Nikoli nisem verjela, da bom potrebovala pomoč, ampak zdaj vem, da jo. Končala sem fakulteto, ustanovila lastno podjetje s svojim tedanjim partnerjem, bilo je čisto v redu, le firma je zahtevala ogromno dela in začela sva se odtujevati. Vem, da se je zaradi mojega dela takratni partner počutil vedno bolj zapostavljenega, začel me je varati in to se ni nehalo, ne glede na moje poskuse, da partnerstvo še rešim. Enostavno ni bil več za to, da začneva na novo, drugače. Po več letih sem obupala in šla sva narazen, prodala hišo, našel si je drugo, pa tretjo žensko itd. Razhod je bil sicer boleč zame, vendar sem ga znala sprejeti, ker sem točno vedela, da skupaj ne bi mogla več naprej – preveč bi razžirala eden drugega, to pa ne bi vodilo nikamor.
V prvem letu, ko sem ostala sama, sem spoznala poročenega moškega, najprej je bila samo simpatija, potem je on nakazoval, da bi rad več. Povedala sem mu, da še nisem imela razmerja s poročenim, da ne vem kako to izgleda, da lahko začneva, ker je tudi on meni všeč, vendar pa pod pogojem, da če se bo razvilo kaj več od avanture, zahtevam vse, ne le občasne obiske. Takrat je pristal na to (kot je kasneje povedal, je mislil, da se ne bo zaljubil tako kot se je), nisem ga spraševala o zakonu, niti me ni zanimalo, ker nisem pričakovala nič posebnega. Potem pa se je odnos razvil v veliko več kot avanturo – bolj po njegvi zaslugi, saj me je neprestano klical in iskal vse variante, da se vidiva. Po pol leta sem ga opozorila, da to ni več samo avantura, da ga imam tudi jaz zelo rada in vem,da me ima tudi on, vendar je tu še njegov zakon in da bo imel težave. To se je res zgodilo, žena je izvedela, začeli so se strahitni prepiri pri njem doma, pri nama pa zmanjševanje srečanj in njegovih klicev. Žena ga je začela slediti, prverjala je vse klice, bilo je obupno, oba sva bila na koncu, čakala sem samo še na dokončno slovo. Tega ni hotel, kljub vsemu je še iskal neke variante za srečanja, potem je pa lani februarja meni “prišlo prek” in sem mu rekla, da se mora odločiti ali za zakon ali zame, ker taka agonija nima smisla in trpimo vsi trije brez veze. Takrat mi je rekel, da se v danem trenutku ne more ločiti, da enostavno ni sposoben za to, jaz sem pa zahtevala prekinitev. Trajala je mesec dni, vmes me je neštetokrat klical, nisem dvigovala telefona, potem me je našel v službi in prosil za pogovor, v katerem je predlagal, da bi ohranila prijateljstvo. Bila sem odkrita do sebe in do njega, da jaz ne morem biti le prijateljica, ker ga imam resnično rada, da pa če njemu to toliko pomeni, da ne more brez mene, naj poskuša in bomo videli. Od marca lani do konca lanskega leta me je poklical vsak dan, pogovarjala sva se vse živo, enkrat ali dvakrat na teden sva se dobivala, vedno, ko me je vprašal, kaj mi pomeni, sem bila odkrita in mu rekla, da, ga imam rada, vendar pa celo leto nisem dopuščala nobenih intimnih stikov. Kako je bilo z njegovim zakonom lani, ne vem, ker nisem spraševala. On pa je postajal vedno bolj živčen in mi govoril in poskušal na vse načine, tudi s silo (vendar neuspešno), da bi bila spet intimna. Vedno sem mu rekla, da na tak način kot zdaj ne, da naj ostane v zakonu in ga pokrpa ali pa naj odide od žene in reši situacijo. Kakorkoli želi. Konec lanskega leta pa je začel prihajati i ostajati pri meni celo noč, do jutra. Nisem ga hotela nič spraševati, glede na njegovo obnašanje pa sem smatrala, da se je odločil oditi, saj prej nikoli ni ostal pri meni več kot nekaj popoldanskih ur. Sicer ničesar ni govoril ali obljubil, toda ravnala sem se po dejanjih in ko je preživel več noči z menoj brez intime sem si rekla, da je človek pa vseeno nekaj