MEGLA – Strah, dolžnost, krivda
Bom odprla novo temo, ker je “megla” ena takšna stvar, ki se pojavlja v vsakem odnosu z nekom, ki ima NOM; MOM; ali podobno osebnost.
Je sicer povzeto iz knjige Ne stopajte več po prstih, ker govori o tem, zaradi česa ostanemo ujeti v takšnih odnosih in včasih ne zmoremo narediti tistih stvari, ki bi bile nujne, da bi se začel odnos razreševati. Megla je prevod FOG – Fear, obligation , guilt – torej strah, dolžnost in krivda zaradi katerih pogosto ne zmoremo ukrepati, saj so to tiste stvari, s katerimi nas je najlažje manipulirati in kot že veste so momsterji še posebej spretni v izkoriščanju teh “orodij”.
Zelo hitro lahko popustimo tudi totalnim nebulozam, če nas preplavi strah, pa naj bo to zaradi strahu, da bi izgubili odnos, otroke, da bi ostali sami ali pa kadar se nekdo izživlja nad nami in nas direktno ustrahuje.
Kaj hitro se nas da “obrnit naokoli” če se pritisne na našo dožnost . Ti si moja hčerka, sin, zato si dolžan poskrbeti zame ali pa mi dovoliti, da se vedem tako kot se. Dolžan si poskrbeti zame, ker sem mati, oče tvojih otrok. Moraš skrbeti zame, ker sem jaz tako ubogi, uboga in si rekel, da v dobrem in slabem ( četudi je samo še slabo)…itd.
Še posebej zoprna je krivda, ker se četudi nekdo z nami ravna res grdo ali pa prav brezsramno manipilira z nami , še vedno zlahka začutimo krivdo, da čutimo, kar čutimo, da mislimo, kar mislimo…itd.
In kadar se nam ta megla spusti na možgane in srce, le še stežka vidimo situacijo takšno kot je in zaradi tega težko najdemo prave rešitve ali pa težko vztrajamo pri njih. Tako kot pri resnični megli je tudi pri tej čustveni pomembno, da se vzdignemo nad njo ( saj veste, nad oblaki je vedno sonce) in situacijo pogledamo takšno kot je.
IN predvsem da ne pozabimo ( tudi v dramatično čustvenih trenutkih) da je vsak človek po polnoletnosti sam odgovoren za svoje dejanja in da je dobro, če prevzame posledice teh dejanj ( ker drugače bo vedno isto) in da nismo mi tisti, ki smo odgovorni za druge in da tudi ni prav, da prevzemamo odgovonost namesto drugih, saj jim s tem na dolgi rok tudi škodimo ( poleg sebi). In da noben naziv starša, partnerja in niti polnoletnega otroka ne opravičuje nobenega, da bi svojo odgovornost preložil na nas.
Pa tudi, da ne pozabimo, da imamo pravico do svojih čustev, želja…in da je čisto normalno, da si jezen, prizadet na nekoga, ki s teboj grdo ravna, da tudi mi nismo popolni in kdaj počenmo kaj takega, kar ni prav….skratka, da je krivda sicer čisto dobra stvar, da vemo, kje so meje in kaj je prav in kaj ni in da se učimo drugačnega vedenja, vendar da je utapljanje v krivdi škodljivo in kar je še posebej pomembno, da vemo, kdaj smo česa res krivi in kdaj gre zgolj za projekcije tistega na drugi strani, torej, da ne prevzemamo nase krivdo, ki sploh ni naša.
IN kar se manipulacij s strahom tiče – strah je vedno večji in bolj grozeč, če se ne upamo soočiti z njim, pogosto vidimo, da so stvari potem čisto drugačne in še zdaleč ne tako strašljive, kot se nam je zdelo na začetku, še preden smo na situacijo pogledali realno in ne na podlagi čustev ( strahu in ostalega) in se soočili z njo. Poleg tega se pogosto zgodi, da se nam v primeru, da se s strahom ne soočimo uresničijo naši največji strahovi. Če na primer živiš v peklu, ker se bojiš, da boš izgubil odnos, otroke, potem se na koncu pogosto zgodi, da vseeno izgubimo odnos ( ki ga konec koncev v resnici sploh nismo imeli) pa še vse ostalo zraven in da izgubimo otroke, če ne drugače, pa kasneje, ko odrastejo in sami odidejo s pekla.
