Živjo,

ne vem, če sem se obrnila na pravi forum (ga sicer redno prebiram)… me bega nekaj stvari v življenju in ni prav veliko ljudi s katerimi bi lahko delila te stvari in da bi res razumeli o čem govorim, bi me pa zanimalo vaše mnenje. Ker vem, da je ta forum namenjen svojcem oseb z MOM, bi rada napisala, da ne želim nikomur še dodatno odpirati ran… se vedno bolj sprašujem namreč, če imam tudi sama to motnjo. Če se prav spomnim sem nekje prebrala, da je GittaAna v eni od tem zapisala, da otroci, ki so odraščali v družinah, kjer je bil prisoten MOM nekako izgubijo kompas in se neredko tudi pri njih kažejo podobni simptomi (prosim popravi me, če sem narobe razumela).
Stara sem 29 let. Odraščala sem v družini z MOM mamo. Že od najzgodnejšega otroštva se spominjam njenih izpadov – dretje, žaljivke vsak dan na sporedu, poniževanje, včasih je privihrala v otroško sobo, ki sva si jo delili s sestro in pometala stvari z mize, polic, vse knjige iz knjižne omare, se zraven živalsko drla… kar naenkrat se je potem umirila in se naslednji dan obnašala, kot da ni bilo nič. Midve s sestro pa čisto prestrašeni. Enkrat, ko sem bila najstnica in sem jezikala zaradi (ne)pospravljanja me je pribila na steno in začela davit… bolno, bolno vse skupaj, kar na jok in bruhanje mi gre še danes, ko se spomnim. Skratka izpadi takšni in drugačni. Spomnim se, da se doma nikoli nisem počutila varne. Ker v stanovanju v nobenih vratih nismo imeli ključev, sem že kot otrok, ko sem bila v svoji sobi pred vrata privlekla manjšo omaro, da starši ne bi mogli kar tako “uleteti” noter. Očeta sem sicer kot otrok imela nekako rajši (ker se vsaj ni tako eksplicitno spravljal name) vendar šele danes ugotavljam, da sem isto, če ne še bolj besna nanj kot na mamo – in to zato, ker me ni zaščitil in ni naredil popolnoma ničesar, ko je mama norela – takrat se je samo elegantno odstranil (in ja, polagam na srce vsem staršem – če se le da, otroka za vsako ceno stran iz takšnega strupenega okolja, ker to ti dejansko zastrupi dušo).
Kot otrok (no, pa tudi zdaj se mi zdi, da imam žal še vedno izražene te karakteristike) sem bila “pridna”, ubogljiva, vodljiva (ker sem pač bila čisto prestrašena, nesamozavestna in pohlevna zaradi takšne vzgoje), sramežljiva… Če sedaj pogledam nazaj so se prvi znaki MOM pri meni pokazali, ko sva začela zvezo s prvim fantom. On je namreč bil prvi ob katerem sem se počutila varno. In prav zato so se v tem odnosu odprle rane z vso močjo. Drugače sicer nikoli nisem znala izražati jeze niti se nisem imela za posesivno in ljubosumno osebo, zato tudi meni sami ni bilo jasno od kod takšna sprememba. Ko sva bila z (zdaj bivšim) partnerjem v zvezi nekaj mesecev, je bilo, kot da bi se spremenila v pošast – ljubosumje, posesivnost, nihanja razpoloženja, izpadi, ko me je želel zapustiti grožnje s samomorom, scene takšne in drugačne (za kar mi je iskreno žal). Res ne želim opravičevati svojega vedenja, bi pa želela samo pojasniti, da tega nisem počela, ker bi mi bilo to “v veselje” ali pa ker bi si zavestno rekla: ja, zdaj ga pa želim zmanipulirati… ne, spomnim se samo neznanske bolečine in praznine in en del mene (takrat manjši del), je vedel, da kar počnem ni prav, da si nihče ne zasluži takšnega ravnanja, drug del mene pa je samo reagiral, da bi ublažila bolečino in ne bila zapuščena. Še enkrat – ne želim opravičiti svojega ravnanja, vem da je bilo nedopustno. Tega sem se šele čez čas zavedla v polnosti, iskreno sem se opravičila bivšemu (štiri leta je, kar sva narazen) in danes sva prijatelja (čeprav mi še zdaj ni jasno kako je lahko šel čez to).