naredil. In sva začela spet. Očitno moja napaka…”Lepo” obdobje pa je trajalo le dva meseca, potem mi je dal vedeti, da ima blazne težave doma, da žena znoreva, da ji je povedal, da se želi ločiti, da pa ona tega ne sprejema in noče slišati o tem, da je zoper njega naščuvala tudi oba odrasla otroka. Situacija je zdaj že blazno mučna, ne znajdem se več. Pravi mi, da ne more izostajati od doma cele noči, ker mu ona potem dela scene v službi in doma, da na tak način noče ločitve, ampak bi jo rad speljal na razumen in miren način, spet se videvava manj, pokliče pa še vedno vsak dan. Jaz postajam “popizdljiva”, ker mi to ne paše, govorim mu, da sem bila od začetka iskrena in da zahtevam iskrenost tudi od njega, da lahko zaključiva takoj, ker ga jaz nisem nikoli in ga tudi nikoli ne bom poklicala in da tudi nikoli ne bom sprejela takega odnosa, da si pač za ljubico ob ženi mora najti drugo žensko, ki je to pripravljena in sposobna sprejemat, ker od mene ne bo imel nič. Vedno več se tudi prepirava, on mi pravi, da sem “težka”, da se vedno vrtim okoli iste teme in da naj neham, jaz pa nazaj, da ne bom, dokler ne bo “situacija čista”. Ne glede na hude spore pa me še vedno kliče, vsak dan. Ne vem, kako naj mu dopovem, da nima smisla vztrajati z mano, ker ne bo nikoli nič dosegel. Kadarkoli začnem temo o sedanjem stanju, utihne in se noče več pogovarjati, če vztrajam, pa postane jezen in se spreva, prekine linijo ali pa odide od mene. Enako ravna tudi doma – noče se pogovarjati z ženo, izmika se vsemu, prepire doma prenaša stoično, ne reče popolnoma nič in samo čaka, da se stanje malo pomiri. Niti ne konča z ženo, za katero mi pravi, da noče sprejeti ločitve in da dokler ne bo sprejela tega dejstva, on ne bo posiljeval in prisiljeval nje v to, po drugi strani pa pri meni noče reči nič glede prihodnosti, razen tega, da si želi, da upa, da verjame, da bo ona sprejela dejstvo, da je nima več rad in da hoče oditi. Če ga zdaj vprašam kaj glede njegovega odnosa doma, takoj znori, da je to njegova stvar, če ga vprašam glede najine prihdnosti, pa samo pove, da zaenkrat ne more narediti nič več, da upa, da bo njej kapnilo, kako nima nič več od njega in bo popustila. Da zdaj že več kot en mesec spi v svoji sobi, da je menda s tem že nekaj naredil, potem pa se zapre in ne pove nič več, kvečjemu se lahko še spreva. Enostavno ni pripravljen na odkrit pogovor tako ali drugače, da bi razrešila situacijo v prid zakonu ali nama.Poskušam mu pokazati njegovo napačno usmeritev in dopovedati, da mora nekaj narediti; ali začeti krpati zakon ali pa graditi najin odnos, on pa se v trenutku zapre, obmolči, ali pa izdavi, da bi bil najrajši sam, da ima žensk čez glavo in da noče niti mene niti nje. Potem pa naslednji dan spet kliče kot da se ni nič zgodilo.
Ne vem, kako naj se obnašam, ne morem samo čakati, kaj bo – njegova žena tudi taktizira, to vem. Nonstop ga kontrolira, kliče tudi mene, a se ne javlja, ampak prekine, požira njegove “izhode”, ki so zdaj res kratki (enkrat ali dvakrat na teden po nekaj uric), potem popizdi na njega, on je nekaj dni po hudem sporu spet razsut in se nekaj časa ne pobere, v tem času je hladen in prizadet do obeh, rešuje se z delom v svoji firmi, dokler spet ne doeže notranjega ravnovesja (in miru doma), potem se spreva midva, ker mu jasno povem in pokažem, kaj dela ona in kaj on in kaj se dejansko dogaja, pa se spet vse ponavlja…
Kako naj reagiram naprej, kaj naj naredim? Kaj se dogaja z njegovim zakonom, zakaj ga postavlja na kocko ves čas in vztraja pri zvezi, ne odloči pa se za dokončen razhod – z mano ali z njo?
prosim, povejte svoja mnenja, izkušnje, svetujte mi. prosim.