Samo nekaj misli za razmislit in vam želim veliko jasnega vremena 🙂
GittaAna
Strah, dolžnost in krivda so tri vrste stanj, ki nam nekako »ne pustijo«, da se premaknemo naprej. Kam naprej? V okoliščine katere si želimo in po katerih hrepenimo.
In zakaj nam »ne pustijo«? Zato, ker še nismo uspeli dojeti, da jih vse tri za to, da sploh obstajajo hranimo sami. Sami jim skozi svoje prepričanje dajemo veljavo, pri tem pa pustimo oziroma dopuščamo, da nam drugi pri tem pomagajo.
V bistvu je človeško, da se ob posameznih okoliščinah ta stanja pojavljajo. Pojavljajo se v »zdravi meri« in nam nekako pomagajo, da delujemo tako, da je za nas in posledično okolico najbolj sprejemljivo. V takšnih »zdravih« situacijah pa vsa tri stanja skoraj nikoli ne trajajo dolgo, ker jih slej ko prej presežemo oziroma opravimo določeno stvar, da se okoliščine spremenijo. Predvsem pa v »normalnih« situacijah vsa tri stanja dolgoročno ne obstajajo hkrati.
Moje mnenje je, da v kolikor se pojavljajo (in obstajajo) hkrati, je to signal, da neka zunanja okoliščina (partner, starši, otroci, delovno mesto, prijatelj, nadrejeni…) »pritiska« na nas, da delamo oziroma naj bi delali tako, kot je to za zunanjo okoliščino najbolj prikladno.
In kaj se ob tem dogaja? Nas je strah posledic (kaj bo, če ne bomo delovali tako, kot nam nekdo sugerira), hkrati so nam vcepili prepričanje, da smo tako dolžni delovati in ob tem si v svoji glavi že narišemo krivdo, če nismo ali ne bomo tako delovali, kot nam je bilo sugerirano. Vedno gre v teh primerih za to, da predvsem MI SAMI nečesa ne želimo izgubiti.
Zato tudi na podlagi strahu, dolžnosti in krivde delujemo tako, kot nam narekujejo in sugerirajo zunanje okoliščine oz. udeleženci.
Če nas naše delovanje ne moti oziroma, če se z njim strinjamo oziroma se ob tem počutimo dobro potem pač ni nobenih ovir in je tudi za nas vse OK. Življenje teče dalje, mi pa se s tem ne obremenjujemo.
Problem nastane, ko se mi ne počutimo dobro in za nas takšen način ni OK, pa kljub temu podležemo »zunanjim pritiskom«.
Od tu naprej pa lahko govorimo o tem, da je prišlo do manipulacij s strani »zunanjih udeležencev« na nas same.
Ker pa te manipulacije čutimo pa jih zaradi zaslepljenosti ne vidimo, se posledično počutimo slabo (nas je strah kaj vse bo v prihodnosti nekdo od nas še zahteval, čutimo odgovornost, da se čim bolj prilagajamo, da bo tisti drugi zadovoljen z našimi dejanji in hkrati čutimo krivdo, da spet nismo dobro naredili oziroma , da v bodoče ne bomo izpolnili pričakovanj, saj v kolikor bi jih, bi bil tisti drugi že enkrat zadovoljen z nami in ne bi v nedogled nekaj zahteval ali očital…).
Po mojem mnenju torej mi zaradi lastnega oklepanja določenih okoliščin (oz. oklepanja udeležencev) sami vzdržujemo in hranimo strah, dolžnost in krivdo. Mi smo tisti, ki zaradi svojih lastnih interesov dopuščamo, da se MEGLA vedno bolj bohoti. In ker smo ljudje hitro prilagodljivi na okoliščine se te megle nekako navadimo in nam postane domača. Ker pa megla (tudi kot okoljski – vremenski pojav) nastane in se vzdržuje le, če so zato podani določeni pogoji se moramo zavedati, da je edino na nas samih ali bomo te pogoje pomagali ustvarjat in ohranjat ali ne. Zato tukaj ni izgovora, da nekdo manipulira z nami (oziroma smo žrtev manipulacije). Ja, gotovo je to lahko misliti in tudi reči, vendar pa s tem ne naredimo nič drugega kot preložimo krivdo na manipulatorja (ob tem se sami vsaj malo bolje počutimo) in še naprej ostajamo v takšnih okoliščinah zaradi svojih interesov.