Na psihoterapijo hodim že štiri leta (s krajšimi premori, ker je to kar finančen zalogaj) in se res trudim. Te boleče praznine, ki sem jo čutila nekaj let nazaj ne čutim več, vsaj ne v tolikšni meri. Tudi če pogledam kriterije nekako ne ustrezam (več) mom. Je pa pri meni izrazita disociacija – večino časa sem nekako otopela, šele zadnje leto se je začelo spontano dogajati, da se za nekaj trenutkov začutim v polnosti – sebe in svoje telo. Občutek je točno takšen (kot sem terapevtki rekla), kot da bi “padla nazaj v telo”. Občutek imam, kot da “sem”, da obstajam… zadiham s polnimi pljuči, okolica se razjasni, barve postanejo bolj žive… mogoče se čudno sliši ampak občutek je, kot, da bi se znašla v popolnoma drugem svet – imam občutek, da sem človek, kot vsi drugi, počutim se zdravo in normalno, kot drugi ljudje. Gre zelo počasi, včasih so bili ti trenutki na vsakih nekaj dni, zdaj se podaljšujejo in jih doživim že vsak dan. Šele zdaj vidim razliko – prej sem vedno bila otopela in v tem disociiranem stanju (mislim, da sem tudi na tem forumu prebrala, da se mom in nom osebam prav vidi, da niso “čisto tukaj”, kot da bi bili v svojem svetu in da imajo tudi pogled, oči drugačne…), zdaj pa se mi zdi, kot da bi se počasi, počasi zbujala. In vem, da obstaja tudi drugačen, “zdrav svet”. In se tudi razumsko zavedam, kdaj sem otopela in nisem v ok stanju. Če sem prej (v odnosu z bivšim) samo reagirala in “metala ven” jezo in bolečino in pričakovala od njega, da je tam zame, se zdaj raje umaknem od drugih, ker vem, prav zavedam se, da je moje razmišljanje v tej otopelosti in tem stanju nekako izkrivljeno, in da bo tudi otopelost sčasoma izgubila na moči in takrat bo moje razmišljanje spet drugačno. Se mi zdi dosežek, da se razumsko zavedam tega in tudi znam precenit svoje stanje. Mi je pa hudo, ker v tej disociaciji (ki je vseeno večino časa bolj ali manj prisotna) ne čutim v polnosti. Včasih se mi zdi, da sploh nič ne čutim in potem razmišljam kaj vse je narobe z mano, da nič ne čutim in potem začnem paničarit ali sem psihopat ali kaj… Sem pred kratkim prekinila zvezo (ki se je pravzaprav komaj začela razvijati) z moškim, ker imam občutek, da v zvezi ne morem nič dati. Čustveno, se razume. Če imam občutek, kot da me sploh ni, da itak ne morem nič dati, nobenega čustvenega odziva… Mi je hudo, ker si želim nekoč zdravega partnerskega odnosa in (če se spravim ven, da bom res stabilna) tudi otrok. Vem pa, da še nisem pripravljena ne za eno, ne za drugo. Sicer imam nekaj tesnih prijateljev, ki tudi vedo za moje težave in me imajo radi.
Sem se kar razpisala… mi je bilo predvsem v olajšanje zapisati to. Upam, da nisem koga prizadela z zapisom, ker vem, da ste tukaj žrtve ljudi, ki imajo mom. Po eni strani se tudi sama počutim kot (bivša?) mom, po drugi strani pa mi je ta forum blizu, ker začutim nekatere zgodbe tukaj (ko jih primerjam z obnašanjem svoje mame). Dobro, saj vem, samodiagnoze gor ali dol, pomemben je napredek v terapiji in izboljšanje kakovosti življenja, zdravi odnosi… vseeno pa me zanima – tisti, ki ste otroci MOM staršev…ali ste tudi pri sebi opazili kdaj podobne simptome kot pri starših? In če ja, mislite, da je bil to le odziv na boleče otroštvo in zlorabe doma in ali je izzvenelo takoj, ko ste se umaknili iz toksičnega okolja?