Pozdravljeni Janja!

Po vaši zgodbi sodeč, gre pri vas za tipičen ljubezenski trikotnik: poročen moški, žena in ljubica. Nekaterim moškim tak način življenja ustreza in godi – imeti dve ženski, ki ga ljubita, obožujeta in hkrati kljub temu, da vesta ena za drugo, ostajata z njim. Pri ženi ima gotovost in varen pristan, kamor se kadarkoli lahko vrača; žena mu najbrž tudi pere, kuha; Pri vas pa dobi neobvezujoče ljubezensko življenje. Ste mu pa s tem, ko ste ga postavili pred dejstvo, da tako ne gre in naj se vendarle že odloči, najbrž malo “pomešali štrene”, zato potem postane jezen in se spreta, ko načnete temo o sedanji situaciji.

Ne nasedajte izgovorom, Janja. Mislim, da če bi želel kaj spremeniti glede vajinega razmerja, bi to že naredil, ne glede na vse, tako pa zavlačuje, razmišlja, ker noče zgubiti ne vas, ne žene.
Spoštujte se toliko in si priznajte, da zveza na tak način ne vodi nikamor. Zaživite po svoje in si poiščite partnerja, ki vas bo spoštoval in si samo z vami želel ustvariti življenje.
Srečno!

Pozdravljena,

zgodba zelo podobna moji, priblizno pred enim letom sem se nahajala v isti situaciji, iste obljube, izgovori, užaljenost.
Pri meni je delovalo to, da sem ga popolnoma ignorirala, nisem se oglašala več na telefon, kljub vztrajnosti z njegove strani, vsak dan je sledilo več sms-ov, nisem odreagirala in nisem ponosna na to, da sem se zapletla s poročenim moškim, ker boljše biti sam, kot z nekom, ki je že oddan, čeprav se imata rada. Vem, da je zelo težko prekiniti razmerje, da boli…ampak se splača vztrajati. Sedaj živim v miru sama s seboj in v mojem življenju se je pojavil nekdo, ki me ima rad prav takšno kot sem in sem edina, na 1. mestu in to je to.

Želim ti veliko vztrajnosti in poguma, splača se.

LP

Živijo,

Preveč trpljenja in preveč energije, za nekaj oz. nekoga, ki te ni vreden. Sama sem zgubila osem let v podobnem odnosu. Odšla sem kot zmagovalka, ko sem končno dojela, da takšen moški sploh ni zmožen resnično ljubiti žensk, pa naj bo to ljubica ali žena. Če nisi že odvisna od tega odnosa, zberi pogum in z dvignjeno glavo stopi v novo dogajanje, ki se mu reče življenje. Takšno, kjer bo nekdo znal ceniti tvojo ljubezen in ti jo tudi vračati.

Držim ti pesti,
Lina

Do tebe je posesiven in te ne privošči drugemu, sebi pa privošči obe.

Tvoje življenje je agonija, ki je ne rabiš. Poišči si fanta na mestu, da boš srečna!

Janja,ko sem brala tale tvoj post,sem obnemela,kot bi živela moje življenje,kot bi imele istega moškega.
Vse je natanko isto,le to da imava midva otročka,za katerega doma ne vedo in tudi žena ne ve zame-no ja vsaj mislim,ampak kdo bi ga vedel.Želim ti predvsem dobrega moškega-pa samskega seveda.No ja pa tudi sebi.

Naj ne vztraja, ker tako ne bo nič dosegel!? Saj mu uspeva, ker sama niso odločna in si že požrla svojo besedo. Vleče te za nos kar uspešno, čeprav je v resnica slabič, ki si ne upa potegniti črto. Ti pa tudi!

