, ki se niso uresničila, potem je (po vsej verjetnosti) razočarana in prizadeta. In vendar to ne pomeni, da te ima manj rada ter da si s teboj ne želi biti. Si zdaj dojel, da pišeš diametralno drugače kot jaz?
Žal sem še vedno mnenja, da verjetno preveč racionaliziraš čustva in odnose.

Oseba je verjetno res težko zaljubljena in hkrati razočarana. Prej bi rekel, da še ni prišlo ali pa sploh ne bi prišlo do prave zaljubljenosti. Morda je šlo bolj za neko všečnost, ki bi lahko prerasla v ljubezen ali pa tudi ne. Saj, ko je oseba resnično zaljubljena, ne vidi niti prsta pred nosom, kaj šele da bi se umaknila od subjekta v katerega je zaljubljena.

Marko, razmisli še enkrat, če je tvoja trditev točna. Velika večina zavrnjenih oseb se umakne, ker jim je tako lažje, pa lahko gre tukaj za zelo močno zaljubljenost. Lažje je namreč trpeti stran od osebe kot biti ob njej, si jo želeti, a ti je nedosegljiva. Se znaš vživeti v situacijo, ali pa je to SF?

Draga brbla. Ne želim na dolgo razlagati v čem je razlika med najinima pogledoma na situacijo. Po 33 let prehojeni poti si pač upam trditi in sem mnenja, da spreminjati ljudi ne pomeni ljubiti. Kdor je zaljubljen in to osebo želi spreminjati (bodisi ker je razočarana itd) je bolje da tako razmerje zaključi in si poišče sebi primerno, da spreminjanje ne bo potrebno. Bodi dobro.