Veliko miru in moči želim vsem,

Ronja_

Pozdravljena Ronja,

zanimivo branje, seglo je globoko vame, ker sem se nekako pred nekaj leti začel zavedati, da z menoj ni vse v redu, da z mojimi starši ni vse v redu, da način funkcioniranja ni v redu…. tale forum je moje domneve le še potrdil.

Od MOM staršev sem se nauči, da je potrebno za uspehe v življenju z drugimi ljudmi manipulirati, jim lagati, iztisniti iz njih vse možne koristi, narediti iz vsake stvari dramo, obtožiti na nekaj druge, preden sploh pomislijo, da si ti krivec, rovariti s spletkami, zapustiti partnerja preden partner zapusti mene ob spoznanju, kakšen sem…… Tako se je izredno uspešno živelo in dogajalo v naši primarni družini.

Potem sledi pogled vase. Sledijo spoznanja z branjem priporočene literature, leta in leta poglobljenega iskanja svojega jaza, analiziranje lastnega nedopustnega obnašanja…. in zdi se mi, da bo to novo ustvarjanje lastne identitete, samoanaliziranje ter popravljanje trajalo celo življenje.

Zelo mi pomaga, če se v neki situaciji ustavim in naredim analizo, kako bi reagirali moji MOM starši (bi začeli z nekom manipulirati, zganjati drame, kritizirati, poučevati….) ter nato načrtno odreagiram popolnoma drugače. Do sedaj se je vedno izkazalo za pravilno in normalno, kot bi odreagirali drugi (normalni) ljudje.

MOM je grozljiv, obnašanje grozno, škoda nepopravljiva. Zato sem trdno odločen, da stopim (in že nekaj let stopam po drugi poti) iz tega okvira definicije MOM. Zavestno, načrtno, analitično, brez dram in strahov, brez manipulacije, odkrito….. težka življenjska naloga…..

Ronja, ti in jaz sva na dobri poti, ker sploh veva, kaj je MOM in si želiva drugače živeti, reagirati…

Želim ti vse dobro.

Ronja, prav si zapisala. Če odraščaš z MOM, NOM starši in nimaš nikogar ( ali skoraj nikogar) ., ki bi ti stal ob strani in ti zrcalil situacijo, ti povedal, da s teboj ni nič narobe, da je težava v starših..itd, potem se avtomatično podzavesto priučiš določenih vedenjskih vzrocev, poleg tega pa ponotranjiš grde stvari, ki so ti jih o tebi govorili tvoji starši. . In ker takšni starši ne zmorejo biti starši ( v zdravem smislu), ti manjka ogromno stvari, na nek način je res luknja v tebi, ker ti niso dali tistega, kar bi potrebovala, oziroma so s svojim vedenjem celo uničevali tisto zdravo v tebi.

Zato si potem, ko odrasteš precej zmeden, disociacija pa je ena od bolj pogostih stvari, ki se ti zgodijo. Ob dogodkih, ki jih vsakodnevno doživljaš ( nekaj si jih opisala in dobro vem, kako zelo grozljivo se počutiš ob tem) je skorajda edina možnost, da se “odklopiš”, najboljši opis disociacije je zame čustvena anestezija. Če to počneš leta, dan za dnem, se tega telo navadi, zato imajo ti odrasli otroci pogosto s tem precejšne težave, saj je disociacija na splošno in še posebej v stresnih momentih že čista avtomatika. Od tod občutki, da je vse okoli tebe kot nekakšen fillm, težave v čutenju drugih ali sebe…itd.