Monica30 – kako misliš čisto ista zgodba, čisto isti moški? Kakšne izgovore pa naj potem še pričakujem? Zaenkrat imam pač tega, da žena ločitve noče sprejeti, pod nobenim pogojem, da mu je dala vedeti, da si bo nekaj naredila, če bo res odšel. Zato pač poskuša po nekih, kot to jaz imenujem, malih korakih, recimo; ne hodi več z njo na obiske, niti ne sprejema obiskov doma ampak se umakne, izselil se je iz spalnice, ne skriva svojih “izhodov” (k meni) itd. Sem še čisto pri pameti, to me ne “prepričuje” v dejstvo, da se bo res ločil, nisem tako zelo neumna, me pa vseeno zanima, zakaj to doma počne, če nima jajc, da bi odšel? To mi pa moja pamet ne dojema; tisto, kar še lahko dojamem, je to, da bi on rad sporazumno, prijateljsko ločitev, to mu pa gladko povem v obraz, da je ne bo dobil, pa lahko dela kar hoče.
Po drugi strani pa, če nima poguma odrezati, s kakšnim smislom razdira zakon, ki je, vsaj po mojem mnenju, zdaj že totalka, saj si ne predstavljam (zdrave) žene oz. ženske, ki bi gledala moža, kako ji govori, da je nima rad, odhaja k tej drugi in ji s tem kaže, kako mu “dol visi” zanjo, ona pa to kar tolerira in vztraja, da se ne bo ločila…saj ne, da tolerira zlepa – diha mu za ovratnik in vsake toliko časa ponori, pri tem pa vztraja, da mu ločitve že ne bo nikoli dovolila, za nobeno ceno…
In moje stališče? Postajam indiferentna, ne še čisto, ampak vedno bolj in mu govorim direktno, nič več ne tlačim v sebi ali prikrivam, pač mu gladko rečem, kaj ima od tega, da ga ena jebe doma, druga pa na drugem koncu? Je tu še kje kaj lepega? Da pride, recimo, k meni in ga zajebavam dve, tri ure-brez seksa-da ne bo pomote(!), potem pa gre nazaj? Pri besedi zajebavam mislim to, da, da mu govorim, kakšen slabič je, kaj bo imel od tega, da bo na koncu izgubil mene in zakon, da naj gre rajši k ženi, ker ga bo ona prenašala, tudi če je nima rad, jaz ga pa tako na pol ne bom več dolgo, da če se zaveda, da sicer lahko na tak način še vleče zadevo, pač živi doma in prihaja k meni, da pa se bo to zelo hitro lahko nehalo, če si bo žena res kaj naredila in kaj bo potem ali pa bom jaz spoznala drugega in ga gladko odpikala – v kaj se potem vrnil doma??! Sebe pa toliko poznam, da če se zaljubim v drugega, on pri meni nima niti promila možnosti več. In potem nadalje, če se zaveda, da sicer lahko ta agonija traja še nekaj let, ampak kaj pa bo imel v teh letih? Doma pizdarijo, enkrat večjo, drugič manjšo, ker žena vse ve in ga nonstop “spremlja”, pri meni doživvlja “šok-psihoterapije” , povem mu tudi, da bom jaz to zdržala, ker meni se ne podira nič, njemu pa se je doma že vse podrlo in se še podira, torej izgublja on več. V glavnem, v obraz mu zmečem vse (kar si ona ne upa), s tega vidika delam torej “škodo” najini zvezi, odločitev pa je njegova, ne? če se ne more odločiti, oziroma on pravi, da se je, da pa zdaj mora to njegovo odločitev sprejeti še žena (ha,ha), to ni več moj problem.
In zakaj bi mu jaz pomagala in ga brcnila (še enkrat) ? da bi mu bilo lažje ostat doma? Opa, bato, to sem že naredila, pa ni bilo efekta. Torej, naj se jebe skozi ti dve razmerji, ki jih ima – dokler mi ne bo prišel čisto preko glave, bo lahko prihajal, ko pa mi bo, bodo vrata za njega za večno zaprta. Jaz sem s sabo razčistila in on to vse ve, namesto njega pa jaz niti ne msilim več niti ne morem razčiščevat. Nisem neumno in ne odvisniško zaljubljena, da ne bi vedela ločevati med odgovornostmi in pravicami.
Kaj menite o tem mojem stališču?

Menim, da blefiraš sama sebi.