In še nekaj, življenje načeloma ni zapleteno. Zapletamo si ga sami.
Pozabite že enkrat na stoletne vcepljene norme ( o »celici« tako imenovani družini v kateri naj bi se vse potrpelo) o tem, da je potrebno podpirati, pomagati in tolerirati ljudi, pa čeprav nam s svojimi dejanji dokazujejo, da nas ne spoštujejo kaj šele imajo radi. Dokler dopuščamo, da se nekdo do nas obnaša na način, ki nam samim ne ustreza potem je odgovornost za stanje kakršno je najprej in predvsem naša.
Torej, kdo nam lahko vcepi občutek strahu, dolžnosti in krivde? Samo tisti, kateremu to sami dopuščamo. Če tega ne dopuščamo, nam tega ne more vcepiti nihče.
Vsi, ki občutite strah, odgovornost in krivdo hkrati, začnite o tem govoriti na glas (le tako boste to tudi sami se bi resnično priznali), berite tovrstno literaturo, zbirajte »zunanja« objektivna mnenja o tem preko prijateljev, znancev… Vprašajte se, zakaj se oklepate »nezdrave« situacije in se sčasoma naučite da strah, dolžnost in krivda niso stanja zaradi katerih ste se zaljubili in podali v določeno razmerje (odnos, delovno mesto…).
Jaz pa mislim mogoče malenkostno drugače. Več kot od mom ali nom je mrivda v nas. Oni so manipulatorji in občutijo in vejo za naše strahove saj smo jih sami izdali v romantičnih večerih, pogovorih … Oni pač ta strah konstantno ponavljajo. Seveda te je strah biti sam to je osnovni strah človeka biti sam. Kaj mom naredi vpraša te- a misliš da če boš sam da bo kaj lažje, kera oz ker te bo pa prenašal kot te jaz s tvojimi travmami.
Kot zgoraj omenjeno 90 procentov kriv sami onli le podžigajo.
Dolžnost. Vsak ki živi z družino ali partnerjem neko samostojno življenje ima dolžnosti. Plačevanje računov, hrana, ustvarjanje pogojev za razvoj otroka, skrb za družino. Kaj mom naredi. Podkuri te. Saj sva rekla vdobrem in slabem ali pa kaj misliš da se drugje ne kregajo med sabo in nw nama je da se pogovoriva in urediva odnos. Spet mi vemo kaj je life in naše dolžnosti,verjetno si jih še preveč nalagamo na ramena z pojmi kot so. Otrok rabi očeta in mamo. Pa čeprav vidimo da mame ni oz ruši mirnost v družini.
Krivda. To nam vcepijo že starši – del vzgoje je bilo opravljeno z krivdo.
Mama reče otroku – vidiš če bi se učil in nebi dobil 1, bi se sedaj igral zunaj s prijatelji. To je vzgoja s pomočjo krivde. Naš mom pa enako zavije v celofan da izgleda kot vzgoja iz otroštva. Vidiš če bi naredil tako kot sem jaz rekla, potem nebi ponorela in zmetala hrano čez okno.
Lepo da ste nekateri prebrodli te odnose in mislim da je rešitev in da je treba naresti nekaj na samozavesti oz. Kakor je dober naš dvom v naše odločitve oz bodoče odločitve da se informiramo o drugih opcijah( nismo ozkogledni) nam v taki zvezi bolj škodi kot korist. Mogoče smo presanjavi in sanjamo o nečem česar ni in ne vidimo realnosti.
Moje mnenje je, da gre za pol – pol. Ja, definitivno momsterji zaradi svojih dram in preživetvenega nagona postanejo mojsrti manipulacij in odkrivanja ter izkoriščanja naših šibkih točk, vendar smo vseeno mi tisti, ki bomo na to odreagirali ali ne.