Pogosto lahko vseeno potem živiš skorajda normalno, vendar vse butne ven v situacijah, kjer se prisotna čustva in bližina. Partner, otroc….takrat, ko se res odpreš , na plano pridejo tudi vsa potlačena energija, strahovi, groza…itd, ne glede na to, da si lahko skupaj z idealnim partnerjem ali svojim otrokom ali da tega nočeš, tega ne moreš preprečiti, razen če se ponovno anesteziraš ( disociacija, alkohol, droge, hrana, nakupovanje…) kar pa ni zdravo ne zate, ne za bližnje in v tem ni rešitve. V bistvu lepša in bolj globoka je veza, bolj pridejo na plano stvari. Važno je, da se zavedaš, da gre zgolj za odmeve, da sprostitev potlačenih stvari, odpiranje starih ran ( in če želiš normalnih, zdravih odnosov, jih moraš slej ko prej odpreti) in da je to v bistvu priložnost, da se ponovno, tokrat kot odrasla, soočiš z bolečino in je tokrat predelaš.

Zato je vse, kar opisuješ, precej normalno za otroke staršev z osebnostnimi motnjami ( ali kakšno drugo patologijo, kjer ne zmorejo dati otroku zdravega okolja, oziroma ga celo zastrupljajo) , še posebej, če niso imeli ob sebi vsaj eno osebo, ki bi jim v tistem času pomenila zdravo zrcalo in oporo. Tvoja odločitev, da počakaš z vezami, dokler ne vsaj za silo ne pokrpaš te rane, je pametna, saj je tako večja možnost, da boš potem našla zdravega partnerja in vajin odnos ne bodo drobile tvoje nepredelane travme. Tako je tudi hitreje, četudi se na sami poti zdi, da ne.

Sprašuješ, če si tudi ti MOM, To boš odkrila sama, vendar je tvoj način razmišljanja in delovanja povsem v nasprotju z MOM. Oni niso nikoli krivi, odgovorni, z njimi ni nič narobe ( težava je zgolj okolica), se niso sposobni učiti iz svojih napak, ne delajo na sebi, temveč silijo druge, da se jim prilagajajo. Že če iskreno razmišljaš ali imaš morda MOM je velika verjetnost, da ga nimaš :). Če pa še delaš na sebi, tako kot ti , je pa skorajda zagotovo, da ga nimaš. Ludje z MOM večinoma nikoli ne hodijo na terapije, če pa že, pa zgolj zato, da tam najdejo opravičila, da se še naprej vedejo tako kot se ali da bi s “štempljom” terapevta lahko druge prisilii, da bi se še naprej povsem prilagajali njihovim dramam ( jaz sem bolan, ti moraš sedaj početi vse, kar hočem in upravičen sem, da ti skačem po glavi…)

Na tujem formu za odrasle otroke mom , nom staršev ( o njem pišem v drugih postih, tam so tudi linki) je eden boljših pregovorov na to temo: če s psom spiš, bolhe dobiš. S tvojim raziskovanjem same sebe, terapijo in ostalim boš te bolhe zagotovo preganala. Je pa to dolga pot, ker tisto, kar se ti zažre v otroštvu, še posebej, če ti hudo delajo starši, je res globoko v tebi in potrebuje veliko, da se zaceli. Se pa da in vse ljudi, ki jm je uspelo globoko spoštujem, ne samo zato, ker je to tako težko, temveč ker so vsi prav zaradi premagovanja teh težkih izkušenj postali izjemni ljudje.

GittaAna

ni nam lahko, otrokom M(N)OM-ovcev 🙂
se pa da. mislim da nisi MOM-ovec, si preveč samoreflektivna in prevzemaš delež odgovornosti za svoje življenje, pa kakršno koli že.
mogoče lahko sama sebi odpustiš da si kar si (ali kar si bila, npr. v odnosu do bivšega), ne znam drugače povedat :-), delaš na sebi, boriš se, nadaljuj z vsemi dobrimi stvarmi.
iz tvojega zapisa nekako čutim da se počutiš nevredno vseh lepih stvari, ne “zaslužiš” si partnerja, da mi nič ne moreš dat. jaz pa mislim da lahko veliko daš, noben ni idealen, vsi imamo svoje muhe, vsi se učimo in rastemo. odraščanje pri MOM-ovcu je meni po drugi strani dalo veliko empatije, uvid v to kaj jaz ne bom in kako se z otroki ne dela. prebrala sem ogromno knjig…

moja sestra pa je NOM, samo tega nikoli ne bi priznala.

srečno!