Odlično stališče,kajti pri nas je identično,ko govoriš o njem,se mi zdi kot bi govorila o mojem moškem-v narekovajih mojem.Primer iz mojega razmerja:se dogovoriva,da se teden dni ne slišiva,z vsemi mojimi besedami se strinja in kaj se zgodi,čez 3 ure me že kliče in utruja,utruja kako ne more brez mene in kako je ujet v zakon brez čustev,privlačnosti itd..potem pride k meni,stresem nanj vse možne žalitve,on z obrazom okreganega otroka,vse sprejema,prenese,skratka to traja že leta in nobeni se ne bo odpovedal ne meni in ne njej.Oprosti če je vprašanje direktno,kako si pa izvedela glede žene,da sta na bojni nogi,kajti jaz nikakor v vseh letih nisem dobila nobenega otipljivega odgovora,njemu seveda ne verjamem niti besedice več.Tudi moj se je najprej izgovarjal na to da je žena labilna osebnost,nagnjena k drastičnim ukrepom-npr.samomor,nato da je zdravstveno šibka,čeprav je bila vsa leta zdrava kot dren,je naenkrat pogosto začela zbolevati in to res ni fer od njega,da ji prav takrat obrne hrbet-joj kaj vse sem jaz nasedla haha,samo kaj češ,na začetku človek upa na najboljše.Ima tudi že dva odrasla otroka in je podjetnik,tako da lahko iz službe švigne kadar hoče,ponavadi to počne med delovnim časom,ker takrat pač mislijo da dela.Tudi moj ne hodi na obiske kot je včasih-pravi da tak glumac pa spet ni itd..
Tudi jaz ga zmerjam z slabičem,kretenom ki bo ostal sam,pa se ga nič ne prime verjemi in se ga nikoli ne bo,ker mu je tako preprosto najboljše,samo kar je dobro zanj še ne pomeni da je tudi za nas.

Predlagaj mu da se skupaj dobite z ženo,če je vse tako se nima česa bati,žena pa tud ne ker kao ve,dvomim da bo privolil,vprašanje je kaj žena v resnici ve.Tko kot pri nas dvomim da že 11 let nič ne ve,dvomim pri tvojem primeru obratno.

Janja, sem v podobnem sranju kot ti in Monica30. Mislim pa, da je najboljša rešitev, da zapremo tem tipov svoja vrata, ma, ne, zapremo, da jih zabijemo :).

Spoštovani!
Po eni strani sočustvujem z vami, ker opažam, da ste bili strašno izigrani, po drugi pa, bi bilo smiselno pričakovati kaj takega, saj ste se spentljali z poročenim moškim, ki je po vašem pripovedovanju pravi brezhrbteničnik.
Žal imate opravka s strašno labilno osebnostjo, ki se ne bo nikoli odločila. Na vašem mestu bi z njim prekinila VSAKRŠNE STIKE, od komunikacije, telefona naprej. tak človek vas vse prej kot osrečuje. Mislim, da je že načel vaše psihično stanje. Gospa, začnite se ceniti in omogočite si novo pogumno in spoštljivo življenje!Pogumno! In sporočite kaj se z vami sedaj dogaja.

Mislim, da si cisto navadna krula brez samospoastovanja in z zelo slabo samopodobo! Razmisli o sebi!

Se stinjam z NNNN,stori to čim prej,dokler je še vse bolj enostavno,dokler nimata skupnih otrok,jaz sem mu jih že neštetokrat,pa kaj pomaga-nič.Meni je tud že grozil pa še kaj drugega..