Npr, razmisliti kaj je res tvoja dolžnost in kaj ne in se tega držati. Moja dolžnost je poskrbeti za otroke, ni pa moja dolžnost prevzemati odgovornosti nekoga drugega, pa karkoli si že on o tem misli. To je tudi zanj slabo, ne samo zame. Naša dolžnost ( do sebe in otrok) je tudi, da razmislimo, kaj je zdravo, kaj zmoremo, kaj je naše in kaj ni in potem tako živimo. Če mi na primer prijatelj reče, ti moraš prenašati mojo slabo voljo, kričanje, zmerjanje, zaničevanje, ker sva prijatelja mu bomo zlahka rekli, da tega ne bomo prenašali, prijateljstvo gor ali dol in da je on tisti, ki se mora v red spravit, da to ni naša dolžnost, niti za to nismo strokovnjaki in da se bomo z njim pogovarjali, kadar bo ok in kadar nas bo zmerjal pa ne. V čem je torej razlika , če je to žena ali mož? Razen v nas samih je ni. Torej je v nas rešitev tega problema.
In tako je tudi s strahom in krivdo. Če se soočim s svojim strahom pred tem, da bi bil sam in sam napolniš praznino, ki jo večinoma polnimo z vsem ostalim, tudi z odnosi, potem v resnici nikogar ne potrebuješ, se ne potrebuješ zlivati z nekom, da bi se čutil celega, temevč si z drugim in uživaš, ker je lepo, ne zato, ker ga rabiš. Ena taka dobra luštna knjiga na to temo ( zelo kratka samo risbice) je Manjkajoči košček sreča veliki 0. Ena najbolj preprostih in najbolj nazornih knjig o medsebojnih odnosih ( rabiš cca 15 min, da jo prelistaš, pa ostane s teboj za vedno).
Tudi z občutkom krivde se je dobro soočiti ( momster gor ali dol). Počneš nekaj zato, ker si želiš ali se počutiš krivega ( dolžnega , te je strah). Razlika je velika. In prav zaradi tega, ker nam momsterji pritisnejo na takšne točke, so v bistvu naši veliki učitelji in kot pravijo vsi, ki so nekako splezali iz teh odnosov ali pa jih vsaj umirili so iz teh dram res ogromno odnesli, kar jim pride zelo prav tudi v vsem ostalem življenju.
Torej oni so tisti, ki s prstom podrezajo v naše rane, mi pa smo tisti, ki se moramo odločiti ali bomo trpeli bolečino in jim zaradi krivde, strahu, dolžnosti to še naprej dopuščali ali pa bomo umaknili njihov prst, najprej pozdravili rano , potem pa bo tako ali tako vseeno, če bodo spet drezali tja, saj nas ne bo več bolelo , ker bo koža zdrava. IN oni potem, če ni učinka, če se ne razburjaš, tako kot majhni otroci povsem izgubijo zanimanje za nadaljevanje takšnih iger draženja.
Res je, da se ti zdi včasih povsem nepravično, da se moramo sedaj mi zaradi njih ukvarjati sami s seboj, ampak če pogledaš drugače, imamo mi to srečo, da to vsaj lahko storimo in nekaj spremenimo, oni se večinoma niso sposobni učiti iz svojih napak in so večno v iskanju novih žrtev in novih vampirskih pristopov, medtem ko imamo mi vseeno možnost zažitevi zdravo, polno in brez megle z jasnim nebom.
GittaAna
Moram priznat da sem s pomočjo tega foruma končno ugotovil da sem se pred letom dni zapletel v odnos z osebo z MOM in s tem našel nešteto odgovorov na vprašanja ki so mi rojila po glavi še dolgo po tem ko nisva bila več ljubimca in celo poskušala ostati “prijatelja”. Popolnoma sem se našel v članku Potem ko si ljubil osebo z borderline osebnostno motnjo varuj svoje življenje. Še vedno nisem popolnoma ok a zelo daleč od pekla ki sem ga prestajal, manipulacije, laži, pretvarjanje, varanje z večimi naenkrat, neupoštevanje dogovorov, valjenje vse krivde name, poniževanje a obenem pocukrane besede kak sem oh in ah, ljubezen njenega življenja, tud 100 sms-ov in 10 klicev dnevno. Vroče – leden odnos v katerem več ne veš kje se te drži glava. Še enkrat hvala vsem ki ste izkušnje delili na forumu.