Torej, Monica30, tvoja zgodba (upam,da te ne moti, če tikam) me res zanima, ker mi ni jasno, kako si tako dolgo vzdržala. Ne vem, mogoče bo tudi mene “potegnilo”, ampak zadnje dva, tri mesece ga gledam precej drugače in z dosti manj rožnatimi očali kot prej…
Kako neke stvari vem: ko je njegova žena prvič izvedela za naju, sem si tako rekla, da je končano, ker ga je čisto “zvilo” – sem mu pa kakih 14 dni prej napovedala, da se bo to zgodilo, ker je enostavno vsak dan prišel k meni, sem pa iz dolgih razgovorov takrat razbrala, da sicer ne hodi nikamor…torej ni bilo treba biti posebno pameten…pa “dečko” ni odnehal, res je strašno zmanjšal obiske in zminimaliziral klice za kake dva, tri mesece (2xna teden en klic), ampak njegova žena je imela vse telefone pod kontrolo, pa ga je začela maltretirat za vsako klic posebej. Mi je povedal, odkrito, in mi dal drug GSM, da me bo klical na njega, ne več na mojo številko. Pa žena valjda tud ni kura, je skužla, da zdaj pa nonstop kliče drugo številko in je povezala. pa mu je splavalo še to. Aja-da ne pozabim, po prvi moji št. GSM je lahko izvedela, kdo sem, na srečo ne mojega naslova…Pa me je vsakokrat, včasih že par minut po tem, ko me je poklical (ker je lahko izpise klicev videla sproti v firmi), takoj še ona poklicala, nikoli nič ni rekla, je pa čakala, da jaz rečem halo in potem pač dam dol. Včasih je to naredila po petkrat zaporedoma…
No,ko mi je hotel dat drugi (tretji) GSM sem mu rekla, da je zadost, da naj si najde kako drugo varianto, da se jaz teh igre ne grem, da lahko nadaljujeva samo pod pogjem, če razmišlja o ločitvi, sicer pa končava. naj se javi, ko bo vedel, kaj bi rad. Sva bila en mesec skoraj brez stikov, pol pa je sebi kupil GSM, ga skril in ga vklapljal samo takrat, ko me je klical. Pametno, ne?…In rekel, da je razmišlja prvič v življenju res o ločitvi. Tako je potem to trajalo kaka dva meseca, meni je prihajalo prek, ker mi je najprej rekel, da je ona čisto iz sebe, da jo mora pomirit, da se bosta lahko razumsko pogovorjala o ločitvi. Okej, je šlo skoz, meni cela dva meseca (njemu bi verjetno v nedogled, ha, ha), pa sem ga postavila pred dejstvo, da ali ona ali jaz in nisem odstopila niti za milmeter, ko je videl da res ne gre (trajalo je kakih 14 dni vsak dan), je izjavskal, da ne more od tam, zaradi firme, zdaj, kar ako ne, zaradi bla, bla. Pa sem prekinila. Klical me je hitro, po kakem tednu že, se nisem javljala, potem je začel ponoči vstajat in me klicat dvakrat celo noč na pol ure, in mi puščal sporočila v predalu, da kako ga skrbi zame…. Pol je pa žena naredila dobro (zame), je vklopila doma telefon, tako da ni videl, me poklicala in pustila odprto linijo, ko sta se kregala, pravzaprav ga je ona nadirala kot vola, bilo je malo nerazločno, pa tudi poslušat se mi ni dalo več kot par minut. V teh par minutah mu je rekla marsikaj, po moje vse upravičeno, njega ni bilo slišat z eno besedo, vsaj v tistih par minutah ne…pa je klical še naprej, me dobil v službo, moledoval, da mi mora nekaj nujnega povedati… sem mislila, da sta se kaj dogovorila onadva in sva se dobila na kavi, on pa o tem, da naj bova vsaj prijatelja, da me naj vsaj sliši itd. Pa sem rekla, da jaz njemu ne morem biti prijateljica, če se pa on lahko to gre, naj se gre. In veš, da se je šel, vsak dan me je lepo enkrat poklical, dobivala sva se na kavi ali kosilu, po par mesecih je poskušal nekaj nazaj, pa sem ga zabijala, tako, da je bilo, priznam, še meni včasih težko. Po kakih osmih mesecih takega prijetljskega sranja mu je enkrat počil film, da on ni človek, ki bi nekaj govoril on obljubljal, ampak bo najprej naredil, potem bo pa povedal. In če mu ne nič ne verjamem, naj ga malo opazujem, če bom videl akako spremembo itd. pa sem ga opazovala…in je konec lanskega leta začel prihajati na obisk-prej sva se zmenila, da naj nič ne poskuša, ker bo na hitro letel ven-in ostajati pri meni cele pozne popoldneve in večkrat tja do treh, štirih zjutraj. Samo pri besedah in vtem času sem največ izvedela o njegovih razmerah doma, kar je povedal, je bilo res, sigurno pa ni povedal vsega, potrjevala pa sem si jih lahko z dejstvi – kot recimo- da me je žena začela spet aktivno slediti v mojem ali službenem avtu, če me je kje srečala, se je celo obrnila in vozila za menoj, če je videla moj avto pred kakšnim bifejem, se je večkrat peljala mimo…potem mi je en večer, ko je prišel k meni, rekel, da je bila zelo “razburjena”, ko je odhajal, da bo imel sigurno pizdarijo doma, pa sva jo imela oba, ker je čakala “v zasedi” na cesti, kjer morava mimo in naju sledila – več kot pol ure, lahko bi naju prehitela, pa ni, samo svetila je z dolgimi lučmi (ponoči), da bi se skoraj skipala s ceste, ko sva zavila nazaj v mesto, pa je odnehala.
Zdaj je odkrila njegov skrit GSM (kak mesec nazaj, po moje), našla številko in zdaj nonstop preverja, kdaj je njegov GSM zaseden – pokliče ga in ko ugotovi, da je zaseden, pokliče še mene, potem pa gre iskat svojega moža, kam se js skril s telefonom.(ha, ha), tako,da mora prekinit pogovor. Ampak vzame mu ga pa ne, zanimivo ne? Ko sem ga vprašala, zakaj mu ga ne vzame, pa pravi, da si tega ne upa, ve, da ne sme, ker je to njegova stvar in ne njena ali skupna.
In zdaj, nazadnje, v nedeljo, ko je prišel, mi je najprej povedal, da je bila spet “na vratih”, ko je odhajal, potem naju je klicala na moj in njegov GSM in odložila, sva pa končno govorila veliko, kakih pet ur, sem mu dopovedovala, da to ne gre skoz, kar se dogaja, da ne bo dobro za nikogar, da naj se že enkrat zmeni doma, kaj in kako, on pa meni nazaj, da je ne premakne s stališča, da se ona ne bo ločila in pika, da bo rajši naredila vse prej kot to, da pa on “dela korake” v smislu, da se praktično nič več ne pogovarja z njo, razen službeno (kar se že itak prej ni dosti), da ji vedno, ko ona kaj začne, pove, da nima smisla nadaljevati, ker on ne želi več biti z njo, da pa je potem vedno pizdarija v firmi, ker sta tam oba zaposlena in ona sploh ne opravi svojega dela, potem pa morajo vskakati drugi sodelavci, da ga izziva kot direktorja in na sestankih (firma je zelo velika) jasno nakaže, da se ji jebe, kaj govori in da tega ona že ne bo poslušala in naredila, potem je “v mrtvem kotu” še sin, ki je prav tako zaposlen tam in če ona ne oddela svojega, on ne more dokončati svojega, zato je vse skupaj pač tako zajebano. To je res, ker vem, kaj kdo dela in kako je to povezano. V tem pogledu ga še kar razumem, ker je dejansko ne more postaviti kot neko navadno delavko nekam, od tu se pa moje razumevanje tudi ustavi, ker mu pravim, da je to pač začarani krog in da je brez veze, če se vrtimo v njem. od tu pa ima on spet neko svojo “strategijo”, za katero reče, da ni kratkoročna, ampak da bo postopma valjda ja dosegel, da jo bo minilo do takega zajebavanja. Da se je odselil iz spalnice januarja, ker mu tam “ni dala miru” in da ja tudi to za njega velik korak, pa čeprav si jaz mislim da ja majhen, ampak če bi baje bila poročena 30 let, bi vedela, kako je velik. Jaz sem mu pa na vse to povedala, da je to lahko vse okej, ampak da če ona trdno stoji na stališču, da se ne misli ločit, se lahko spravi spat tudi v pasjo uto, pa bo isto. Da je on tisti, ki mora vložit tožbo in ne ona (če to seveda hoče) in da je zanj nujno, da se vsede z njo čimvečkrat k mizi in ji poskuša neke stvari pač dopovedati, ne pa, da se ji izogiba in še takrat, ko ona začne deato ali prepir, ki se baje vedno konča v njenih solzah, je on tiho in pove samo to, da nima smisla biti skupaj. In še sem mu govorila, da mora biti sam najprej prepičan, če res hoče razhod z njo, da mora ne samo govriti z njo, če s tem nič ne doseže, potem mora začeti tudi več in “bolj” odhajati od doma, pa bo videl, kaj bo. Če bo tolerirala še to, potem tako lahko sčasoma tudi mirno gre; po moje pa verjetno ne bo in bo začela dnevno vpit in jokat, pa blazno nagajat v firmi, kar je on pritrdil in potem dodal, da je takšno stanje neznosno, da potem nihče v firmi ne funkcionira (oni trije so pač glavni, vsi ostali zaposleni jih morajo poslušati), da je tako že probal, pa ne gre in sva bila spet na začetku. Da on kao mora preživet v tem okolju, dokler ne bo v firmi nastavil stvari tako, da bodo tekle tudi brez njegove stalne prisotnosti in kontrole nad vsem, da to ne gre v nekaj mesecih, da pa verjame, da mu bo uspelo in da zakaj jaz tega ne verjamem…itd., da v “danih razmerah” ve, da je najboljša pot taka kot jo je ubral, da res ni dobra za naju, ampak pač najboljša možna in da edino tako, počasi in z malimi premiki lahko doseže relativno razumski odhod. Jaz sem mu pa na to rekla, da naj on “dane razmere”, ki bodo po moje od tu naprej vedno iste, potem kar preživi in odživi, pa se javi potem, ko bo to mimo. Je bilo seveda že preveč, da ga ne razumem, da ga ne podpiram in mu ne pomagam, jaz pa še nazaj, da ga z veseljem podpiram in mu pomagam, če to rabi in če to kaj koristi, da se zadeve premikajo in da razčiščuje zadeve doma, če pa se misli vozit v krogu, pa za to ne rabi mene. In sva zaključila. Za šlag na jagode pa včeraj sedim z družbo v kavarni, v separeju, v enem zraven pa ona z neko žensko, predvidevam kolegico – jaz je nisem takoj videla, ona pa mene očitno prej in je tej ženski na glas rekla, da ene po 50-em res vrže druga puberteta, pa jim je treba malo skoz prste pogledat, dokler ne pridejo k sebi…
No, fajn, se strinjam. Bomo videl, kaj bo naprej.
Imava še kakšno podbnost s tema najinima “pubertetnikoma”, Monica30?
javi, zelo rada preberem tvoje misli.

Podobnosti je cel kup,nebi vseh naštevala tu,moj mail :
[email protected]

Sem se pa narežala,kako ga je ujela sred noči haha,tud moj je to men počel,klical me je celo noč,sploh nevem kako to izvede,mislim jaz vem če bi imela recimo moža,nevem če bi lahko tko sred noči klicarla po mobitelu.Sicer jaz z ženo nikoli nisem imela težav,al pa ona z mano,nevem koliko ve in koliko neve,sem imela pa težave z njim in to večkrat.Enkrat sem mu nogo dala,ker nisem mogla več tako naprej,vse je sprejel dokler ni izvedel da se z drugim dobivam,čeprav nisva nič konkretnega imela-je vse uniču- ta poročen,enga lepga večera pridem zvečer domov,lih lepo iz zmenka, prižgem luč v dnevni sobi,skoraj sem omedlela,sedel je na kavču,zelen v obraz,kaj se je zgodilo potem lahko 2x ugibaš. Pa tudi sama sem bla kriva ker temu drugemu nisem povedala v kakšni situaciji sem,ampak če sem iskrena me je blo sram govorit o tem,verjela sem mu da se nebo umešavu v moj life,ker je on pač poročen in je to samoumevno,da to ni njegova stvar-sm se fejst motla ja.

No lahko pa ti povem,da je pri naju malo bolj zakomplicirano ker imava otroka in tudi skupno premoženje,si ti veliko na boljšem veš,saj kar se teh zadev tiče.

Veš ponavlja se ti moja zgodba,zdej ko sem še enkrat brala(sm morala še enkrat prebrat)ker kr nemorem verjet,da so si dogodki tako podobni.
Veš sej ga tud jaz sploh ne gledam več z rožnatimi očali,bl s ta črnimi haha-sploh zadnja leta.Sam ne pusti se da bi te v kake resne stvari prepriču,kot skupno stanovanje ali otroci,dokler je poročen,naj se loči al pa ga res na hladno postavi,pa čim prej.Jaz najbolj vem daje ful težko,ampak boljš zdaj kot prepozno.

spoštovana gospa janja..
Iz napisanega je razvidno, da ste že globoko zabredli, morda bi bilo pametno,da obiščete katerega od strokovnjakov,mislim, da ste zreli za psihiatričnopomoč.LP in vse dobro

Res se vam zdi, gospa Viva, da sem jaz globoko zabredla? Po čem pa to sklepate? Na srečo zelo jasno vidim situacijo in se ne vlečem za nos glede vsega skupaj, ne “vlečem” ga k sebi, nikoli ga ne pokličem in nikoli ga ne povabim nikamor. Ravno nasprotno: govorim mu, vsakič ko se slišiva, da dela narobe, da naj čimprej neha s tem. Zato se samo še prepirava, ker mu pač govorim zadeve, ki mu jih žena ne upa. Kot normalnega človeka ga mora prejkoslej miniti, če hodi k drugi samo še po življenjske lekcije, ne?
S tistimi teoretičnimi, da naj prekinem vse stike, pa se lahko dajejo ljudje samo na papirju – nikakor ne želim, da se mi ponovijo scene, ko me je klical in iskal v službi. Pred sodelavci pa res ne mislim razčiščevati svojega življenja. Torej mi je preostala pač ta pot, da se grem “tečne ljubice”, ki mu deli še bolj tečne nasvete, kako se naj in kako se ne sme živeti.
Če pa imate, gospa Viva, kakšen boljši recept, kako to rešiti, bom zelo vesela, če mi ga napišete!